Donald je v hiši

Dobrodošli v obdobju vulgarnosti. Od zdaj naprej ne bo nobenih presenečenj, samo surovi oportunizem.

Objavljeno
11. november 2016 18.35
TOPSHOT-US-ART-VOTE-TRUMP
Borut Grgič
Borut Grgič

Trumpova zmaga ni prav nič šokantna, čeprav jo je težko sprejeti in se z njo strinjati. Imel je spretno kampanjo, ki je izkoriščala strahove in najbolj osebne šibke točke ljudi. Gre za enako strategijo, ki so jo v Veliki Britaniji uporabljali Boris Johnson in drugi zagovorniki brexita in na Madžarskem Viktor Orban, še vedno pa jo uporablja tudi politična skrajna desnica v EU.

Vse, česar ga obtožujejo, je res. Je egomanijak. Narcis. Šovinist. Spolni prestopnik. Nepripravljen itd. Vendar ni neumen. In je skrajno pragmatičen in brezkompromisen, ko si prizadeva uresničiti svoje cilje. Pomaga, če si brez moralnega kompasa. Potem lahko lažeš, goljufaš in zavajaš vse do ciljne črte, in to je njegova prednost pred tistimi, ki pri svojem delovanju upoštevajo tudi moralo.

Toda zakaj se posvečati Trumpu? Prav to je bilo napačno od vsega začetka, saj on vendar ni glavna težava. Samo opozoril nas je, da imamo težavo, in nam pokazal, kako se prebiti vse do položaja ameriškega predsednika.

Čudovito mu je uspelo. Trump je zmagal. Amerika je izgubila. Zahod je izgubil.

Njegova zmaga lahko postane prava kataklizma, vendar je za takšno ugotovitev še prezgodaj. Nihče ne more zagotovo napovedati, kakšno bo Trumpovo predsednikovanje, in to zato, ker sploh še nič ni povedal o svoji politiki. Trump nima pripravljene nikakršne politike, saj je ne potrebuje. Je namreč improvizator in slepar. Politiko bo ustvarjal sproti, ker je hiperpragmatična oseba. Zato bi bila vsaka trditev, razen tega, da nas čakajo štiri leta nestanovitnih odnosov z ZDA, pretiravanje in odkrito povedano: trumpizem - zmožnost opredeliti nekaj, česar pravzaprav ne poznamo.

Bo Trump uvedel embargo na izdelke, uvožene iz Kitajske? Morda. Odvisno od tega, katere ameriške interese bo resnično zastopal, potem ko bo zasedel predsedniški položaj. Interese modrih ovratnikov in revnih belcev v težavah? Ali morda interese ameriških velikih podjetij, kakršni sta, denimo, Apple in GE? Za zdaj je še prezgodaj, da bi to lahko vedeli. Toda pragmatik je pripravljen prodati svojo politiko ponudniku, ki ponudi največ.

Težave, ki pestijo zahodno družbo, so precej globlje, da bi bile povezane samo s Trumpom. Ljudje imajo prenizke dohodke, poleg tega se težko vključujejo v čedalje liberalnejšo in hiperpovezano svetovno ureditev, ki temelji na tehnologiji. Ti ljudje so starejši, na splošno belopolti in pripadajo včerajšnji generaciji. In vsi so jezni, prestrašeni in pripravljeni deliti udarce okoli sebe. Nekoč so pripadali srednjemu razredu. Zdaj so del najnižjega razreda. In novi srednji razred je precej bolj večetničen, večkulturen in liberalnejši ter ga ne morejo razumeti in se poistovetiti z njim. Gre za novodobno moralnost: budistični jogi proti starim krščanskim vrednotam.

Zanimivo je, da smo s prstom pokazali na Bližnji vzhod in islam ter trdili, da se njihova religija in družba pogrezata pod pritiski, nastalimi zaradi spopada idealov, ki izvirajo od znotraj.

Mar nas ni prav nič sram? Smo se pred kratkim kaj pogledali v ogledalo? Podoba, ki strmi v nas, je Donald Trump, 45. predsednik ZDA.

Njegova zunanja politika je uganka. Nima nobenega doslednega načrta ali strategije, kar ne pomeni, da ne bo imel zunanje politike. Toda najverjetneje bodo njegovi priljubljeni mednarodni prijatelji takšni, kakršni so Putin, Erdogan in Orban. Vsi pripadajo istemu klubu alfa samcev, poražencev zadnje generacije. Neemancipiranim. Neliberalnim in tudi sicer frustriranim moškim, ki jim v življenju ni uspelo osvoboditi svojega duha in storiti nekaj koristnega za človeštvo. Obsedeni so s kopičenjem sredstev, ki prinašajo moč - denarja in vodilnih položajev -, ker je njihova notranjost prazna in kot takšni ne morejo ponuditi dodane vrednosti višjemu skupnemu dobremu, ki mu pravimo civilizacija.

Toda vrnimo se nazaj k težavi: nemočnemu jeznemu volivcu, ki živi med nami. Predolgo se niso zmenili za njegovo mučno stanje in zdaj so se stroški za to nakopičili. Čas je, da se jim posvetimo in jim iskreno prisluhnemo. Pomagati jim moramo, da bodo zapustili svoje območje strahu in zmede ter se spet vključili v svet prihodnosti. Če tega ne bomo storili, se bo politična delitev nadaljevala in se verjetno še poglobila. Na vodilnih položajih bo čedalje več takšnih ljudi, kakršna sta Boris Johnson in Donald Trump, in čedalje manj takšnih, kakršni sta Angela Merkel in Hillary Clinton.

Zahod potrebuje zdravilo. In če bi radi zdravili, moramo prisluhniti tudi Trumpovim podpornikom. Facebook je postal bojišče med prijatelji, ki mečejo politične bombe drug drugemu in nazadnje nehajo biti prijatelji. To ni napredek. To je nazadovanje. Če resnično verjamemo v vrednote, zakoreninjene v liberalni strpnosti, in bi radi, da liberalizem preživi, mora Zahod ugotoviti, kako se lahko pozdravi kot civilizacija.

Res je, skrb vzbujajoče je, da je Donald Trump - človek, ki premišljuje o politiki in posledicah manj časa, kakor premišljuje kokoš o tem, kako prečkati cesto - odgovoren za ameriško jedrsko orožje, ameriški globalni trgovinski sporazum in imenovanje naslednjih štirih članov ameriškega vrhovnega sodišča. Toda v ZDA še vedno deluje sistem, ki zagotavlja nadzor in ravnotežje, in pravi preizkus, ki bo pokazal, ali Amerika lahko preživi, ni povezan s tem, ali se lahko država prebije skozi Trumpovo predsednikovanje, ampak s tem, ali lahko preseže svoje notranje delitve in spet postane vzorna država ter navdihuje preostali svet. Kajti trenutno ZDA niso navdihujoča država in ne izkoriščajo vseh svojih zmožnosti.

Donald Trump je čisti kapitalist. Prav nič na njem ne kaže na to, da bi imel v sebi kaj socialne žilice. Gospodarsko politiko bodo verjetno zaznamovali razkošni projekti - »gradili bomo velike stvari, veličastne stvari« -, veliko bo pričkanja in prepiranja z zavezniki in trgovinskimi partnerji glede trgovinskih sporazumov in tarif, vendar bo Trump nazadnje vendarle upošteval globalni gospodarski prostor in položaj Amerike. Znižal bo davke, kar bo verjetno vsaj kratkoročno spodbudilo gospodarstvo. Spodbujal bo domačo proizvodnjo in začetek gradnje infrastrukturnih projektov, tudi zidu z Mehiko, čeprav ta ne bo politično rešil nobene težave, ampak bo pravzaprav nekakšno velikopotezno sporočilo, ki bo izmerilo njegov ego. Pravi trumpovski projekt.

Dobrodošli v obdobju vulgarnosti. Od zdaj naprej ne bo nobenih presenečenj, samo surovi oportunizem.

Borut Grgič je ladjar, podjetnik in nekdanji zunanjepolitični svetovalec slovenskega predsednika