Tiskane izdaje
Vsak, ki je vpleten v politično življenje, ve, da gre tu za britansko omiljevanje dejstev.
Churchill je tudi izjavil, da je najboljši argument proti demokraciji pet minut pogovora s povprečnim volivcem. Kako resnično.
Bil sem priča dvajsetim volilnim kampanjam za kneset, v petih sem bil kandidat in v treh sem bil izvoljen.
Kot otrok sem bil v zadnjih dneh weimarske republike tudi priča trem predvolilnim kampanjam, prav tako pa eni (to je bila zadnja bolj ali manj demokratična kampanja) po nacističnem vzponu na oblast.
(Takrat so bili Nemci zelo dobri v slikovni propagandi, tako politični kakor komercialni. Po več kot 80 letih se še vedno spomnim nekaterih volilnih plakatov.)
Volitve so obdobje velikega vznemirjenja. Ceste so zasute s propagando, od nenehnih govorov postanejo politiki hripavi, včasih pa izbruhnejo tudi nasilni izgredi.
Toda ne zdaj. In ne tukaj. Sedemnajst dni pred volitvami vlada grozljiva tišina. Tujec, ki bi prišel v Izrael, ne bi opazil, da poteka predvolilna kampanja. Na ulicah je komaj opaziti kak plakat. Članki v časopisih obdelujejo druge teme. Na televiziji ljudje tako kot prej vpijejo drug na drugega. Nobenih vznemirljivih govorov in množičnih shodov.
Vsi se zavedajo, da so te volitve odločilne, veliko bolj kakor večina drugih.
Gre za bitko za prihodnost Izraela, bitko med gorečimi zagovorniki Velikega Izraela in podporniki liberalne države, med mini cesarstvom, ki nadvladuje in zatira drugo ljudstvo, in zmerno demokracijo, med razširitvijo naselbin in resnimi prizadevanji za mir, med tem, kar tu imenujejo »svinjski kapitalizem«, in državo blaginje.
Na kratko, med dvema zelo različnima vrstama Izraela.
Kaj se torej govori o tej usodni izbiri?
Nič.
Besede mir − šalom v hebrejščini − nihče ne omenja. Bog ne daj. Imajo jo za politični strup. Kot pravimo v hebrejščini: »Kdor hoče rešiti svojo dušo, se mora odmakniti v stran.«
Vsi »poklicni svetovalci«, ki jih v tej državi mrgoli, izrecno opozarjajo svoje kliente, naj besede nikoli ne izustijo. »Če že, potem recite politični sporazum. Ampak za božjo voljo, nikar ne omenjajte miru!«
Podobno je z zaposlovanjem, naselbinami, selitvijo prebivalstva in podobnim. Stran od tega. Volivci bi utegnili posumiti, da imate mnenje. Tega se izogibajte kot kugo.
Izrael je bil kot država blaginje deležen zavisti številnih držav (se spomnite kibuca?), a ta država blaginje razpada. Vse socialno skrbstvo se drobi. Denar gre za veliko vojsko, ki je dovolj velika za neko srednje močno državo. Ali torej kdo predlaga drastično zmanjšanje vojske? Seveda ne. Kaj, a da bi zasadili nož v hrbet našim pogumnim vojakom? Odprli vrata množici naših sovražnikov? Saj to bi bila vendar izdaja!
O čem torej govorijo politiki in mediji? Kaj razburja misli javnosti? Kaj pride na naslovnice in v večerne novice?
Same resne stvari. Ali si je premierova žena prisvojila kovance od recikliranih steklenic? Ali premierova uradna rezidenca kaže znake zanemarjanja? Ali je Sara Netanjahu za postavitev sobe za friziranje v rezidenci porabila državni denar?
Kje je torej glavna opozicijska stranka, Sionistični tabor (se pravi, Laburistična stranka)?
Stranka deluje v zelo neugodnih okoliščinah: njen voditelj je na teh volitvah »veliki odsotni«.
Jicak Herzog nima dominantne prezence. Zaradi svoje vitke postave, bolj deškega kakor vojaškega videza ter šibkega glasu ne daje vtisa naravnega vodje. Karikaturistom to povzroča težave, saj nima nobene izrazite značilnosti, ki bi ga naredila prepoznavnega.
Spominja me na Clementa Attleeja. Ko se britanska Laburistična stranka ni mogla odločiti med dvema močnima kandidatoma, je kot kompromisnega kandidata izbrala Attleeja.
Tudi on ni imel dominantne prezence. (Spet Churchill: Prišel je prazen avto in iz njega je izstopil major Attlee.) Svet je zajel sapo, ko so Britanci, še pred koncem druge svetovne vojne, nagnali Churchilla in izvolili Attleeja. Toda ta se je izkazal za zelo dobrega premiera. Še ob pravem času se je umaknil iz Indije (in Palestine), vzpostavil državo blaginje in uredil še več drugih stvari.
Herzog je začel dobro. S tem, ko je sestavil skupno listo s Cipi Livni, je dal umirajoči Laburistični stranki zagon in jo spet postavil na noge. Za novo listo je izbral priljubljeno ime, prav tako je pokazal, da zna sprejemati odločitve. Tu pa se je vse končalo.
Sionistični kamp je utihnil. Notranji prepiri so paralizirali moštvo kampanje.
(V dveh članki, objavljenih v Haaretzu, sem pozval k oblikovanju skupne liste Sionističnega tabora, Meretza in stranke Jairja Lapida. Ta bi uravnovesila levico in sredino, ki bi dobili nov zagon. Toda pobuda bi lahko prišla samo od Herzoga. Vendar pa je ta vso stvar prezrl. Prav tako Meretz in Lapid. Upam, da tega ne bodo obžalovali.)
Meretz je trenutno na robu volilnega praga, Lapid pa si je počasi opomogel od strmega padca na predvolilnih anketah ter si točke nabira s svojim čednim obrazom.
Kljub vsemu pa sta Likud in Sionistični kamp izenačena. Ankete dajejo vsakemu po 23 sedežev (od 120). S tem se napoveduje fotofiniš, medtem ko bo zgodovinska odločitev prepuščena številnim malim strankam.
Edina stvar, ki bi lahko spremenila situacijo, je govor, ki ga bo imel Bnejamin Netanjahu pred obema domovoma ameriškega kongresa.
Zdi se, da Netanjahu stavi vse svoje upe na ta dogodek. Ne brez razloga.
Vse izraelske televizijske postaje bodo dogodek prenašale v živo. Prikazal ga bo v najboljši pozi, kot velikega državnika, ki nagovarja najbolj pomemben parlament na svetu in si prizadeva za obstoj Izraela.
Netanjahu je izurjena televizijska osebnost. Ni velik govorec, kakor je bil Menahem Begin (še manj velik kot Winston Churchill), toda na televiziji ima malo resnih tekmecev. Vsak gib njegovih rok, vsak izraz na obrazu in vsak las na njegovi glavi je prav pozicioniran. Njegova ameriška angleščina je popolna.
Voditelj judovskega geta, ki prosi za svoje ljudstvo na dvoru poganskega kralja, je zelo znan lik v judovski zgodovini. Vsak judovski otrok bere o njem v šoli. Zavedno ali nezavedno se bodo zdaj ljudje tega spomnili.
Zbor senatorjev in kongresnikov mu bo divje ploskal, vsakih nekaj minut bodo vstajali s sedežev in na vse možne načine izražali brezmejno občudovanje. Samo čevljev mu ne bodo lizali.
Nekateri pogumni Demokrati bodo odsotni, a izraelski gledalci tega ne bodo opazili, ker je ob takih priložnostih navada, da prazne sedeže zapolnijo člani osebja.
Noben propagandni spektakel ne more biti bolj učinkovit. Volivci se bodo prisiljeni vprašati, kako bi bil v teh okoliščinah videti Herzog.
Ne morem si predstavljati bolj učinkovite propagande. Izraba kongresa Združenih držav Amerike za propagandno sredstvo je genialna poteza.
Milton Friedman je izjavil, da ne obstaja zastonj kosilo, in Netanjahujevo kosilo ima res visoko ceno.
Pomeni namreč skoraj dobesedno pljuniti predsedniku Obami v obraz. Ni mi namreč znano, da bi se kaj podobnega že zgodilo: premier majhne vazalne države, ki je tako rekoč v vsem odvisna od ZDA, pride v glavno mesto te države ter odkrito izzove njenega predsednika. S tem ga dejansko ožigosa za prevaranta in lažnivca. Premierov gostitelj pa je opozicijska stranka.
Tako kot je bil Abraham pripravljen zaklati svojega sina, da bi ustregel bogu, je tudi Netanjahu pripravljen za svojo volilno zmago žrtvovati najbolj vitalne interese Izraela.
Izraelski veleposlaniki in drugi funkcionarji so si leta prizadevali, da bi za potrebe Izraela nanovačili Belo hišo in kongres. Ko je ambasador Jicak Rabin prišel v Washington in ugotovil, da je bila podpora Izraelu osredotočena v kongresu, si je zelo prizadeval (uspešno), da bi dobil na svojo stran Nixonovo Belo hišo.
AIPAC in druge judovske organizacije si že generacije prizadevajo, da zagotovijo podporo ameriških strank in tako rekoč vseh senatorjev in kongresnikov. Že leta si ni noben politik na Kapitolskem griču drznil kritizirati Izrael, ker bi bilo to enako političnemu samomoru. Peščica, ki je to poskušala, je bila odvržena v divjino.
Potem pa pride Netanjahu in zaradi enega volilnega spektakla vso to strukturo uniči. Demokratski stranki je napovedal vojno ter s tem odrezal vez, ki je Jude več kot stoletje povezovala s to stranko. Uničil je obojestransko podporo. Demokratskim politikom je prvič omogočil, da kritizirajo Izrael. Prekršil je generacije star tabu, kar ni mogoče več popraviti.
Predsednik Obama je tako razžaljen, ponižan in blokiran pri svoji najbolj negovani politični potezi, sporazumom z Iranom, zato bi bil nadčlovek, če ne bi razmišljal o maščevanju. Samo en migljaj njegovega mezinca lahko boleče prizadene Izrael.
Ali je Netanjahuju kaj mar za to? Seveda mu je. A še bolj mu je mar za ponovno izvolitev.
Veliko, veliko bolj.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
