Tiskane izdaje
Prejšnji teden se je zgodila veličastna pomorska bitka na valovih Sredozemskega morja. V zgodovini si jo bomo zapomnili kot enakovredno tisti pri Salamini ali Trafalgarju. Mornarica države Izrael je drzno prestregla sovražnika – ribiško ladjo z 18 ljudmi na krovu. Izraelski mornariški komandosi so zajeli ladjo in jo zvlekli do pristanišča Ašdod. General, ki je poveljeval tej slavni operaciji, je do zdaj ostal skromno anonimen. Zato ne moremo postaviti stebra v njegovo čast v središču Tel Aviva, kakor so to storili v čast admirala Horatia Nelsona na londonskem Trafalgarskem trgu. Škoda. Toda premier Benjamin Netanjahu je na dolgo in široko poveličeval pogum zmagovalcev ter povedal, da jim je ljudstvo hvaležno in da globoko spoštuje njihovo hrabro dejanje.
Saj bi nadaljeval v podobnem tonu, vendar ima tudi sarkazem svoje meje. Celotna zadeva je bila namreč mojstrovina neumnosti.
Pred petimi leti je več ladij poskušalo pripluti do Gaze in tako simbolično podpreti oblegano enklavo, izraelska mornarica pa jim je pustila prosto pot. Nihče jih ni nikoli več omenil. Nato je prišla »turška flotilja«. Na čelu več ladij je plulo večje turško plovilo Mavi Marmara, na katerem je bilo več sto turških in mednarodnih mirovniških aktivistov. Takrat se je Netanjahu skupaj s svojimi slugami odločil pokazati svetu, da Izrael nadzira morske valove. Ukazal je napasti flotiljo. Izraelske mornariške komandose so spustili na krov s helikopterja, med spopadom pa je bilo ubitih devet Turkov (eden med njimi je bil tudi ameriški državljan). Deseti je umrl pozneje zaradi poškodb, ki jih je dobil med spopadom. Nihče od umrlih ni bil oborožen, vendar so se vsi nasilno upirali. Preostale ladje so zajeli brez nasilnega odpora in jih pripeljali v pristanišče Ašdod.
Mednarodna skupnost se je glasno odzvala. Za mnoge je Marmara postala simbol izraelske brutalnosti. Zaradi izjemno škodljive propagande je bil Netanjahu prisiljen izpustiti vse zaprte aktiviste in člane posadke ter jih poslati domov. Dogodek, ki bi lahko veljal za nepomemben incident, o katerem vsi kmalu nehajo razmišljati, se je spremenil v veliko zmago za aktiviste. Dejanje je pritegnilo pozornost vsega sveta. Blokada Gaze je postala središče zanimanja mednarodne javnosti.
Še hujše so bile politične posledice, saj je Turčija zdaj postala sovražnik. Turčija − in zlasti turška vojska − je bila dolga leta zanesljiv zaveznik Izraela. Skrivni odnosi med dvema nearabskima silama na Bližnjem vzhodu so bili zelo tesni. Med vladavino Davida Ben Guriona je »teorija periferije« postala temeljni kamen izraelske regionalne politike. Izrael je zato vzpostavil neuradno zavezništvo z nearabskimi državami, ki obkrožajo arabski svet: s Turčijo, Iranom, Etiopijo, Čadom idr. Izrael je prodajal orožje Turkom in skupaj z njimi organiziral vojaške vaje. Sčasoma so vzpostavili odprte diplomatske odnose.
Vse to se je končalo po incidentu z Marmaro (razen vojaškega sodelovanja, ki se na skrivaj še vedno nadaljuje). Čustva so bila premočna in turška javnost je bila besna. Izrael je zavrnil zahteve po plačilu visokih odškodnin za družinske člane ubitih aktivistov (o tem se še vedno pogajajo). Recep Tayyip Erdoğan, spreten politik, je izkoristil incident v turško korist in ponovno vzpostavil turški vpliv v arabskih državah, ki so nekoč pripadale Otomanskemu cesarstvu.
Kaj je Izrael pridobil z incidentom? Prav nič. Se je izraelska vlada kaj naučila iz tega poloma? Kako le? Vladi se dogodek sploh ni zdel polom, ampak občudovanja vreden prikaz izraelskega junaštva in odločnosti. Incident, ki se je zgodil prejšnji teden, je zato neizogibna posledica takšnega razmišljanja. In pričakujemo lahko še več takšnih dejanj.
Če bi radi presodili, kakšne so resnične posledice sovražnega dogodka, se moramo vprašati, kaj je vsaka stran hotela doseči. Organizatorji plovbe flotilje so hoteli pripraviti provokacijo, da bi z njo usmerili pozornost svetovne javnosti na pogubno blokado. Iz njihovega zornega kota jim je izraelski odziv samo izjemno koristil.
Netanjahu poskuša ohraniti blokado in pri tem pritegniti čim manj pozornosti. S tega stališča so napadi samo škodljivi. Pravzaprav so kratko malo neumni.
Najpomembnejše vprašanje seveda ostaja: zakaj, zaboga, sploh še obstaja blokada? S kakšnim namenom jo ohranjajo? Uradno to počnejo zato, da v Gazi ne bi dobili orožja, in tako preprečujejo napade Hamasa na Izrael. Če je to res, zakaj morajo to početi tako dramatično? Ladje, ki plujejo v Gazo in jo domnevno oskrbujejo z zdravili in hrano, bi lahko preiskali na podlagi medsebojnega sporazuma že v pristaniščih, iz katerih izplujejo. Organizatorji prevozov ne bi mogli nasprotovati takšnim pregledom, ne da bi hkrati vzbudili sum. Ali pa bi se odločili, da bi lahko ustavljali ladje, ko so te še daleč od obale, jih preiskali in nato izpustili. Takšen postopek je pravzaprav nekaj običajnega.
Izraelska vlada se je odpovedala tem možnostim in tako vzbudila sume, da vzdržuje blokado zaradi popolnoma drugih razlogov. To počne zato, da bi preprečila dostavo kakršnih koli dobrin v Gazo, saj je tako celotno prenaseljeno ozemlje popolnoma odvisno od dobave iz Izraela, ki dostavlja samo najnujnejše življenjske potrebščine. Skriti razlog je ta, da poskuša Izrael pustiti 1,8 milijona prebivalcev − večino potomcev beguncev iz Izraela − životariti na robu stradanja ter jih tako spodbujati, naj se uprejo in strmoglavijo pripadnike Hamasa z oblasti. Če je to res, je bil takšen pristop do zdaj popolnoma neuspešen. Prav nasprotno, zdi se, da prebivalci pod krutim pritiskom čedalje bolj podpirajo Hamas.
Navsezadnje Hamas ni napadalec iz tujine, ampak so v njem bratje in sinovi drugih prebivalcev.
Tudi če zanemarimo vprašanje, ali je blokada sploh skladna z mednarodnimi zakoni, lahko ugotovimo, da ni bila uspešna. Vladavina Hamasa v Gazi se zdi trdnejša kot kdaj prej. Če je tako, bi se lahko vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi se odločili za drugo možnost. Zakaj ne bi popolnoma odpravili blokade? (Zdaj sledi globok vzdih!)
Predstavljam si lahko, kakšne razmere bi nastale, če bi imeli odprte meje in odprto morje. Hrana, zdravila, gradbeni material in vse drugo, razen orožja, bi prihajalo v Gazo iz vseh smeri − po morju in kopnem iz Egipta in Izraela. Zakaj ne bi prebivalci Gaze zgradili pristanišča ali namestili plavajoče pristanišče? Zakaj jim ne bi pustili ponovno odpreti njihovega letališča? Prelepo stavbo, ki so jo nekoč zgradili blizu Dahanije, je uničila naša vojska. Zakaj je ne bi obnovili?
Če bi razmišljali čisto preprosto, bi ugotovili tole: čim več bi lahko ljudje v Gazi izgubili, tem manj bi bili pripravljeni podpreti še eno vojno. Če si zares želimo miru in tišine, je to prava pot do njiju. Toda kaj naj storimo z orožjem? Vzpostaviti bi morali strog nadzor, ki bi ga izvajali mednarodni nadzorniki. V zgodovini lahko naštejemo več primerov, ko so to izvedli brez karkšnih koli težav.
Za taktično neumnostjo tega dogodka se skriva precej večja strateška neumnost. Na Bližnjem vzhodu je slišati veliko govoric o skrivnih prizadevanjih za sklenitev premirja med Izraelom in Hamasom, morda celo za nekakšno zavezništvo. Govorice se pojavljajo zato, ker si izraelska vlada ne prizadeva ponovno zasesti Gaze z njenimi 1,8 milijona palestinskih Arabcev. Ne gre toliko za varnostno vprašanje − tako bi se namreč gotovo začela gverilska vojna s Hamasom −, ampak za nekaj precej hujšega. To, česar se res bojijo vse izraelske vlade, leve ali desne, je demografija. Imeli bi 1,8 milijona več Arabcev, katerih število bi se nenehno povečevalo. Prava nočna mora za sioniste! Pri vseh sanjah o priključitvi Zahodnega brega Gaza vedno ostane nekje zunaj. Zemljepisno in zgodovinsko je res sestavni del »dežele Izrael«, toda kdo si je res želi? K vragu z njo!
Naša sedanja vlada, ki jo sestavljajo skrajni desničarski politiki, bi sčasoma rada priključila Zahodni breg s čim manj arabskimi Palestinci. Mahmud Abas (Abu Mazen) je precej nevarnejši sovražnik Netanjahuja in njegovih somišljenikov kakor Hamas. Abasa cenijo v mednarodni javnosti in ima čedalje močnejšo podporo v OZN in ZDA.
Po takšni logiki bi lahko pričakovali, da se bo Netanjahu spopadal z Abasom in podpiral Hamas pri prizadevanju za vzpostavitev ločene majhne države v Gazi. Vendar se vede kakor otrok, ki mora izbirati med dvema slaščicama: rad bi dobil obe. Zato poskuša spodkopati položaj Abasa in hkrati bojevati slavne bitke na odprtem morju proti Hamasu. Toda hkrati sodeluje na skrivnih pogajanjih s svojimi novimi prijatelji, s Saudsko Arabijo in z Egiptom, da bi sklenil dolgoročno premirje (»hudna«) s Hamasom.
Se sliši zapleteno? Res je tako.
Nekaj osebnega: vprašali so me, zakaj me ni bilo na ladji, ki je poskušala prebiti blokado prejšnji teden. Odkrito povedano, prav rad bi se vkrcal na ladjo. Rad imam morje in ladje. Užival bi v družbi nekdanjega tunizijskega premiera in arabskega člana kneseta, ki sta bila na ladji. Tudi prebitje blokade bi mi bilo zelo všeč. Težava je, da organizatorji takšnih flotilj vztrajajo pri političnem programu, ki zanika obstoj izraelske države. Podobno kakor organizatorji svetovne kampanje za bojkot Izraela BDS tudi oni zagovarjajo neuresničljivo rešitev z obstojem ene države.
Verjamem v mir. Mir pomeni mir med dvema državama: Izraelom in Palestino. Podpiram palestinski boj za neodvisnost in ga imam za sestavni del svojega boja za miren in demokratičen Izrael. Zato me ni bilo zraven pri drugi trafalgarski bitki.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
