Drugi Gandhi

Leta 1975 me je na pragu mojega stanovanja napadalec zabodel v prsi ter samo za nekaj milimetrov zgrešil srce.

Ujele so ga moje sosede in bil je aretiran. Izkazalo se je, da ni imel političnih motivov. Zelo je bil vznemirjen, ker naj bi mu namestil prisluškovalne naprave v glavo.

Ko sem bil v bolnišnici, sem prejel klic iz Londona. Predstavnik PLO mi je posredoval najlepše želje Jaserja Arafata.

Nekaj minut pozneje sem dobil obisk. Bil je general Rehavam Ze'evi, ki je imel vzdevek Gandhi in je bil skrajni desničar. Bolnišnično osebje je bilo šokirano.

»Kakšno pištolo imate pri sebi?« me je vprašal. Povedal sem mu, da britanski vojaški revolver Webley.

»To je slabo,« je presodil. »Kladivce je preveč izpostavljeno. Kako jo nosite?« Povedal sem mu, da jo običajno nosim za pasom.

»Še slabše,« je pripomnil. »Mrtvi boste še predno boste lahko izvlekli pištolo.«

Pokazal mi je svojo pištolo, poseben revolver, ki ga nosijo telesni stražarji. Šlo je za Colt, katerega kladivce ni štrlelo ven. Imel si ga lahko napetega brez nevarnosti, da bi se nepričakovano sprožil. »Vedno ga morate imeti pri roki,« me je opomnil.

Tako sem tudi storil. Petnajst let sem imel vedno pri roki revolver, z izjemo domačega stanovanja in pisarne. Držal sem ga tako, da je ostal skrit, pa čeprav sem imel prst na sprožilcu. Nihče ni ničesar posumil.

Po 15 letih, ko je moja revija Haolam Hazeh prenehala izhajati, sem šel na policijo in jim moji dve pištoli podaril.

Tega pripetljaja sem se spomnil ta teden, ko je televizija objavila preiskovalni prispevek o Ze'eviju. Razkrili so, da je bil morilec zapornikov, serijski posiljevalec in je bil povezan z vidnimi ljudmi iz kriminalnega podzemlja ter še veliko drugega.

Vse skupaj je zelo mučno. Pred nekaj leti je namreč kneset sprejel poseben zakon, s katerim je »ovekovečil« Ze'evijevo »zapuščino«.

Za božjo voljo, le zakaj? Zato, ker je bil skrajni desničar. Ko je bil umorjen Jicak Rabin, zmerni levičar, ki ga je ubil Jud, so tudi zanj sprejeli takšen zakon. A tudi desničarji so hoteli imeti svojega mučenika. Odločili so se za Ze'evija, ki so ga 15 let nazaj ubili Arabci.

Televizijska oddaja je povzročila glavobole. Kaj storiti? Ali naj še naprej »ovekovečujemo« morilca zapornikov, ki je po vrhu še posiljevalec? Ali naj razveljavimo zakon? Nihče ne ve, kaj storiti in v tem trenutku se nahajamo na tej točki.

Pravzaprav je bilo zame v razkritjih na televiziji zelo malo novega. Moji odnosi s tem človekom so vedno potekali na različnih stopnjah. Politično sva si bila diametralno nasprotna. Osebno pa sva pripadala isti skupini bojevnikov v vojni leta 1948.

Najnin odnos se je začel leta 1953, ko me je ponoči na ulici, pred mojo pisarno, napadla skupina mladoletnikov. Ko so me napadli s koli, sem ravno vstopal v svoj pokriti džip. Ni jim uspelo, da bi me povlekli iz vozila, a zlomili so mi prsta na obeh rokah.

(Posledica tega pa je bila zelo dobra. Ker nisem zmogel opravljati niti najbolj osnovnih opravil, se je dekle, ki sem jo komaj poznal, odločilo, da se za približno en teden preseli k meni, da bi mi pomagalo. Ime ji je bilo Rachel in ostala je z mano vse dokler ni 58 let pozneje umrla.)

Vprašanje je bilo, kdo je poslal napadalce. Moja prva misel je bila, da Ariel Šaron, poveljnik »enote 101«, ki je ravno takrat zagrešila grozljiv masaker v arabski vasi Kibja. Moja revija je dejanje obsodila.

Moja druga misel je bila Šin Bet, tajna služba, katere voditelj me je patološko sovražil.

Toda za tem sem dobil tajno sporočilo od Ze'eva, ki mi je povedal, da je bil za napad odgovoren Moše Dajan. Opozoril me je, da naj bom previden. Ze'evi je bil svak enega od mojih članov uredništva. Dajan, tipičen borec proti Arabcem, je bil moj smrtni sovražnik.

Rehavam Ze'evi je bil otrok svojega časa. Tudi njegov vzdevek je tipičen. Na neki srednješolski prireditvi je prišel oblečen v posteljno pregrinjalo, kar ga je naredilo podobnega priljubljenemu indijskemu vodji. Vzdevek se je obdržal. Ze'vi, nasilnež par excellence, je bil seveda pravo nasprotje Gandhija.

Kot najstnik se je pridružil napol tajni sionistični podtalni milici Palmach. V vojni leta 1948 je bil vojak, znan po fizičnem pogumu, a to je bilo tudi vse. Poznje, leta 1951, se je kot poveljnik bataljona udeležil bitke pri Tel Mutilli proti Sirijcem, ki pa je bila katastrofa. Od takrat naprej ni poveljeval četam, a se je na poveljniški lestvici strmo vzpenjal. Po mojem mnenju predvsem zaradi svojih organizacijskih sposobnosti.

Imeli so ga za nezanesljivega in nediscipliniranega. Nekoč so ga morali prav zaustaviti, da ni prečkal reke Jordan in šel osvoboditi vojaka, ki je bil tam zajet.

Bil je član odličnega generalštaba, ki mu je poveljeval Rabin in ki je dosegel osupljivo zmago v »Šestdnevni vojni« leta 1967, a Ze'evi ni poveljeval četam. Vendar pa se je po vojni kot načelnik poveljstva centralne fronte udeležil mnogih lovov na ljudi.

Lovi na ljudi so postali šport. Arabci iz Zahodnega brega, ki so med vojno pobegnili na drugo stran reke Jordan, so se poskušali ponoči vrniti domov. Mnogi so bili zajeti v vojaških zasedah. Frontni poveljnik ni smel biti tam, a Gandhi je preveč užival v tem, da ga ne bi bilo zraven. Povabil je celo civiliste, svoje prijatelje iz vrst igralcev, piscev pesmi in druge boeme, da so se peljali z njim v helikopterju. Zajeti prebežniki so bili na mestu ubiti.

Ko so mi šokirani vojaki poročali o tej zadevi, sem pisal Rabinu, ki je bil še vedno načlnik generalštaba. Izmenjala sva si nekaj tajnih pisem in obljubil mi je, da bo posredoval.

Takrat sem bil član kneseta. Ko sem zvedel za umor, ki naj bi ga zagrešil Ze'evi, sem vložil formalno zahtevo, da pride zadeva na dnevni red razprave v knesetu. Kmalu za tem sem prejel tajno sporočilo novega načelnika generalštaba Haima Bar-leva, ki je veljal za uglednega oficirja. Obvestil me je, da je preiskava pokazala, da v danem primeru morilec ni bil Ze'vi, ampak nek drug oficir, ki je bil že nekaj časa nazaj ubit v boju.

Ker je bil Ze'evi še posebej nadarjen za samopubliciteto, je postal slaven. V »času neumnosti«, kakor imenujem deliričnih šest let med slavno »šestdnevno vojno« leta 1967 in katastrofično »jomkipursko vojno« leta 1973, so bili visoki vojaški oficirji obravnavani kot polbogovi. Ze'evijeve norčije so bile vsem znane. Ena od njih je bila, da je imel, na navdušenje številnih obiskovalcev, v štabu živo levinjo.

Prav v tistem času so prišli na dan njegovi bližnji odnosi z vojakinjami, a niso povzročili večjega nasprotovanja. V zdajšnjih razkritjih na televiziji pa so odigrali glavno vlogo. Številne ženske so pričale, da se je vsilil več desetim ženskam (če ne še večim), ki so služile pod njegovim poveljstvom. Nekatere je brutalno posilil.

Odnos do posilstva v Izraelu se je skozi leta radikalno spremenil. Med moškimi je v 50-ih in 60-ih veljalo bolj za šalo. »Če reče ne, kaj s tem misli,« se sprašuje znana pesem. Splošno sprejeto mnenje med moškimi je bilo, da si ženske »tega želijo«, a se morajo zaradi spodobnosti pretvarjati, da mislijo drugače.

V vojski je bilo splošno sprejeto, da imajo oficirji pravico do seksa z ženskami, ki so jim podrejene. To je bil eden od privilegijev, ki pripadajo po činu. V srednjem veku so imeli plemiči pravico do »droit du seigneur« oziroma »jus primae noctis«, pravico do seksa z lokalno žensko na njeno poročno noč. (Točnost tega je sicer zelo dvomljiva.)

Ko sem bil v vojski, me je presenetilo veliko število vojakinj, ki niso delale drugega kakor kuhale kavo za nadrejene oficirje. Prav tako kot moški morajo v Izraelu tudi ženske služiti vojsko. Ko sem postal urednik revije Haolam Hazeh, sem v enem od svojih prvih člankov zahteval ukinitev služenja vojske za ženske. Dajte jim primerne plače in lepe uniforme, sem zapisal, pa boste imeli dovolj ženskih prostovoljk za prava vojaška opravila.

Ko sem dal članek v pregled vojaškim cenzorjem, je poveljnik generalštaba poslal k meni vojaškega predstavnika, ki mi je v primeru objave članka zagrozil, da bo vojska prekinila vse stike z revijo. Članek sem seveda objavil in naslednjih 40 let ni vojska kupila niti enega izvoda (Kljub temu pa je bila daleč najbolj priljubljena revija v vojski.)

Splošno ozračje v vojski je razlog, da je Ze'evi lahko počel takšne stvari. Nekatere od njih so bile, po pričevanju žrtev na televiziji, tudi zelo odvratne. V času, ko se je to dogajalo, je bilo ženske preveč sram ali pa strah, da bi to komur koli povedale.

Ze'evi ni imel nobenih možnosti, da postane načelnik generalštaba, zato je zapustil vojsko. Posvetil se je svoji drugi veliki strasti: ljubezni do domovine.

Na splošno je »ljubezen do domovine« prazna fraza. V sionističnem besednjaku je abstraktni pojem za nacionalizem. Toda za Gandhija je bila to zelo resnična stvar, predanost pravi domovini, vsakemu njenemu kotičku, njeni zgodovini in sedanjosti.

Na tem mestu sva se, v metaforičnem smislu, srečala. Sam menim, da lahko postane ljubezen do svoje države močna vez med obema ljudstvoma, pa naj se imenuje Palestina ali pa Eretz Izrael. V ta namen se morata obe strani že od zgodnjih let naučiti gledati na zgodovino države kot celote in v vseh njenih obdobjih: obdobja Kanaancev, Filistejcev, Izraelcev, Samarijanov, Judov, Grkov, Rimljanov, Bizantincev, Arabcev, križarjev, Mamelukov, Otomanov, Palestncev, sionistov, Britancev, Izraelcev in vseh ki so bili tu v kakšnem vmesnem času. Vse to je ena, konsekutivna zgodovina. Pri the prizadevanjih sem imel partnerja: Ze'evija. Imenovan je bil za direktorja majhne inštitucije v Tel Avivu, ki se je imenovala »Muzej države«. S svojo organizacijsko spretnostjo je muzej kmalu spremenil v zelo pomembno ustanovo. Spremenil je tudi ime: »Muzej Eretz Izraela«. Ustanova slavi vsa obdobja zgodovine države.

Ze'vi je tudi napisal številne odlične knjige o različnih koncih države. Vedno mi je poslal izvod s posvetilom.

Zelo drugačen del njegovega kompleksnega značaja je bila naklonjenost kriminalnemu podzemlju.

V 70-ih letih so izraelska policija in mediji začeli govoriti o organiziranem kriminalu. Večinoma so se zadeve vrtele okoli tihotapljenja trdih drog. Nekateri od voditeljev kriminalne združbe so bile osebnosti iz boemskih krogov v Tel Avivu. Ze'vi je z njimi prijateljeval.

Nekega dne so rivali ubili dve osebi iz podzemlja. Poicija je prestregla telefonski klic, ko so osumljenci za umor poklicali Ze'evija in ga prosili, naj pride takoj do njih. Obljubil je, da bo prišel.

Sprožila se je burna razprava o Ze'evijevi vlogi pri vsej zadevi. Moja revija je pripravila zapis o tem, ko me je nenadoma poklical Ze'evi in me prosil za nujen sestanek. Povabil sem ga k sebi domov.

»Resnica je ta, da sem se hotel tisti večer srečati z nekim dekletom in z njo imeti spolni odnos,« se je izpovedal. »Prijatelje sem izkoristil za alibi. Če to objaviš, se bo žena ločila od mene.«

Niti besede mu nisem verjel.

Na koncu je Ze'evi postal aktivni politik. Njegov slogan je bil »prostovoljna izselitev«. To je pomenilo, da bodo nekega dne milijoni Arabcev na zasedenih ozemljih ter mogoče tudi v Izraelu za primerno odškodnino pripravljeni zapustiti državo. Glede na to, da nihče pri zdravi pameti ne more verjeti kaj takega, so to vsi razumeli kot nasilen množični izgon.

Pred njim je nekaj podobnega predlagal izrecni fašist Meir Kahane, ki ga je vrhovno sodišče izgnalo iz kneseta. Toda Kahane je bil novi migrant iz ZDA. Tujec, ki so ga povsod prezirali. A Ze'evi je bil pravi, 100−odstotni Izraelec, zato so njegove fašistične ideje tolerirali.

Dvanajst let je bil poslanec v knesetu in bil imenovan za ministra za turizem. Nastanil se je v hotelu v zasedenem vzhodnem Jeruzalemu. Kot pravi moški je zavračal telesne stražarje, ki so pripadali vsem ministrom. Nekega dne so ga ubili Arabci, ki so delali v hotelu.

Če povzamem, je bil Gandhi večni najstnik, izraelska verzija adolescenta. Z očali je bil bolj videti študent kakor pa vojak.

Nekoč sem se o njem pogovarjal z Jicakom Rabinom, ki je bil njegov nekdanji poveljnik. Rabin je o njem govoril rahlo zaničujoče, a ga je imel še vedno za enega od »naših fantov«.

Zakon ga je naredil za nacionalnega heroja in zapovedal »dan spomina«, ko se morajo vsi učenci po državi učiti o njegovi »dediščini«.

No, že od samega začetka je bila vsa zadeva smešna, zdaj pa je tudi popolnoma absurdna.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.