Tiskane izdaje
Na televizijskih zaslonih se je nenadoma pojavil znan, skoraj pozabljen obraz. Ne sicer popolnoma znan, ker ima zdaj zelo opazno črno brado. (Na njegovem mestu bi si jo hitro obril.)
Res je bil on. Nekdanji načelnik štaba, nekdanji premier, Ehud Barak. Barak v novi pojavni obliki. Agresiven. Odprt. Brez olepševanja je obsojal Benjamina Netanjahuja. Uporabljal je skoraj iste besede kakor jaz, ko je opozarjal, da je Netanjahu izgubil zdravo pamet. Povedal je, da je Netanjahu »skrenil s poti« in da lahko zdaj opažamo »znake fašizma« v Izraelu. Vsa država se je zganila in prisluhnila. Se Barak vrača? Končno nekdo, ki bi lahko porazil Netanjahuja?
Barak je zanikal trditve, da bi lahko postal kandidat za premiera. Nihče mu ni verjel. Vsi komentatorji s kančkom zdrave pameti so začeli ugibati o načrtih za novo stranko. Zakaj se ne bi Barak povezal z Mošejem Jalonom, nekdanjim načelnikom štaba in obrambnim ministrom, ki ga je Netanjahu ravnokar odslovil? Zakaj se ne bi povezal z Gabijem Aškenazijem, še enim nekdanjim načelnikom štaba, ki ima še to prednost, da je orientalski Jud? Po zraku so krožila številna imena. Vzdušje je bilo popolnoma novo. Prevladoval je občutek, da »mora Bibi oditi«. Nov občutek, da se je res mogoče znebiti njega in njegove nepriljubljene žene Sare.
Pri vsem tem me nekaj moti. Občutek lahko povzamem s krajevnim imenom: Camp David. Zame je bil Camp David zgodovinska prelomnica. Do konference v Camp Davidu julija 2000 je bilo čutiti optimistične občutke o miru. Po konferenci je mir izginil. Menim, da je človek, ki je skoraj izključno odgovoren za to, prav Ehud Barak.
Obnovil bom dogodke, kakor sem jih takrat sam videl.
Predsednik Bill Clinton si je silno želel velikega zmagoslavja, še preden bi odšel iz predsedniške pisarne. Predsednik Jimmy Carter je bil pred njim izjemno uspešen v Camp Davidu z izraelsko-egiptovskim mirovnim sporazumom, zato je hotel doseči še večje zgodovinsko zmagoslavje z izraelsko-palestinskim mirom.
Palestinski partner Jaser Arafat se sprva ni hotel udeležiti dogodka. Upravičeno je opozoril, da se strokovni odbori niso pripravili, zato se je bal, da bo postal oreh v ameriško-izraelskem drobilniku orehov. Clinton ga je nazadnje vendarle privlekel v Camp David, potem ko mu je obljubil, da ne bo krivil nobene strani, če dogodek ne bo uspešen. Pozneje je brez zadržkov prelomil to obljubo.
Arafat je tako prišel na konferenco zelo sumničav, pripravljen se je bil izogibati vsakršnim pastem in ni pričakoval nikakršnega napredka. Prepričan je bil, da se bosta Clinton in Barak združila proti njemu. Konferenca je nepričakovano trajala 14 dni. V vsem tem času se Barak in Arafat niti enkrat nista zasebno srečala. Barak ni obiskal Arafata, prav tako ga ni povabil v svoje prostore, oddaljene približno sto metrov. Menim, da je bilo to zelo pomembno. Arafat je bil odprt človek. Rad je imel osebne stike, rad je zabaval goste in jim včasih dajal jesti s svojimi prsti. Razmišljal je zelo arabsko, zato je verjel v tesne osebne odnose.
Barak je njegovo pravo nasprotje. Hladen in zadržan človek, ki ima raje neosebno logiko kakor osebne stike. Kakršna koli intimnost se mu zdi neokusna. Včasih se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi bil namesto Baraka tam Ariel Šaron. Šaron je bil tako kakor Arafat odprt človek, ki je imel rad osebne stike, rad je gostil ljudi in bi morda pomagal vzpostaviti drugačno vzdušje.
Toda politične razlike so bile seveda pomembnejše od osebnih. Nihče se ni pripravljal na srečanje, zato sta obe strani predstavili zelo nezdružljiva predloga. Barak ni imel prav nobenih izkušenj z arabskimi zadevami. V Camp David je prišel z več predlogi, ki so bili res daljnosežnejši od česar koli, kar je Izrael do takrat pripravil. Bil je pripravljen sprejeti palestinsko državo, vendar s številnimi pogoji in omejitvami. Morda je pričakoval, da bodo Palestinci skočili v zrak in ga objeli, ko bodo slišali, kako zelo je pripravljen popustiti. Žal je bilo največ, kar je bil Barak pripravljen ponuditi, precej manj od tega, kar je bil Arafat še pripravljen sprejeti. Palestinski vodja je pomislil na to, kako bi ga pričakali doma, če bi se odrekel temeljnim palestinskim zahtevam. Nazadnje niso sklenili nobenega sporazuma.
Cinton je bil besen in kljub svoji slovesni obljubi za vse okrivil Arafata. Verjetno je mislil na svojo ženo Hillary, ki je takrat kandidirala za senatorko judovskega New Yorka. Vendar je bil Barak tisti, ki je spremenil svoj osebni neuspeh v zgodovinsko katastrofo.
Kaj bi pravi državnik storil v takšnih okoliščinah? Predstavljam si takšen govor: »Dragi sodržavljani, žal mi je, da se je konferenca v Camp Davidu končala, ne da bi dosegli želene rezultate. Seveda bi bilo izjemno naivno pričakovati, da bomo konflikt, ki traja že več kakor sto let, rešili v dveh tednih. To bi bilo čudežno. Obe strani sta se iskreno pogovarjali na podlagi vzajemnega spoštovanja. Veliko smo izvedeli o stališčih in težavah drug drugega. Imenovali smo več skupnih odborov, ki bodo podrobno proučevali različne vidike konflikta, med drugim meje, Jeruzalem, varnost, begunce itd. Pravočasno bomo sklicali drugo in po potrebi še tretjo konferenco, da bi sklenili dokončni mirovni sporazum. Obe strani se strinjata, da se bosta medtem po svojih najboljših močeh izogibali vojni in nasilnim dejanjem. Zahvaljujemo se gostitelju, predsedniku Clintonu, za gostoljubje in zavzetost.«
Namesto tega je Ehud Barak storil nekaj, kar je spremenilo tok zgodovine. Ko se je vrnil, je označil Arafata in Palestince na splošno za neizprosne sovražnike. Ne samo da je za neuspeh okrivil izključno Palestince, ampak je tudi izjavil, da nimamo nobenega »partnerja za mir«. To so bile usodne besede. Po tistem so besede »nimamo partnerja za mir« postale aksiom med Izraelci, izgovor za vsa dejanja in zločine. Omogočile so, da so prišli na oblast ljudje, kakršen je Netanjahu. Bile so pogrebna žalostinka za izraelskim mirovnim gibanjem, ki si po tem ni več opomoglo.
Kaj si torej mislim o prihodnji kandidaturi Ehuda Baraka za premiera? Ali lahko ustanovi novo stranko, ki bo okoli sebe zbrala veliko koalicijo proti Netanjahuju? Pravijo, da Barak dvomi o tem. »Vsi me sovražijo,« je menda izjavil. Deloma je to res. Barak velja za nenačelnega človeka. Ljudje se bodo spomnili njegovega zadnjega lahkomiselnega političnega dejanja, ko je razdelil laburistično stranko, da bi se pridružil Netanjahujevi vladi kot obrambni minister. Potem ko je zapustil politiko, je menda pridobil veliko bogastvo tako, da je s svojimi izkušnjami in poznanstvi delal za tuje vlade in kapitaliste. Svojega bogastva nikakor ne skriva, pravzaprav se hvali z njim in zaseda več stanovanj v enem od najrazkošnejših nebotičnikov v Tel Avivu. Zaradi vsega tega se zdi, da se je za vedno poslovil od politike.
Zdaj pa se je njegov bradati obraz pojavil na malih zaslonih. Zdi se, da govori: »Pozdravljeni, fantje, vrnil sem se!«
Se je res? Mar res lahko postane središče novega zavezništva – zavezništva, ki bo »vrglo Bibija iz pisarne«? Ni nemogoče. Mislim, da samo nekaj ljudi še vedno sovraži Baraka. Če ga primerjajo z Netanjahujem, se zdi precej bolj pozitivna osebnost.
Ljudje se spreminjajo. Tudi politiki. Morda je imel dovolj časa, da je razmislil o svojih dejanjih, tudi tistih v Camp Davidu, in se nekaj naučil iz svojih napak. Morda bi bil boljša izbira od novih obrazov, ki še niso storili napak in se zato ne morejo učiti iz njih. Barak je zelo inteligenten človek. Precej bolje pozna zgodovino (to znanje je sam pridobil) od običajnih pripadnikov vodilnih krogov v Izraelu. Ima socialno vest. Skratka, Barak ni Netanjahu. Ne biti Netanjahu zadošča za več kakor polovico pogojev, ki bi jih moral izpolnjevati novi premier. In če je Barak edini primerni kandidat, ki je na voljo, je po definiciji najboljši kandidat.
Nemci pravijo: »V sili vrag muhe žre.« Tudi tisti, ki nikakor ne marajo Baraka, bi bili zadovoljni z njim, če bi jih odrešil Netanjahuja.
V hebrejščini Barak pomeni »blisk« (v nasprotju z arabščino, v kateri Barak izvira iz »blagoslova«). Blisk je svetloba, ki se pojavi za delček sekunde in razsvetli temo. Je ta delček sekunde razkril novega Ehuda Baraka?
Na kratko: je drugi Barakov prihod mogoč? Moj odgovor je: da.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
