Družba, kapital in odgovornost

Gospodarska kriza ni več samo mit, okrog katerega se dviga veliko medijskega in političnega prahu, kriza je postala realna in vseobsegajoča. Izkustvo krize za ljudi ni prijetno, čeprav se moramo zavedati, da je v naravi vse ciklično, ponavljajoče, vse se rojeva in umira, torej bo tudi krize nekoč konec. Osebno menim, da je kriza le odsev nekega naravnega cikla, ki ga ne razumemo popolnoma. V nadaljevanju bom najprej predstavil nekaj temeljnih idej na to temo, nato bom opisal še družbeni model, ki bi lahko vzpostavil samoregulacijo družbenega sistema, izenačil družbeno in osebno odgovornost ter uravnotežil zasebni in javni kapital.

Energetsko in kapitalsko siromašenje ljudi in prostora

Najbrž ne zgrešimo veliko, če trdimo, da se je kriza razvila kot posledica družbene ureditve ali kot rezultat tistega, kar je človek v preteklosti ustvaril. Družbo lahko obravnavamo tudi tako, da je človek najmanjša enota oziroma osnovni delec družbe. Tako kot je družba sestavljena iz ljudi, je tudi človek sestavljen iz delcev oziroma atomov. V človeškem telesu jih je precej več, kot je na svetu ljudi, in kljub vsemu nezmotljivo sodelujejo pri vzdrževanju našega notranjega ravnovesja, večinoma celo neodvisno od naše zavedne udeležbe.

V družbi si sicer radi ustvarimo mnenje na podlagi človekovega telesa, vendar biološki opis osnovnega delca družbe ne zadostuje. Človek je še socialno in intelektualno bitje. Če k temu dodamo še duhovno komponento, dobimo dovolj dobre družbene temelje, ki naj bi bili hkrati tudi temelji posameznika znotraj družbe. Govorimo torej o isti substanci na mikro- in makroravni.

V kontekstu krize se v medijskemu prostoru nekatere stvari pojavljajo pogosteje kot druge. Predvsem gre za denar oziroma kapital, ki smo ga v družbi povzdignili na raven božanstva. Druga stvar je nezadovoljstvo ljudi z globalnimi in lokalnimi voditelji, pri čemer mislimo večinoma na korupcijo in klientelizem, politične in druge elite. Potem naletimo še na dolge čakalne vrste v zdravstvu, neučinkovit sodni sistem in visoke davčne stopnje. Vse se seveda vrti okoli kapitala samega.

Država nam vzame določen del osebnih dohodkov in jih nameni v proračun. Zaposleni zaslužimo približno dvakrat toliko, kot prejmemo kot neto osebni prejemek. Ljudje dojemamo svojo plačo kot neto znesek, preostalo je v našem modelu sveta izgubljeno. Morda je nekaj tega celo res, vse zagotovo ne. Zase lahko trdim, da me je država brezplačno izobrazila, kar je v nekaterih drugih nepredstavljivo razkošje. Ugotavljam, da smo ljudje zaradi preteklega načina življenja skovali model pričakovanj in tega še zdaj dojemamo za samoumevnega. Spremembe so in bodo, zato je strategija prilagajanja za normalno življenje postala nujna.

Moja prva asociacija na proračun je upravljanje jedrske elektrarne. Proračun ali druga »zakladnica« je enota z veliko gostoto energije, podobno kot jedrska elektrarna. Za lažjo predstavo kapital enačim z energijo in to analogijo bom uporabil tudi pozneje.

Najbrž se strinjate, da upravljanje jedrske elektrarne zahteva usposobljene ljudi. Pravzaprav zahteva ljudi, katerih pooblastila izhajajo iz njihovih sposobnosti. Če še vedno dvomite, se spomnite katastrofe v Černobilu.

Relacijo družbe in kapitala dojemam tako, da je zdaj središče kapitala človek sam. Povprečen človek je postal samoosrediščen delec družbe, ki je usmerjen v to, da nakopiči čim več energije. Človek je energetska črpalka, ki poskuša črpati kapital iz svoje okolice in ga transformirati v svojo zasebno lastnino. Ker je v družbi veliko takšnih posameznikov, se sčasoma prostor med ljudmi energetsko oziroma kapitalsko siromaši. Posledično se siromašijo celotni družbeni temelji. Vse se izvaja z zakasnitvijo, zato vzroka in posledice navadno niti ne prepoznamo.

Uravnoteženje kapitala in izenačenje odgovornosti

V paradigmi, v kateri hočemo izenačiti osebno in družbeno odgovornost ter uravnotežiti zasebni in javni kapital, bi moralo biti tudi razmerje med osebnim in družbenim dohodkom enakomerno porazdeljeno, torej po 50 odstotkov. Z enakovredno razporeditvijo osebnega in družbenega kapitala bi posameznik sebe izenačil z vrednostjo družbe. Tako postanem jaz enako pomemben kot družba in imam po drugi strani pravico zahtevati, da tudi družba mene izenači kot enako pomembnega. Gre torej za izpeljanko tretjega Newtonovega zakona o akciji in reakciji, govori pa o dveh enako velikih silah z različnim predznakom, s katerima deluje eno telo na drugo. Če družbi dajem v enaki meri, kot dajem sebi, potem pričakujem, da bo tudi družba dajala meni tako, da bo dajala družbi kot celoti.

V predlaganem družbenem modelu bi vsi posamezniki v družbo odvajali 50 odstotkov od svojega osebnega bruto dohodka. Iz te množice bi izvzeli tiste, ki bi zaslužili manj kot eno četrtino povprečnega dohodka, te bi oprostili vseh dajatev. Tako bi družba ščitila socialno najšibkejše. V takšni ureditvi lahko pričakujemo, da bodo dohodki približno enaki kot povprečna plača, in ugibam tudi, da bo večina lokalnih osebnih prejemkov na intervalu od ene polovice do dvakratnika povprečne plače. Povprečna mesečna plača, bi nam dajala tudi sprotno povratno informacijo o trenutnem družbenem stanju.

V tem modelu družbeni kapital ne gre več v skupno vrečo, ki ji rečemo proračun, ampak dobijo vsi ljudje, ki odvajajo dohodek za javne finance hkrati tudi pravico do razporejanja svojega deleža družbenega kapitala. Posameznik bi se na začetku leta odločil, za katero interesno področje oziroma družbeni podsistem bo namenil kolikšen delež javnih financ, ki jih je ustvaril. Podsistem bi lahko bil katerikoli izmed družbenih področij, kot so zdravstvo, šolstvo, infrastruktura in podobno, ali katerakoli družbena iniciativa.

Posameznik, ki bi v preteklem letu zaslužil vsaj povprečno letno plačo v lokalni skupnosti in hkrati namenil vsaj polovico svojih letnih javnih financ enemu družbenemu podsistemu, bi v njem dobil tudi upravljavsko vlogo z enim glasom. Ta izbira je osnovana na predpostavki, da je ta posameznik, prvič, sposoben dosegati vsaj povprečne družbene norme in, drugič, da so njegovi osebni interesi usmerjeni v specifičen podsistem. Tak posameznik bi se torej osebno obvezal upravljati družbeno premoženje na tistem področju, ki najbolje odslikava njegove osebne vrednote in interese.

Heterogenost interesov posameznikov v družbi bi posledično na naraven način sestavila celotno družbeno strukturo. Pričakujemo lahko rojevanje in umiranje idej kot tudi prenovo celotnih družbenih podsistemov. Zagotovo bi se zgodilo, da bi en družbeni podsistem nehal obstajati, kot protiutež pa bi se pojavil tak, ki še ni obstajal.

Človek v takšnem družbenem okviru ni več črpalka energije, ampak zaveden soustvarjalec družbe. Posameznik v takšni družbi se začne zavedati, kam je šel njegov del javnih financ in se mora za ta isti del čutiti tudi osebno odgovornega, saj je sam izbral namembnost teh sredstev. Družbeni prostor ni več energetsko izčrpano področje, ampak prostor z največjo gostoto energije oziroma kapitala. Bolj ko bo družba strnjena, večja bo tudi gostota energije. Strnjenost seveda ne pomeni zgolj povezovanja v finančnem smislu, ampak tudi vzpostavljanje naravnega ravnovesja celotnih družbenih temeljev.

V takšni družbi ni potrebe po centralizaciji. Zaradi velikega upravljavskega aparata je v takšni družbi zmanjšana možnost za korupcijo. Upravljanje kapitala je razpršeno, kar zmanjšuje tveganje za napačne odločitve posameznika. En človek ne upravlja več jedrske elektrarne, ampak eno mikroelektrarno v energetskem sistemu. Posamezniki bi svobodno lahko načrtovali družbo, zato bi bile tudi vrednote družbe uglašene z vrednotami posameznikov, odgovornost vseh posameznikov pa bi se posredno integrirala v skupno družbeno odgovornost.

V zgodovini se je pojavilo veliko paradigem, ki so se rojevale in umirale. To lahko sprejmem. Sprejmem tudi dejstvo, da se vsak sistem trudi preživeti in da so sistemi nagnjeni k temu, da se upirajo spremembi.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Dejan Kos, raziskovalec in svetovalec