Tiskane izdaje
Nekaj čudnega se dogaja z upokojenimi vodji izraelske notranje varnostne službe Šin bet.
Šin bet je po definiciji osrednji steber izraelske okupacije. Občudujejo jo (judovski) Izraelci, Palestinci se je bojijo in strokovnjaki za varnost po svetu jo spoštujejo. Okupacija ne bi mogla obstajati brez nje.
Tu pa je paradoks. Ko vodje odidejo s svojih pozicij, postanejo zagovorniki miru. Zakaj?
Razlog je pravzaprav zelo logičen. Agenti Šin Beta so edini del establišmenta, ki so dnevno v neposrednem stiku s palestinsko realnostjo. Zaslišujejo palestinske osumljence, jih mučijo in jih poskušajo prisiliti v ovajanje. Zbirajo informacije in prodrejo v najbolj oddaljene dele palestinske družbe. O Palestincih vedo več kot kdor koli drug v Izraelu (in morda tudi v Palestini).
Tisti agenti, ki so dovolj inteligentni (obveščevalci so lahko tudi v resnici inteligentni in pogosto tudi so) tudi razmislijo o stvareh, ki so jih spoznali. Pridejo do zaključkov, ki mnogim politikom ne padejo na pamet: da se soočamo s palestinskim narodom, da ta ne bo izginil, da hočejo Palestinci svojo državo in da je edina rešitev konflikta palestinska država, ki se nahaja poleg izraelske.
Tako smo priča čudnemu pojavu: po koncu opravljanja svoje funkcije postanejo ti voditelji drug za drugim izrecni zagovorniki načela »dveh držav«.
Isto se dogaja z voditelji Mosada, izraelske zunanje obveščevalne službe.
Njihova naloga je boj proti Arabcem na splošno, še posebej pa proti Palestincem. Vendar pa v trenutku, ko zapustijo obveščevalno službo, postanejo zagovorniki načela dveh držav, povsem nasprotno politiki premiera in njegove vlade.
Imena osebja v obeh tajnih službah so ... no ja, tajna. Vsa, razen ime vodje.
(To je moj dosežek. Ko sem bil član kneseta, sem vložil zakonski predlog, ki je določal, da morajo biti imena vodij tajnih služb znana javnosti. Kot vsi moji predlogi je bil tudi ta zavrnjen. Vendar pa je kmalu za tem premier odredil, da morajo biti imena vodij javno objavljena.)
Pred nekaj časa je izraelska televizija predvajala dokumentarec z naslovom Vratarji. V njem so še živeče nekdanje voditelje Šin beta in Mosada spraševali glede rešitve konflikta.
V izjavah so bili eni bolj, drugi pa manj siloviti, a vsi so zagovarjali mir, ki bi temeljil na »principu dveh držav«. Vsi so izrazili mnenje, da ne bo miru prej, dokler ne dobijo Palestinci lastne nacionalne države.
Tamir Pardo je bil takrat vodja Mosada in ni smel dati izjave. Toda od začetka leta 2016 ni več na položaju. Ta teden pa je prvič spregovoril v javnosti.
Pardo je, kot nakazuje njegovo ime, sefardski Jud, rojen pred 63 leti v Jeruzalemu. Njegova družina je prišla iz Turčije, kamor so se po izgonu iz Španije pred 525 leti zatekli številni Judje. Ne pripada torej »eliti Aškenazov«, ki jo »orientalski« del judovsko-izraelske družbe prezira.
Bistvo Pardove izjave je opozorilo: Izrael se približuje državljanski vojni. Povedal je, da sicer še nismo v tej situaciji, a se ji naglo približujemo.
Meni, da je to trenutno največja nevarnost, s katero se sooča Izrael. Zatrdil je celo, da je to edina grožnja, ki je ostala. Njegova izjava pomeni, da nedavni vodja Mosada ne vidi nevarnosti za Izrael ne od Irana kakor tudi ne od Daesha ali kogar koli drugega. Pomeni tudi neposredni izziv glavnemu načelu Netanjahujeve politike, da je Izrael obkrožen z nevarnimi sovražniki in smrtno nevarnostjo.
Pardo pa vidi grožnjo, ki je veliko bolj nevarna: razkol znotraj judovske družbe v Izraelu. Nimamo državljanske vojne, še ne. Toda »približujemo se ji zelo hitro«.
A med kom bi potekala državljanska vojna? Ustaljen odgovor bi bil: med levico in desnico.
Kot sem že omenil, v Izraelu levica in desnica ne pomenita isto kot drugod po svetu. V Angliji, Franciji in ZDA je delitev na levico in desnico povezana z družbenimi in gospodarskimi zadevami.
Seveda imamo tudi v Izraelu veliko družbeno-gospodarskih problemov. Vendar pa je delitev na »levico« in »desnico« skoraj izključno povezana z mirom in okupacijo. Če hoče nekdo končanje okupacije in mir s Palestinci, je »levičar«. Če pa hoče nekdo priključitev zasedenih ozemelj in povečanje naselbin, potem je »desničar«.
A sam sem mnenja, da je imel Pardo v mislih bolj poglobljen razkol, ne da bi to povedal bolj eksplicitno: prepad med evropejskimi (»Aškenazi«) in »orientalskimi« (»Mizrahim«) Judi. »Sefardski« (»Španski«) Judje, ki ji pripada Pardo, pripadajo Orientalcem.
Razlog, da je ta razdor potencialno nevaren (in tudi razlog Pardovo resno opozorilo), je ta, da je večina Orientalcev »desničarjev«, nacionalistov ter vsaj malo vernih. Večina Aškenazov je »levičarjev«, ki so bolj usmerjeni v mir in sekularizem. Razdor je globok tudi zato, ker so Aškenazi družbeno in ekonomsko večinoma bolje situirani kakor Orientalci.
Leta 1953, ko je bil Pardo rojen, smo se tisti, ki smo se zavedali razdora, tolažili s prepričanjem, da je to zgolj vmesna faza. Takšen razkol je namreč po masovni migraciji razumljiv. Vendar pa bo svoje naredil »talilni lonec«. Pomagale bodo tudi medsebojne poroke in čez generacijo ali dve bodo razlike izginile ter jih ne bo več na spregled.
Vendar pa se to ni zgodilo. Prav nasprotno, razdor se hitro poglablja. Znamenja obojestranskega sovraštva postajajo vse bolj očitna. Javne razprave so polne teh znamenj. Kariere politikov, še posebej desničarskih, temeljijo na sektaškem hujskanju. Vodi jih največji od vseh hujskačev Netanjahu.
Medsebojne poroke ne pomagajo. Kar se zgodi, je to, da sinovi in hčere mešanih parov večinoma izberejo eno ali drugo stran ter postanejo ekstremisti.
Skoraj komično je, da se desnica, ki je z manjšimi prekinitvami na oblasti od leta 1977, še vedno obnaša kot zatirana manjšina, ki za svoje težave krivi »staro elito«. Vendar pa to ni povsem absurdno, ker »stara elita« še vedno prevladuje v gospodarstvu, medijih, umetnosti in na sodiščih.
Medsebojno sovraštvo narašča. Pardo sam je najbolj vznemirjajoč primer, saj njegovo opozorilo ni povzročilo nevihte. Skoraj neopaženo je šlo mimo: kratek prispevek v televizijskih poročilih in kratka omemba na notranjih straneh tiskanih medijev. In to je to. Ni se treba vznemirjati, kajne?
Parda je morda prestrašilo tudi to, da je vojska, ki je združujoča sila Judov v državi, tudi žrtev tega razdora.
Izraelska vojska je bila rojena dolgo pred samim Izraelom v predosamosvojitvenem podtalju, ki je temeljilo na socialističnem kibucizmu Aškenazov. Sledovi tega so še vedno vidni pri visokih oficirjih. Generali so večinoma Aškenazi.
V tem morda tiči čudno dejstvo, da je 43 let po zadnji pravi vojni (Jomkipurska vojna leta 1973) in 49 let po tem, ko je vojska postala kolonialna policija, vojaško poveljstvo še vedno bolj zmerno kot pa politični establišment.
Toda od spodaj raste še ena vojska. To je vojska, katere številni nižji oficirji nosijo kipe. Rekruti v tej vojski so odraščali v domovih, podobnih domu Elorja Azarija ter so bili vzgojeni v nacionalističnem izraelskem šolskem sistemu, ki je dal Azarijo.
Vojaški sodni proces vojaka Azarije nekaj mesecev po začetku in mesece pred izrekom sodbe še naprej razdvaja Izrael. V spominu nam bo ostalo, da je Azarija narednik, ki je ubil hudo ranjenega Arabca, nemočno ležečega na tleh.
Afera dan za dnem vznemirja državo. Vojaško poveljstvo ogroža stanje, ki je že blizu splošnemu uporu. Novi obrambni minister, naseljenec Avigdor Lieberman, zelo odprto podpira vojake proti načelniku generalštaba. Netanjahu, ki je, kot običajno, politični strahopetec, pa podpora obe strani.
Sodni proces se že dolgo ne tiče več moralnega ali disciplinarnega vidika, ampak je postal del razkola, ki deli izraelsko družbo. Slika otroške podobe ubijalca in njegove matere, ki na sodišču sedi poleg njega in ga boža, je postala simbol grozeče državljanske vojne, o kateri je govoril Pardo.
Številni Izraelci govorijo o »dveh judovskih družbah« v Izraelu, nekateri pa celo o »dveh judovskih ljudstvih« znotraj izraelskega judovskega naroda.
Kaj jih drži skupaj?
Konflikt, seveda. Okupacija in neprekinjeno vojno stanje.
Jicak Frankenthal, žalujoči oče in steber izraelskih mirovnih sil, je predlagal razsvetljeno formulo. Izraelsko-arabski konflikt ni bil vsiljen Izraelu, ampak je bilo ravno nasprotno. Izrael vzdržuje konflikt, ker ga potrebuje za svoj obstanek.
To bi lahko razložilo nenehno okupacijo. Prav tako se prilega Pardovi teoriji o bližajoči se državljanski vojni. Zgolj enotnost, ki jo ustvarja konflikt, jo lahko prepreči.
Konflikt − ali mir.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
