Državljanski nihilizem in boljša demokracija
pon, 04.12.2017, 09:00
Državljanski nihilizem in boljša demokracija
Volitve predsednika republike, ki so postregle z nizko volilno udeležbo, zahtevajo premislek o prihodnosti demokracije v Sloveniji.
Volitve predsednika republike, ki so postregle z izjemno nizko volilno udeležbo, zahtevajo širši premislek o prihodnosti demokracije v Sloveniji. Po eni strani je volilna kampanja razprla novo dihotomijo slovenske politike na osi elitistično vs. lokalno, po drugi strani pa so volitve prav zaradi nizke volilne udeležbe še dodatno zarezale v že tako slabotno tkivo slovenske demokratične kulture. S tem kratkim premislekom bi rad nanizal nekaj tez o nujni reformi slovenske demokratične kulture in opozoril na nekaj posledic, ki bi nas morale v tem okviru že skrbeti.

Kultura volitev prežema vsa tista področja, ki jih imamo posameznice in posamezniki za demokratična: to so različne ustanove na državni in lokalni ravni (predsednik republike, parlament, občine, različne ustanove civilne družbe, univerze, šole). V vseh omenjenih sistemih državljani pričakujemo, da bodo volitve (splošne ali analogno ožje v okviru neke institucije) zagotovile, da se bo v delovanju institucij spoštovalo tisto, kar jih določa: to so ustavni red, zakonodaja, statuti in pravila. Vsaka družba temelji na nekem težko opisljivem prepričanju in hkrati zaupanju, da le z volitvami vzpostavljamo in ohranjamo najelementarnejšo in hkrati najsubtilnejšo temeljno točko vsake demokracije: da so vsi ljudje zmotljivi in zato tudi zamenljivi. To je prepričanje o kontingentnosti politike, ki je ontološki temelj demokracije.

V okviru volitev poteka neka temeljna ločnica med javnim in zasebnim. Če je zasebno področje stvar posameznika in njegovih pobud ter osebnih moralnih preferenc (vse pod obzorjem moralnosti in zakonodaje), so javne zadeve tiste, ki vselej in vsakič zadevajo skupno dobro. Upam si trditi, da je nizka volilna udeležba na zadnjih predsedniških volitvah pokazala, da se državljani tudi v političnem smislu umikajo v zasebnost (dobesedno in simbolično) in da je ta umik posledica negativnih procesov v naši mladi državi, ki trajajo že dlje časa. V nadaljevanju bi želel podati nekaj tez, ki bodo poskušale pokazati vzroke tega umika državljanov.

Poraz meritokratske države

Meritokracijo pogosto zamenjujemo z elitizmom. V resnici sta pojma povezana, a le na »notranji« ravni, ne pa tudi na »zunanji«. Meritokracija pomeni, da družba ceni znanje, z njim povezane vrednote ter prizadevnost in poštenost (ali integriteto). S tem se šele ustvarjajo »elite«. Če kaj obvladuje slovenski prostor, je to dovolj jasna zavest slehernega državljana, ki nima neposredne politične moči ali t. i. političnih zvez, da je v naši državi (seveda govorim o javnem sektorju ali širši državni birokraciji ter državnih podjetjih) nemogoče vzpostaviti sistem meritokratskega vrednotenja posamezničinega in posameznikovega dela: to se nanaša na razpise za delovna mesta od najvišjih (vodilnih) mest dalje do (prirejenih) razpisov in (prirejenih) javnih naročil, ki jih krojijo različne agencije in druga telesa.

Če je kaj zares odsotno v Sloveniji, je to tista kritična državljanska zavest, ki jasno predpostavlja, da je v dobro vseh državljank in državljanov, če omogočimo najboljšim na njihovih področjih, da s svojo integriteto in delavnostjo za seboj potegnejo celotne institucije. In da v njihovem okviru delujejo v skladu z zakonodajo in najvišjimi profesionalnimi etičnimi standardi. Edino s tem se ustvarja skupno dobro, v nasprotnem primeru pa se skupno dobro izkorišča in izrablja za lastno korist. Takšno pričakovanje je nekaj najbolj običajnega v razvitih družbah, obenem pa v Sloveniji največja težava, s katero se srečujemo. S tem je povezana tudi komunikacija med zaposlenimi, ki mora temeljiti na spoštovanju, znanju in dialogu; namesto tega se številni med vodilnimi kadri zatekajo k zlorabi moči in prava.

Tisti, ki opozarjajo na tovrstne probleme, se nemudoma znajdejo v primežu šikaniranj, mobinga in groženj z izgubo zaposlitve. Zato se v vrsti institucij in sistemov srečujemo dobesedno z razpadom sistema (najhujši primeri: menedžersko-tajkunske zlorabe v državnih podjetjih, KPK, UKC in Pediatrična klinika, Univerza na Primorskem, Slovenska filharmonija, ŠOUP itd.), ki krni ugled in uničuje simbolni in človeški kapital teh institucij. Škodo, ki nastaja pri teh in podobnih primerih, je težko izmeriti, saj se učinki pogosto pokažejo šele čez nekaj časa.

Samodrštvo političnih elit in moralični sram

Za slovenski prostor je značilno, da je politikom dovoljeno skoraj vse. Pred kratkim opuščeni predkazenski postopek ljubljanskega župana lahko lepo pokaže, kako deluje slovenska politika: tu ni bilo nobenega prostora za moralični sram, ki bi moral biti prva kategorija politične etike. Ne nekega »politika« – ta se seveda z moraličnim sramom in s tem povezanimi dilemami ne bo ukvarjal (saj že več kot uspešno parazitira na splošni družbeni morali), temveč medijev in javnosti, ki bi morali tovrstne primere soglasno obsoditi, sploh če v tem okviru pomislimo na aktualne primere, ki jih je po celotnem zahodnem svetu odprla afera Weinstein. Po drugi strani, in v enakem smislu, se najvišji politiki in funkcionarji te države (vrhunski politiki, nekdanji ministri, župani, rektorji …) pred očmi javnosti izogibajo sodnim postopkom, jih zavlačujejo ali namenoma ne prevzemajo poštnih pošiljk: vse to so primeri zlorab sistema in smešenja vseh tistih državljanov, ki tega ne počnejo, in vse to poteka v popolni odsotnosti moraličnega sramu.

Samodrštva politike oziroma njenih elit pa ni videti le v omenjenih in podobnih skrajnih zlorabah (in tistih, ki jih lahko sankcionira pravo): pokaže se zlasti takrat, ko državljani opustijo sleherno upanje, da bo pravici zadoščeno; v dolgih in uničujočih sodnih bitkah ljudi z mlini na veter, v boju številnih ljudi z birokracijo ter preprosto v občutku, da ni prav nič v njihovi moči, če niso politično ali drugače tesno povezani z lokalno ali državno politiko. Temu se reče načelo pravičnosti: znamenita Rawlsova »tančica nevednosti« pomeni, da bi moral biti vsak državljan upravičen do svojega kosa demokratičnega upanja in do pravice. Ko državljani izgubijo zaupanje v to najvišje načelo vsake demokratične skupnosti, se začne erozija demokracije kot res publica ter kot ideje kulture sobivanja.

Primer Kemis je pred kratkim pokazal vso razsežnost tega, o čemer govorim: šlo je za izjemen cinizem oblasti in hkrati erozijo tistega, čemur smo rekli politična zavest za skupno dobro – ko so morali državljani stvari dobesedno vzeti v svoje roke. Državljani tovrstne ekscese zaznavajo iz dneva v dan in umik v apatijo, ki se potem izrazi tudi v neudeležbi na volitvah, kaže, da smo v Sloveniji po začetnem obdobju upanja vstopili v morda že nevarno dobo politično-državljanskega nihilizma. Vse to so tipično »predsedniške« teme, a v zadnji volilni kampanji razprave o njih žal ni bilo zaslediti.

Stranke in razkroj ideje politične skupnosti

Prostor političnih iniciativ in doseganja večje pravičnosti za vse so politične stranke. Četudi bi se takšna teza morda na prvi pogled zdela čudna (tako da morda strankam daje preveč moči), so politične stranke graditeljice in soustvarjalke skupnosti demokratičnega upanja. Neverjetno se zdi, da še vedno nastajajo nove in nove stranke, še posebej v prostoru, ki bi moral biti vsaj v večjem delu konsolidiran (sredina ter levo in desno od sredine).

Nič čudnega ne bo, če se bodo v tem obdobju evropskega skepticizma (v razmerju do popolnoma odtujenih bruseljskih elit in tudi kot odziv na varnostne izzive ob begunski krizi in terorizmu) pojavljale nove stranke z radikalnejšo agendo in protihumanističnimi sporočili – tudi v Sloveniji. Katastrofa je, da so nekatere interesne skupine zapravile potencial, denimo SLS. Če bi to bila delujoča stranka, bi lahko prispevala k širši politični kulturi slovenskega prostora. Slovenska krščanska demokracija, če bi se intelektualno konsolidirala, bi v svoji demokratični in skupnostni agendi lahko bila naravni politični akter in sotvorec demokratičnih idealov strank levice, ki bi morale biti akterji progresivne demokratične spremembe za vse državljane (o tem je izvrstno na tem mestu pisal dr. Matjaž Nahtigal), tudi tako, da bi se otresle vpliva ideoloških in interesnih mrež.

Stranke, ki trenutno vladajo, so imele v zadnjem mandatu tudi resne težave s pridobivanjem kandidatov za ministre (ter kandidatov za predsednika republike), kar je samo po sebi dovolj zgovoren simptom sedanjega časa, ki tudi posredno kaže na odsotnost meritokratskih načel v politiki.

Problem, ki je s temi trendi najtesneje povezan, pa je vprašanje politične odgovornosti. Če ni jasno profiliranih politikov in političnih agend in programov strank, temveč imamo le začasne in ad hoc strankarske projekte, potem ne moremo govoriti o politični odgovornosti. Ta se, denimo, kaže v dejstvu, da preiskovalne komisije zaslišujejo številne politike, ki pa si lahko privoščijo umik v popolno politično demenco – saj od njih nihče več ne more terjati nikakršne moralne ali politične odgovornosti. A tu ne gre za eno ali dve morda celo poimensko imenovani stranki: gre za to, da državljani v strankah očitno ne vidimo udejanjanja tistega, kar je bilo omenjeno na začetku: to je meritokratskega načela.

Ko velike sisteme upravljajo ljudje, ki za to niso dovolj človeško in strokovno usposobljeni, se okoli njih zbirajo poslušni povprečneži. Vse to so primeri slabe države in slabega vodenja institucij, s strankami vred. Slovenija si zasluži boljšo demokracijo.

Dr. Lenart Škof,
fliozof


––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Državljanski nihilizem in boljša demokracija

Le z volitvami vzpostavljamo najelementarnejšo točko demokracije: da so vsi ljudje zmotljivi in zato tudi zamenljivi. Foto: Leon Vidic/Delo

Prijavi sovražni govor