Tiskane izdaje
»Nikdar ne podvomi, da zmore majhna skupina predanih ljudi spremeniti svet. Zares, to je edino, kar ga je sploh kdajkoli spremenilo.«
Margaret Mead
Smo leta 2016. Živimo obdobje srednje mere, obdobje modernega centra in imperativa uspešnosti, všečnosti in vseživljenjskega učenja. Nenehna rast je rezervirana le za tiste, ki posedujejo kapital. Veliko kapitala. Na drugi strani se vsak dan več ljudi bori z revščino.
Norme današnjega življenja so postavljene zelo visoko. Samoumevno je, da imajo delavci in delavke v delovnih razmerjih za nedoločen čas možnost plačanega dopusta, da prejmejo regres ali da lahko v primeru bolezni koristijo bolniško. Samoumevno je, da imajo ženske volilno pravico in da veljajo enaka pravila za vse, ne glede na spol, raso, religijo in druge podobne kriterije. Vse to so norme, ki so jih skozi zgodovino izborili številni aktivisti/ke in borci/ke za človekove pravice. In ti borci/ke so vsi po vrsti v svojih okoljih veljali za odklon od tedanjih norm. Odklon od norm lahko z malce besedne igre označimo tudi kot ne(norma)lno stanje. In tudi danes je aktivizem zaničevan, podcenjen in marginaliziran – skratka, nenormalen. Udobje večine zatira progresivno misleče posameznike in organizacije ter nagrajuje poslušne in »normalne«. S tem vse bolj pod vprašanje postavlja norme, ki so še včeraj veljale za samoumevne.
Normalnost nas omejuje. Težnja po kvaziuspešnosti in podjetnosti iz ljudi dela blagovne znamke. Uspešnost posameznika se meri po številu všečkov na družbenih omrežjih, brezhibnih frizurah, »svobodnjaštvu«, poslovnih zajtrkih ter kupovanju nepotrebne moderne krame. In v vseh teh start-up podjetjih, kickstarterskih projektih in drugih popularnih zadevah se izgublja dostojanstvo delavca. Če sem bolj natančen, samostojnega podjetnika, za katerega norma plačanega dopusta, osemurnega delovnika, plačane bolniške ali regresa ne obstaja. Moda všečkanja in uspešnosti prezre poštene državljane in državljanke, ki jih je sistem izkoristil, izpljunil in ponižal.
Tudi sam v tem pogledu ne ustrezam kategorijam »uspešnosti«. Kot prekarni delavec živim iz meseca v mesec v podnajemniški sobici v Ljubljani skupaj z dvema mladima prekarkama. Pri 32 letih bi morali razmišljati o ustvarjanju družine, o prehodu iz najema sobe v najem stanovanja ter o ustvarjanju dodane vrednosti v življenju. Vse to je odvzeto moji generaciji in nekaj naslednjim generacijam prekark in prekarcev. In sistem nas bo kaznoval skozi vse življenje. Iz prekarcev bomo v stresnem okolju, »modernem« odgovarjanju na elektronsko pošto in klice ob vseh mogočih dneh in urah ter vsakomesečnem zbiranju drobiža za plačilo osnovnih življenjskih potreb zrasli v revne, iztrošene in izgorele državljane. In takšni državljani nismo oropani le ekonomskih pravic. Manko se opazi pri političnih aktivnostih, socialnih pravicah in še čem. Ker denar dela denar in ker še zdaleč nismo vsi v enakem položaju.
Prihodnost je fleksibilna. Tako že danes poudarjajo moderni socialni demokrati, ki ubijajo državo na dolgi rok. S fleksibilnimi zaposlitvami se v državno blagajno steka veliko manj prispevkov. Kar pomeni manj denarja za javno zdravstvo ter napoved velikih težav za pokojninski sistem. Na kratko, državo nam uničujejo nesposobni in zgolj v naslednji mandat usmerjeni politiki, korist ima le gospodarstvo, ki si na ta način zagotovi poceni delovno silo. Ob tem pa državljani opravljamo zgolj vlogo asistentov bogatenja peščice in nadaljnjega povečevanja moči korporacij, ki bodo vse bolj prevzemale vlogo držav.
Rešitev za opisano stanje vidim v odstopanju od norm. Normalnost je zgolj obet povprečja, katerega si nihče ne želi. Drznimo si biti nenormalni! Sam svoj prosti čas usmerjam v politični aktivizem. Ne bi se mogel bolj strinjati z besedami avstrijskega aktivista Martina Ballucha, ki v knjigi Upor v demokraciji zapiše, da je konstruktiven konflikt predpogoj, da se družba razvija naprej. V sklopu Gibanja za dostojno delo in socialno družbo poskušamo prestavljati meje norm na področju prekarnega dela in uspeha ne merimo glede na zunanji blišč, temveč glede na solidarnost in upoštevanje dostojanstva ljudi. Uspeh merimo tudi s tem, da nas tisti, vajeni udobja, zmerjajo z nergači ali radikalneži.
K nam prihajajo ljudje v stiski. Ljudje, ki leta 2016 ne razmišljajo o skrajšanju delovnega časa, o zdravi prehrani, o alternativnih virih ali okolju prijaznim izdelkom. Razmišljajo o svoji usodi, o nemoči v boju proti pravniški eliti, ki za masten denar zastopa izkoriščevalska podjetja (takšna podjetja so na srečo v manjšini). Sprašujejo o brezplačnih zdravstvenih uslugah, ker nimajo denarja za plačevanje prispevkov. Vsakodnevno se srečujejo z mobingom, s siljenjem v odpiranje s. p.-jev, delom na črno in podobno. In to so norme današnjega dne.
Za bolj dostojno prihodnost odprimo oči in posvojimo geslo iz uporniškega leta '68: Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!
»Boljši svet je mogoč, toda le, če ga ustvarimo MI!«
Wolfgang Pekny
––––––
Prispevek je osebno mnenje avtorja
* * *
Marko Funkl je aktivist in predsednik Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.
* * *
Vse prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:
Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:
»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslovTa e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
