Dušan Merc: Otrok ni last šole, pa tudi staršev ne

Ravnatelj brez dlake na jeziku kritizira šolski sistem, politiko ministrov, pa tudi svoje kolege ravnatelje in učitelje.

Objavljeno
03. marec 2015 23.06
SLOVENIJA,LJUBLJANA,28.02.2011.DUSAN MERC ZA POGLEDE.Foto LJUBO VUKELIČ/DELO
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Ko se je izvedelo, da je Dušan Merc, ravnatelj Osnovne šole Prule, poklical policiste, ker je sedmošolec povedal, da starši v kleti pod lučjo gojijo zelenjavo, se je javnost razdelila. Eni so se zgražali zaradi nedopustnega posega v zasebnost družine, drugi so opozarjali, da je kot ravnatelj dolžan prijaviti sum kaznivega dejanja.

Dušan Merc pogosto razdvaja strokovno in splošno javnost. Je namreč eden glasnejših in bolj neposrednih šolnikov, ki brez dlake na jeziku kritizira tako šolski sistem in politiko posameznih ministrov kot svoje kolege ravnatelje in tudi učitelje. Šolski inšpektor je lani predlagal njegovo razrešitev, ker zadnje tri dni šolskega leta ni dovolil vstopa v šolo fantoma, ki sta domnevno spolno nadlegovala sošolki. Poskušal je zaščititi dekleti, a s takim ravnanjem pač ni upošteval vseh zahtev pravne države.

Učitelji namreč učencem ne smejo kršiti ustavne pravice do šolanja, tudi kadar hočejo zaščititi njihove vrstnike. Toda posamezni šolniki (in tudi starši) vse pogosteje opozarjajo, da se zaradi tega na šolah z nasiljem – naj bo to spolno, fizično ali psihično – vse teže spopadajo.

Učitelji imajo, kot pravijo, zvezane roke. Ponekod si sicer lahko prizadevajo, da na šoli ne bodo potrebovali vzgojnih ukrepov. In to jim celo uspeva. Toda na marsikateri šoli te možnosti nimajo, saj živijo in delujejo v drugačnem okolju. Počno vse tisto, kar strokovnjaki pravijo, da bi morali početi, potem ko iz medijev izvedo za primere medvrstniškega nasilja: izrekajo vzgojne opomine, sodelujejo s starši, nasilnežem dajejo možnost zagovora.

A ker vsi ti ukrepi v praksi vedno ne zadoščajo, vse več učiteljev meni, da bi morale pristojne institucije spremeniti sistem. Tudi Dušan Merc v svojih javnih izjavah poudarja, da je treba šolo preobraziti, če želimo, da bi bila boljša in uspešnejša. S takšno, kakršna je, je nekaj zelo narobe, kar nakazuje že dejstvo, da toliko otrok potrebuje pomoč.

Ste eden od redkih ravnateljev, ki si drzne početi, kar govori. Šolski inšpektor je zato predlagal vašo razrešitev; starši, ki so trdili, da v kleti gojijo paradižnik, so zaradi vaše prijave izpisali sina in medijem dejali, da ste podali lažno prijavo. Kaj to pove o avtonomiji, ki naj bi jo šole imele?

Za zdaj živimo še v dokaj srečnem pedagoškem okolju, ki pa se hitro spreminja. Do sedaj lahko za veliko večino staršev potrdimo, da podpirajo delo šole; da so vrednote šolske in starševske vzgoje precej usklajene. Vse pogosteje pa se pojavljajo primeri, ki dokazujejo, da šola in starši nimamo skupnih vzgojnih in izobraževalnih ciljev.

To je velik problem, ki bi ga vsaj ustanova, kot je šola, morala reševati s svojo strokovno avtoriteto s podporo strokovnih institucij. Vendar tega pogosto ne zmore, ker je tudi institucionalna vzgoja zaradi vmešavanje politikov in ideologov pač zmedena.

V kakšnem smislu?

Ravnatelj, in zato tudi člani učiteljskega zbora, morajo imeti jasne vzgojne in izobraževalne cilje, ki so utemeljeni v številnih strokah, povezanih s pedagogiko. Poleg tega mora imeti šola jasno določene meje, do kod se lahko dotika osebnosti učenca, do kod lahko posega v njegovo integriteto in kako.

Zakonodaja bi morala omejevati tudi starše in jim postavljati meje. Otrok oziroma učenec je oseba sama po sebi, ni last države ali šole, pa tudi staršev ne. Žal v zakonodaji in pravilnikih, ki jih imamo, to ni jasno definirano, zato nastajajo motnje oziroma šumi.

Poseben problem je tudi imenovanje ravnatelja, ki mora biti sprejemljiv za vse. A če je tako, potem je samo izvajalec zahtev države, občine, zavoda, ministrstva in staršev. Ali je potem lahko avtonomen in pokončen? Ne.

Kljub temu ste se odločili za prijavo na policijo. Ali prav zato?

Kot ravnatelj sem dolžan prijaviti vsak sum kaznivega dejanja. Če tega ne storim, sem avtomatično sostorilec. Nimam pa pravice zasliševati učenca, kaj delajo doma, kaj jedo in kaj ne, ali se starša kregata in podobno. Za to imamo vedno dovolj služb, ki morajo opraviti svoje delo.

Ravnatelji in učitelji si torej moramo izboriti avtonomijo: nasproti staršem in nasproti različnim idejam, ki prihajajo z ministrstva. To je naše poslanstvo – ob upoštevanju vseh omejitev in določitev stroke. Na šoli je ravnatelj v resnici zagovornik in zaščitnik otrok: zoper učitelje, starše in ustanove, ki hočejo posegati v šolo. Vse institucije imajo svoj namen, ki je zelo jasen, ko jih natančno pogledate: denar. Kajti vedeti moramo, da na šoli nobeno kosilo ni zastonj: dan slovenske prehrane ali slovenski zajtrk je posledica vsiljevanja nekega lobija, na primer. Vsi nacionalni športi, tudi Planica, tudi tekme profesionalnih ekip, so samo vprašanje denarja, ne vzgoje … Vsi v sistemu delujejo po principu trženja; šola je samo eno od interesnih področij športnikov, Rdečega križa ali pa lobijev za energetiko. Sem spada tudi sindikat s članstvom in političnim vplivom. Samo pedagogi moramo imeti en sam interes: vzgojo in izobraževanje. Pa še mi smo v sistemu zaradi plač, osebnih dohodkov. Razlika je samo to, da od delovanja tega sistema mi nimamo dobička. Vsi drugi ga imajo.

Kaj pa avtoriteta? Si učitelji in ravnatelji še lahko izborite avtoriteto, ki ste jo nekoč že imeli?

Uveljavitev avtoritete v vzgoji in izobraževanju je nujni sestavni del dela, ki ga moramo opraviti. Brez tega so učenci zmedeni. Ne vedo, komu in kako naj sledijo, kaj je prav in kaj ne.

Avtoriteta, ki jo sicer pridobimo zgolj s strokovnostjo, temelji na zavedanju, da smo vsi enakopravni; imamo dolžnosti in obenem ne smemo kršiti nobene od temeljnih človekovih pravic. Toda v naši družbi te zahteve postajajo neuresničljive, ker je v sistemu neskončno veliko motenj.

Ponazoritev sedanjega stanja v šolstvu je prepoved kepanja na neki šoli. Ravnatelj se je zaradi očitka ravnatelju v Desklah, da ni poskrbel za varnost otrok, odločil za rigorozno in napačno prepoved. Vendar upravičeno: če ravnatelj odgovarja za pretep, je odgovoren tudi za kepanje, ki je oblika nasilja. Tako se dogaja, da je prepovedi vse več, nadzora in strahu pa tudi.

V medijih vestno beležite, kaj v šolskem sistemu ni v redu, zanima pa me, ali iščete tudi rešitve. Kaj bi morali naredili za uspešnejšo in boljšo šolo?

Osnovna šola se mora preobraziti iz sedanje zapletene, nepregledne, z vseh strani definirane, pravno neučinkovite institucije v šolo, ki ima jasne cilje in jasno strokovno osnovo. Zdaj je namreč nima. Trenutno je skupek želja, zahtev in velikih vzgojnih nesmislov. Da se to stanje ne bo spremenilo, pridno skrbita tako ministrstvo kakor sindikat. V zadnjih dvajsetih letih še ni bilo posega v osnovno šolo, ki ne bi bil jasno ali prikrito podrejen sindikalnim zahtevam. Če se bodo zasebne šole vsem tem pastem izognile, bodo uspešnejše.

Zahteve do otrok so čedalje večje, zato imamo vse več otrok, ki potrebujejo pomoč. Namesto da bi v prvi triadi in v polovici druge triade zagotovili, da bodo otroci brali, pisali in računali, vanje tlačimo neka povsem neumna znanja. In to je problem. Če bi jih postopno učili, kar za svojo starost lahko znajo, v nadaljevanju ne bi imeli toliko težav. Zdaj pa so za številne cilji pretežki. Dosegli bi jih lahko šele po letu ali dveh, zato jim nudimo pomoč, ki ne zaleže. Imamo obvezne in neobvezne izbirne predmete, obvezen drugi tuji jezik, že zelo zgodaj izbirni tuji jezik. Vse to pripomore, da bo vedno več otrok, ki bodo imeli težave. Če tako veliko otrok potrebuje pomoč, da lahko delujejo v osnovni šoli, je to jasen in nedvoumen znak, da je nekaj narobe s šolo, ne z otroki.

Ste v svojih očitkih vedno natančni ali včasih tudi zanalašč provokativni in zato podatki, ki jih navajate, niso nujno in vedno točni? V enem od zapisov ste, denimo, omenjali številko 1800, kolikor naj bi bilo zaposlenih na ministrstvu in njegovih paraorganizacijah.

Če sem konkreten: na ministrstvu dela okoli 520 ljudi. Sistem mora za teh 520 ljudi zagotoviti plače, torej tudi delo, vsak dan po osem ur. To je zelo velika številka za podjetje, ki zagotavlja intelektualne storitve. Trga nima, ima pa podanike, in tem nalaga delo.