Dva dneva Ahmada Shamieha
pon, 20.11.2017, 09:00
Dva dneva Ahmada Shamieha
Zakaj je postal sirski begunec center patološke pozornosti?
Kar se nam je prejšnji teden odvilo pred očmi, lahko velja kot šolski primer kolapsa demokratične kulture na celi črti. V hipu je javni prostor napolnila informacija o nameravani deportaciji prosilca za mednarodno zaščito g. Shamieha, ki mu ni uspelo s pritožbo na sodišču. Nastalo je obsedno stanje, ki je prodrlo na raven najvišje politike in začelo dominirati vsem trem vejam oblasti. Vlada je mrzlično iskala neko rešitev, kar se je končalo z ustavno obtožnico proti njenemu predsedniku. Vse se je zgodilo v pičlih dveh dneh. Več kot dovolj vzrokov, da se vprašamo, kaj se nam je pripetilo. Od kod izvira tista neobvladljiva energija, ki lahko vsak hip plane na površje in pripelje državo na rob politične krize in nedelovanja njenih temeljnih institucij?

Razpust države

Lahko začnemo z ugotovitvijo, da dogodek zaznamujeta dve nasprotujoči si oceni. Najprej, priznati je treba, da je demokracija delovala, in to na tisti točki, kjer ji najpogosteje očitamo pomanjkljivost. Gre za očitek, da so institucije odtujene od ljudi, da mali človek s svojo težavo nikakor ne more priti mimo okorelih institucij in predpisov. Videli smo, prav nasprotno, da beseda civilne družbe ima moč: izrečena mnenja, sodbe, pozivi idr. so si hipoma utrli pot do državnega vrha, ki je za rešitev težave poskušal potegniti celo iz asa rokava (diskrecijsko klavzulo).

Hkrati se je ob uspehu te plati demokracije zgodil popoln kolaps njene druge plati. Pokleknile so vse tri veje oblasti. Prvič, v diskusijah in poročanju o primeru je bila avtoriteta sodne veje oblasti povsem izbrisana. Zadostovala je gola informacija o nameravani deportaciji in že se je ustvarilo prepričanje, da se dogaja nekaj samovoljnega: nedopustno nasilje države, ki je nezdružljivo s pravno državo. Drugič, delo državnega zbora je povsem zasenčil vstop g. Shamieha vanj, kar je postalo izključni predmet interesa medijev in javnosti. In naposled, izvršilna veja oblasti je – kljub pregovorno nabitemu urniku – nemudoma našla čas za odzivanje na nepredvidljivo dogajanje. Mrzlično je iskala način, da se deportacija za vsako ceno in na kakršen koli način prepreči.

Bilanca teh dveh dni je, kakršna je. Okronala ju je ustavna obtožnica, ki bo, v najboljšem primeru, prinesla le nesmiselno izčrpavanje in blokado rednega dela. Hkrati se je dodatno omajalo zaupanje v enakost pred zakonom, kar odpira teren za razmah populističnih politik. S tem pa se možnost za tolerantno obravnavo migrantov le še zmanjšuje.

Zgled Evrope?

Pri različnih krizah, ki so zajele Slovenijo, nam je bilo vselej v uteho, da živimo v Evropski uniji, v stabilnem okolju, ki je neprimerno večje od nas. Ta pogled je bil vsekakor upravičen ob gospodarski krizi, ki je posledice našega slabega soočanja z njo vsaj malo ublažil. Žal je to upanje ob begunski krizi z njeno eskalacijo leta 2015 splavalo po vodi. Ključni članici EU, Nemčija in Francija, lahko veljata kot arhetip takega razpuščanja demokratične kulture, ki se je nam pripetilo prejšnji teden.

Nemški primer je dobro znan. Zaznamuje ga razpust dublinske uredbe, ki je bila pospremljena, opustitev zaščite človekovih pravic prebivalstva (dogodki na silvestrovo v Kölnu leta 2015), cenzura poročanja o tem itd. Poslavljanje od Evrope, kot smo jo poznali, simbolizira in hkrati naredi razumljivo znana izjava kanclerke Angele Merkel dne 18. 6. 2011: »Sprejeti moramo/sprijazniti se moramo (wir müssen akzeptieren), da je število kaznivih dejanj pri mladoletnih migrantih zelo veliko.« Državljani EU morajo sprejemati kazniva dejanja. Nekaj, česar definicija je ravno brezpogojna nesprejemljivost? Ta izjava ne predstavlja le razgradnje razsvetljenske tradicije, pač pa civilizacije kot take. Dlje v vrednostni dezorientaciji Evrope ni mogoče iti. Od tod naprej je namreč odprto vse.

Podobno simbolno sporočilo ima tako imenovana Džungla v francoskem Calaisu. Z njenim obstojem je prvič v zgodovini EU institucionalizirana sistemska kršitev temeljnih družbenih pravil. Kljub temu da na tem kraju razpade mit o begu pred vojno kot izključnem viru migracij (v Franciji namreč ni vojne), kljub neprestanim napadom na potnike na bližnji avtocesti, utelešenje kršitve prava obstaja naprej. Priznati si moramo, da obstajajo situacije, ko se EU sesuje v impotentno tvorbo, nezmožno zagotavljanja veljave najosnovnejših pravil in načel. Ne gre le za pravni kolaps. Razpade zaščitni znak sekularne Evrope, racionalni diskurz.

Nasprotovanje deportaciji kot religiozni zanos

To lahko opazimo tudi v primeru deportacije g. Shamieha. Kljub neizmernemu angažmaju njenih nasprotnikov nismo zasledili niti najmanjšega napora za soočanje z (domnevno napačnostjo) odločitve institucij. O tem v medijih ni bilo niti vrstice. Podobno so številni intelektualci brez obotavljanja dogmatično izrazili kategorično nasprotovanje. Nekateri so celo prispevali svoj podpis proti deportaciji, ne da bi se vsaj malo poglobili v primer. To so ljudje, ki se sicer na vso moč borijo proti odločitvam na podlagi predsodkov in stališčem brez argumentov. Državo (oziroma njen pomemben del) je zajelo stanje, ki je še najbolj podobno nekakšnemu skupinskemu transu.

Dovolj je le, da se dotaknemo točno določene problematike, in nemudoma se razpustijo vsa načela, ki so veljala še prejšnji trenutek kot samoumevna: od racionalnega mišljenja do individuuma kot temelja vrednostne sodbe. Vse, kar ostane, je homogena skupnost, ki se zbira okoli nekega dogodka in misli in diha kot eno. V tem primeru je bil v središču g. Shamieh. Nasprotniki njegove deportacije so ga v javnih nastopih nespoštljivo nazivali zgolj po imenu (Ahmad). Vsiljivo so iskali bližino z njim, si prizadevali za zlitje z dogajanjem, ki se je zbiralo okoli njegove osebe. Na vsakem koraku je bil deležen zaščitniških gest, objemanja, zamaknjene pozornosti prisotnih. Kot da gre za neki pojav, ki ne spada v naš svet. Kot da je oseba s posebnim ontološkim statusom.

Pustimo, da je bil s tem g. Shamieh zlorabljen za nekaj, kar se ga ne tiče. Ključno je vprašanje, od kod izvira ta trans, ki je zajel javnost, tudi najbolj izobražene ljudi, in še vedno traja?

Medij prebolevanja zahodne metafizike

Kljub njegovi izjemni silovitosti je revolt spremljala neverjetna argumentativna revnost. Edino, kar je nastopalo kot argument proti deportaciji, je okoliščina »humanosti«, ki naj bi bila nad pravom. Tudi če damo na stran, da pri tej deportaciji ne gre za mladoletno, bolno ali kako drugače ranljivo osebo, da je ciljna država članica EU (Hrvaška), sklicevanja na humanost ni mogoče pavšalno zavrniti. Toda videli bomo, da takega odziva, ki je nemudoma paraliziral vrh državne politike, ne moremo pojasniti (le) s sklicevanjem na humanost.

Slovenijo je v zadnjih letih pretreslo nekaj grozljivih dogodkov, denimo smrt jeseniške deklice. Kdor je v časopisih prebral samo delček poročila z obdukcije, je imel pokvarjen dan. Kako je mogoče, da leta trajajočega trpinčenja dojenčka ni zaznal noben organ, ki bi ga moral? Ali smo kaj ukrenili, da se ta trenutek ne dogaja nekaj podobnega? Drug primer, pred mesecem se je pisalo o razmerah v (nekaterih) domovih za ostarele, kjer ljudje nemočno ležijo s preležaninami v lastnih izločkih in s poslabšanimi bolezenskimi stanji, na njihovo trpljenje pa se osebje ne odzove. Ali niso tudi to pojavi, ki postavljajo pod vprašaj humanost družbe? Zakaj jih ne spremlja revolt, kot je bil ta prejšnji teden (ali vsaj primerljiv)? Zakaj se ti primeri ne prebijejo dlje od časopisne notice in ostajajo daleč pod občutljivostjo politike?

M. Heidegger je opisal naš čas kot obdobje prebolevanja metafizike. Gre za čas, ki ni pustil pretekle dobe dokončno za seboj, kot bi jo odrezal od sebe. Jo preboleva in se na ta način od nje poslavlja. Trans, ki je Slovenijo zajel za dva dni prejšnji teden, nima praktičnih razlogov (npr. »humanost«), pač pa teoretske. Gre za nezmožnost mišljenja, da bi tisto, kar nam velja kot vrhovna vrednota, prepoznali razprostrto po vsem svetu. Tako mišljenje zmore prepoznati utelešenje – denimo spoštovanja humanosti – v le enem (!) primeru, na katerem vse stoji in pade. Ta odslej povzema vso problematiko humanosti in jo na ta način naredi pregledno ter obvladljivo. Gre za očitno povezavo z religioznim pogledom na svet, ki nas je zaznamoval stoletja, tisočletja. Tak pogled zmore sveto misliti utelešano le v izbranih ljudeh, posvečenih krajih in sakralnih predmetih. Tam se mudijo bogovi, tam je vse, kar je vredno. Zato le tukaj poteka čaščenje svetega.

Preostali svet ostaja v temi. V to senco pade jeseniška deklica in vse ostalo. Zakaj je ravno vprašanje migrantov tisto, kamor je šibko zmožno odložiti odnos do svetega, je za to mesto preobsežno vprašanje. Bralca lahko napotim na svojo knjigo Prenašati bit sveta ali kakšno drugo filozofsko razpravo. Dejstvo pa je, da je g. Shamieh postal nekaj, kar si verjetno ni želel. Center patološke pozornosti. Medij prebolevanja zahodne metafizike. Naprej objekt našega defektnega odnosa do svetega in šele nato subjekt zaščite njegovih pravic. In kar je najhuje, postal je figura, na hrbtu katere se bosta dve plati Slovenije (podobno kot v primeru izbrisanih) spet prepirali med seboj.

Z večje zgodovinske oddaljenosti bo nekoč verjetno jasneje vidna naivnost pričakovanja, da lahko po tisočletjih religiozne predstave o svetu čez noč vstopimo v sekularno dobo. Smo v fazi prebolevanja, ki jo še vedno zaznamujejo zdrsi v stare vzorce odnosa do tistega, kar je najvrednejše. Zato smo nezmožni uzreti svetost sveta povsod in pri vseh ljudeh. Zato potrebujemo Primer, ob katerem se sprosti osupljiva energija, ki v imenu Dobrega ruši vse pred seboj. Ko ta izzveni, se utrujeni vrnemo v tišino in brezbrižnost, ki smo je vajeni.

Na koncu je bila beseda

Smo kultura, ki je rasla ob spoznavanju pomena besede. Ne gre le za kulturo dialoga, pač pa za spoznanje, da beseda lahko ustvari svet. Prav dogajanje v teh dveh dneh je pokazalo, da se z besedo civilne družbe lahko doseže ogromno. Žal v tem primeru na patološki način. Vseeno se lahko iz vsega tega naučimo, da življenje države tvorijo mnenja, sodbe, stališča, ogorčenja itd. njenih državljanov. Izrečene besede so njena duša. Formalne institucije predstavljajo le okvir, ki lahko ta trenutek velja, naslednji pa – kot smo videli prejšnji teden – ne štejejo nič več. Nobena beseda, četudi izrečena neformalno, ne gre v nič. Zato molk ni vrlina, izraz plemenite skromnosti. Molk ne ustvarja le tišine, pač pa tudi praznino, ki jo zapolni beseda tistih, ki so glasni. Tistih, ki v transu enega samega Primera razvijejo enormno energijo, ki je žal ne zmorejo nameniti vsem pojavom. Zato je pomembna vsaka beseda.

Nič se ne da spremeniti čez noč. Gre za prebolevanje, ki bo še trajalo. Upajmo, da bomo Slovenci leta 2050 – poleg nadejane srečnosti – tudi nekoliko bolj osvobojeni metafizike. Enako lahko upamo za Evropo v celoti. Do tedaj pa velja posvečati pozornost proučevanju religije in njene povezave z demokracijo. Religija ni niti »opij za ljudstvo« niti ni »presežena«. Njena podoba človeka in sveta zna še vedno izdati račun in spraviti sekularno državo na kolena.

------

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem



Dva dneva Ahmada Shamieha

Dejstvo je, da je g. Shamieh postal nekaj, kar si verjetno ni želel. Center patološke pozornosti. Foto: Mavric Pivk/Delo

Prijavi sovražni govor