Tiskane izdaje
Šport ima v širšem kontekstu zelo dolgo zgodovino in je tesno povezan z »našo zahodno civilizacijo«. Od antičnih časov pa vse do danes obstaja prepričanje oziroma spoznanje, da poleg tekmovalnega pogleda ter telesnega in psihičnega izziva šport razvija tudi osebno odličnost. Šport naj bi nas delal boljše. Za razvoj športnih sposobnosti in zmagovanje pa ni dovolj le, da smo hitrejši, bolj vzdržljivi, natančnejši, ampak so potrebni tudi zavest in spoznanje poti ter sposobnosti, da znamo te lastnosti uporabiti. S samospoznavanjem in spopadanjem z lastnimi slabostmi in omejitvami športnik razvija moralne vrline ter disciplino duha in telesa. To so tudi razlogi, zakaj je šport v zahodnem svetu ponekod tesno povezan z izobraževanjem in akademsko sfero. Iz istih razlogov najbrž večina staršev želi, da se otroci ukvarjajo s športom.
Vrhunski profesionalni šport zahteva od posameznika zelo veliko časa in energije ter zato nujno prilagoditev sistema vrednot. Ko se potaplja v vse zahtevnejši tekmovalno-trenažni režim, sproti prilagaja sistem vrednot, ki je drugačen od vseh drugih, da tako motiviran lahko zmore vse vrste psihotelesnih obremenitev. Enako, če ne še zahtevnejša je ponovna prilagoditev v normalno življenje.
In kako nam zdaj kaže v športu? Kakšno možnost ima mlad človek, da doseže osebno odličnost in kognitivno napreduje skozi šport, kajti vsi ne morejo okusiti slasti zmage? Ideja ali bolje želja, da globalne in lokalne spremembe družbe ne bi preveč vplivale na vitalnost športa v širšem in ožjem smislu, nima prave podlage.
Multinacionalke, finančne ustanove in združenja
Dva plenilca prežita na vrhunski in množični šport. Prvi so multinacionalke in velike finančne ustanove, drugi pa cela vrsta simbiontov in parazitov (državne in paradržavne organizacije, dušebrižniki športa, birokratski stebri mednarodnih in nacionalnih športnih združenj), ki športu in športnikom čedalje bolj vsiljujejo svoje različne interese.
Na srečo (ali pa tudi ne) se večina športnikov prilagodi razmeram, še preden se zavejo ujetosti v globalne smernice in tega ne dojemajo kot napad na svobodo, način življenja ali športno kastracijo. Relativno malo je znan podatek, da so vsi športniki, ki so bili kandidati za OI 2012, morali podpisati dokument (to je bil pogoj, da so lahko kandidati), v katerem so se strinjali, da ustrezni organi oziroma ljudje lahko prečesavajo individualno vse njihove podatke in so lahko predmet nadaljnjih poizvedb. Zdi se kot resen vdor v zasebnost in getoizacijo več deset tisoč sicer svobodnih ljudi. Razlogi (opravičila so vedno lahko najdejo v množici novih pravil in omejitev) me niti ne zanimajo. Tacitov rek Corruptisima republicae plurimae leges (Najbolj pokvarjena država ima največ zakonov) pove vse o naravi le-teh.
Športniki so večinoma najbolj prilagodljivi med prilagodljivimi, saj imajo po definiciji potencial in sposobnost, da se v sistemu stimulusov in pritiskov (vadbe in tekmovanj) adaptirajo na napore in izzive ter postanejo še uspešnejši, »netrenirani« oz. »adaptirani«. V resnici jih kar nekaj na tej poti omaga in redki zapustijo vrhunski šport nedotaknjeni. Vrhunski šport je lepa ter zelo kruta in neizprosna dejavnost, v kateri velikokrat pričakovanja ne najdejo zadoščenja, saj ne morejo vsi biti zmagovalci. Zanimivo pa je, da so v večini primerov po 40. in 50. letu športniki bolj zdravi in vitalni kot drugi sovrstniki.
Množični šport postaja pomembna finančna niša
A ni samo vrhunski šport tarča plenilcev. Enaki in še kakšni drugi so navzoči v množičnem športu. Časovna razsežnost sprememb nas opozarja, da bo pogoltnost plenilcev vse hitreje potešena. Množični šport je namreč postal pomembna finančna niša proizvajalcev opreme, mobilnih tehnologij, zdravstvenega sistema, prehrambne in farmacevtske industrije ter zavarovalniških združb. Oni bodo pisali in spreminjali naše navade in refleksijo o športu oziroma organiziranem telesnem napora.
Dva velikana globalnega podjetništva in visoke tehnologije Apple (nova co-procesor M8 za krmiljenje in analizo 3D-pospeškometrov in žiroskopov) in Google (X laboratory-health diagnostocs) svoje interese vse bolj usmerjata v rekreativni šport in e-zdravje. Ko sem bil letos na obisku v italijanskem podjetju Cosmed (eden od vodilnih svetovnih proizvajalcev srčno-pljučne in metabolne diagnostike), so nam zaupali, da je Apple naročil okoli 50 K4/K5 prenosnih sistemov za merjenje fizioloških parametrov v naravnem okolju. Gre za enega večjih tovrstnih nakupov, kar kaže, s čim se ukvarjajo in se bodo ukvarjali v prihodnje ter kako pomemben je segment populacije, ki se stara in je sposobna plačati zdravstvene usluge. Še tisto malo pozornosti in fokusa, ki ga premoremo, nam bodo vzele »pametne mobilne naprave multinacionalk« v zameno za nadzor, navidezno resničnost in »oblačno« integrirano znanje. Od nadzora gibanja in fizioloških spremenljivk do spremljanja športne dejavnosti je zelo kratka razdalja znanja.
Sintagma, da najsposobnejši zapuščajo Slovenijo (v nekaterih profesionalnih športih najbolj nadarjeni športniki že dolgo odhajajo), ima razen preprostega dejstva, da pač nekaj najbolj nadarjenih ni, dodatne negativne konotacije. Prva je, da kdor je sposoben in nadarjen, mora iti ven – sicer je nesposoben!? In druga: da nam zato ni treba doma storiti nič, ker okolja za izjemne ne potrebujemo (malo jih je, pa še ti gredo). S tem se plaz migracije povečuje in možnost za domači razvoj zmanjšuje. Da to preprečimo, potrebujemo koncentrirani kreativni inkubator znanja in elite doma, tudi v športu.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Srdjan Djordjević, atletski trener, vodja razvoja in raziskav pri TMG-BMC
