Tiskane izdaje
Ta primer je samo še ena potrditev delovanja interesno povezanih elit, ki same prepogosto izkrivljajo pravo in kršitve zakonodaje lahkotno pripisujejo drugim.
Dokaj ubrano zatrjevanje vidnih ustavnih pravnikov o podpori ravnanja predsedniku državnega zbora (bolj zadržan je bil le dr. Pirnat), ki je ukrepal mimo zakona in zlorabo pravice do referenduma pripisal pobudnikom, nima korektnega temelja ne v zakonodaji in ne pravni teoriji in filozofiji prava.
Nosilci oblasti morajo spoštovati zakone
Glavni pomisleki in hkrati argumenti za to, da ima predsednik državnega zbora bistveno večjo odgovornost od pobudnikov referenduma, delavcev migrantov, so zlasti naslednji:
– dolžnostno ravnanje predsednika državnega zbora ni bilo v skladu z 90. čl. ustave,
– nedopustno ravnanje predsednika državnega zbora onemogoča pobudnikom referenduma realizacijo v 25. čl. ustave zagotovljene pravice do pravnega varstva, ker je nepravilno odločalo ustavno sodišče že v temelju, ko bi moral odločati DZ,
– načelo zakonitosti jasno terja od vseh naslovljencev in še posebno od nosilcev oblasti in državne uprave spoštovanje ustave in zakonov in ravnanje v skladu z njimi,
– nasprotje načela zakonitosti, ki ga je s svojo avtokratsko samovoljo kršil predsednik DZ, pomeni erozijo vladavine prava,
– ravnanje predsednika DZ je toliko bolj neopravičljivo, ker je sam pri neposrednem vzvodu možnih takojšnjih zakonskih sprememb referendumskih določb tudi po hitrem postopku,
– grožnje delavcev migrantov, kolikor sploh gre za grožnje, in ne le za preprosto možnost realizacije pravice, ki jo dajeta ustava in zakon, je v najglobljem bistvu mogoče šteti le za mali upor civilne družbe proti samovoljni oblasti, ki noče prisluhniti spektru argumentov pobudnikov – kar kot posebno pravico prizadetim priznavajo vplivni J. Rawls in neredke pomembne deklaracije in pravni filozofi.
»Mali« upor velike skupine
Po vsebini pa je najbolj žalostno, da so povsem v ozadju temeljni vzroki, ki so to veliko skupino prizadetih delavcev privedli do tega »malega upora«. Oglušela država, ki množico delavcev potiska v težavno iskanje zaposlitve na tujem, mnoge daleč od svojih družin in v nelahke bivalne razmere ali mukotrpne dnevne vožnje in jim ni dala primernega dela doma, jih sedaj še obravnava skrajno nepravično. Namesto da bi vlada priznala celo vrsto ekonomskih učinkov, ki tudi njej izboljšujejo statistiko (zmanjšanje števila brezposelnih, neto izvozni učinek, plačevanje siceršnjih dajatev – DDV, stavbno zemljišče …). Znano je, da je ustava nedoločno izmuzljivo zapisala svobodo dela – 49. čl. v primerjavi z nekdanjo polnokrvno pravico do dela. Od vlade, ki razume vsebino pojma socialna država, bi pričakovali mnogo bolj širokogrudno in tolerantno obravnavo teh državljanov, ki si morajo pod težjimi pogoji izven domovine zagotavljati preživetje. Od sociologa na čelu parlamenta bi prej pričakovali, da bo vladi predlagal kakšno izvirno dodatno olajšavo, npr. nadomestilo za kritje startnih stroškov neprostovoljnega dela v tujini, kot nekorektni konstrukt o zlorabi pravice.
Mali delničarji in pravičnost
Zgolj kot primer poglejmo v kratkem očrtu primer zlorabe pravice pri iztisnitvi delničarjev Pivovarne Laško (PL), ki pa kljub širokemu krogu prizadetih in očitnem kršenju zakonodaje ni izzval nobene podobne reakcije. Bistvo problema je v tem, ker je PL kot primerno odškodnino nepošteno izplačala vsem enako nadomestilo 25,56 evra, tako tistim, ki so pred krizo kupovali delnice po 100 evrov, kot tistim, ki so po krizi zanje plačevali 10 evrov. Tudi mnogim nepravnikom je znano, da v pravnem redu RS velja nezapisano ustavno načelo pravičnosti.
Seveda pa tako ta kot tudi druga velika množična oškodovanja naših državljanov oblastnih elit ne motijo. V takih primerih se nikoli tako usklajeno in množično ne povzdignejo glasovi pomembnih pravnikov o zlorabi pravic.
Morda bi stališče predsednika parlamenta še lahko imelo kako težo, če ne bi vso tranzicijsko dobo spremljali naraščajoči pohlep naših oblastnikov in čedalje bolj grozomorne kršitve prava, ki jih nočeta zaznati ne pravna teorija ne vrh sodstva. Tudi zakonodajalec nas nenehno vznemirja z rešitvami, ki so daleč od predpisov, ki bi jih sprejemal razumni zakonodajalec in kot jih sprejemajo bolj kultivirane države.
Pravica do upora
Dejstvo je, da civilna družba svojih pravic v primerjavi z možnimi zlorabami oblastnih institucij praktično niti ne more zlorabiti; njej namreč mnoge znane deklaracije in veliki filozofi naravnost podeljujejo vsaj moralno pravico do upora zoper pravno nevzdržne in krivične zakone in oblast, ki jih producira. Tako avtor teorije pravičnosti John Rawls govori o pravici do upora v skoraj pravični družbi že zato, da ne pride do nepravne države in s tem potrebe po velikem uporu. Pravo, ki nima opore v morali oz. pravičnosti in poštenju, pač ne more računati, da bo spoštovano, pravi akademik dr. Pavčnik.
Če je kdo v obravnavanem primeru zlorabljal pravico, potem jo je predsednik državnega zbora in tudi ustavno sodišče, ki vse bolj ukrivlja razlago pravnih norm v zvezi z ravnanji oblastnikov v smer nepravnih neoliberalnih interesov, daleč od prava pravičnosti, razumnosti in pravne pravilnosti.
Ni lepo, ker naše resno korumpirane elite sebe še vedno dojemajo kot oblastne stebre, čeprav ustava v resnici edino pravo oblast podeljuje ljudstvu. V tem času, ko britanska kraljica, japonski cesar in dalajlama že leta govorijo o služenju ljudstvu, naši pomembneži ne dojemajo, da tudi moderna pravna teorija in filozofija prava že zdavnaj več ne promovirata tega zastarelega koncepta, ampak terjata, da zakonodajalec, vlada in sodstvo v imenu in za račun ljudstva svoje pristojnosti in odgovornosti izvršujejo zakonito, učinkovito in pošteno.
Zakonik cerkvenega prava jasno dokazuje, da celo tako konservativna institucija, kot je Cerkev, bolje razume ta problem, saj pravi: »Tako naj se izvrševanje oblasti še jasneje razodene kot služenje, se bolj utrdi njeno izvrševanje in preprečijo zlorabe. Prva meščanska deklaracija o človekovih pravicah – virginijska določila – je že leta 1776 jasno opredelila: »Vsa oblast je v rokah ljudstva in torej iz njega izhaja: uradniki so samo njegovi pooblaščenci in njemu vselej odgovorni.«
Dr. Pavčnik je v enem svojih znamenitih uvodnikov v Pravni praksi že leta 2009 zapisal, da ima John Rawls zelo prav, da je družbena (tudi ekonomska) tekmovalnost nujna za sodobno družbo, a prav ima tudi, da morajo biti razlike v bogastvu v korist vseh. Če posameznikom ni zagotovljeno človeka vredno življenje, se slabo piše tudi finančnim mogotcem. Uvod v pravoznanstvo iz leta 1998 pa navaja teoretika Vračarja, ki je zapisal, da ima lahko moralno dejanje najbolj nepomembnega in nemočnega posameznika tolikšno prodornost, da niti najmočnejši državnopravni akt ne more izničiti posameznikove in družbene morale.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
