Tiskane izdaje
Ko si je Švedinja Dagmar Friman daljnjega leta 1905 na vlaku na poti v Stockholm drznila iz torbe povleči čtivo z na daleč vidnim naslovom Volilna pravica za ženske, so jo sopotniki prezirljivo premerili in takoj zapustili kupe, v katerem so skupaj sedeli. Njena prizadevanja, da bi ženske smele glasovati in s tem izbirati »predstavnike ljudstva«, so bila po mnenju njenih sodobnikov »v nasprotju z naravo in Božjim redom«. Bila je ena od mnogih, ki so se borile za pravice žensk, zgodilo se je le nekaj več kot stoletje nazaj in volilna pravica žensk je bila tedaj skoraj povsod po svetu nekaj nepredstavljivega. Najbrž tako nepredstavljivega, kot da bi danes rekli, da ženske ne smemo voliti. Danes se nam zdi to nekaj tako samoumevnega in tako »od zmeraj«, da kar težko verjamemo, da so v Švici, ki je v očeh mnogih pravi vzor države, ženske prvič smele oddati svoje glasove v volilne skrinjice šele leta 1971.
Še na polovici prejšnjega stoletja si nihče ne bi mislil, da se bo leta 2013 od 21.111 novorojenčkov, ki so prijokali na svet v Sloveniji, več kot 12.000 rodilo neporočenim mamam. Marsikateri predstavnik zrele generacija se še spomni, kako zaznamovani so bili nekoč nezakonski otroci ali še huje, otroci, ki so imeli samo mamo. Zmerjali so jih s »pankrti«, pričevanja o zaničevanju njih in njihovih »grešnih« nam parajo srce. Naj bosta starša poročena ali ne, naj bosta skupaj ali ne, je danes jasen in splošno veljaven konsenz, da se otrok ne razlikuje. Lahko verjamete, da je bilo kdaj drugače?!
Zakonodaja naj sledi življenju
Ženska volilna pravica in sprejemanje vseh otrok sta le dva kamenčka mozaika, ki nam zelo nazorno pokaže, kako se družba spreminja. Nekatere spremembe je zakonodaja narekovala, drugim je le sledila. Da je čas, da zakonodaja sledi življenju, je bila tudi misel ene od poslank v prvi parlamentarni razpravi o spremembi zakona o zakonski zvezi in družinski razmerjih. Predlagali so ga v Združeni levici (ZL), kjer so si zamislili, da bi z noveliranjem tega skoraj štirideset let starega zakona izenačili pravice zakonskih in zunajzakonskih zvez moškega in ženske s partnerstvi dveh moških ali dveh žensk. Njihov predlog je v formalnem smislu pravzaprav le tehnikalija, zamenjava dveh besed v enem od členov, v svojem bistvu pa tektonski premik. Zagovorniki poudarjajo, da gre za enakopravnost vseh državljanov, ne glede na spolno usmerjenost, da se uredi ekonomske in socialne pravice v istospolnih partnerstvih in družinah ter da se odpravlja neustavno stanje.
Zdi se, da zamisli ZL najprej nihče niti ni jemal prav zelo resno. S tiskovne konference, kjer so jo predstavili, je bilo komaj kje zaslediti kako poročilo. Tudi po tem, ko jim je uspelo, da se je novela uvrstila v obravnavo po skrajšanjem postopku, so bili odzivi redki. Zdi se, kot da se je šele s tem, da je uspešno prestopila prvo parlamentarno oviro (državni zbor jo bo na plenarni seji obravnaval na seji, ki se začne 2. marca) marsikdo zavedel, da gre pravzaprav zares. Od takrat so se okrepili glasovi nasprotnikov, ki med drugim opozarjajo, da so ljudje vendarle z referendumom zavrnili družinski zakonik in da so taki predlogi očitno proti volji volivcev. A ni mogoče prezreti, da je med padlim zakonikom in novelo ZZZDR nekaj bistvenih razlik: prvi je urejal več rešitev v korist otrok na različnih področjih, v tistih členih, ki so zadevali istospolne pare, pa je določal, da ti lahko sklenejo partnersko skupnost in da jim je omogočeno, da posvojijo otroka po partnerju. Predlog ZL je bolj radikalen – zakonske skupnosti ne opredeljuje več kot življenjske skupnosti moškega in ženske, ampak kot življenjsko skupnost dveh oseb. Dva moška ali dve ženske bi se torej lahko poročila in postavila v vrsto za posvojitev otrok.
Nasprotniki svoja stališča utemeljujejo s trditvami o spreminjanju temeljnega ustroja družbe, o nesprejemljivosti redefiniranja družine, o razvrednotenju materinstva in očetovstva, o rušenju naravnih in kulturnih danosti, o tem, da se napada »temeljna vrednota zakonske skupnosti moškega in ženske, ki edina moreta posredovati novo življenje«. Med večkrat izraženimi pomisleki tako strank kot predstavnikov civilne družbe je očitek, da zdaj, ko se Slovenija spopada s tako hudo gospodarsko krizo in resnimi socialnimi problemi, res ni pravi čas, da se odpirajo te teme.
Prstan naj bo?
Po zadnji anketi Dela, objavljeni prejšnji ponedeljek, 59 odstotkov vprašanih podpira možnost porok istospolnih parov, 42 odstotkov pa ne. Precej drugačni pa so bili odgovori ob vprašanju, ali se jim zdi sprejemljivo, da bi istospolni pari lahko posvojili otroke – odklonilno se je izrazilo 55 odstotkov sodelujočih v anketi, pritrdilno pa 38 odstotkov. Pokazalo se je, da večina ne izenačuje poroke z drugimi pravicami, ki izhajajo iz zakonske zveze.
Po izkušnjah iz preteklosti in tudi po pričevanjih iz tujine nikakor ne preseneča, da je največ zadržkov, tudi od samodeklarirano liberalnih, slišati v zvezi z otroki. Pri tem se – včasih iz nevednosti, včasih pa najbrž tudi s ciljem manipulacije – operira s terminom »pravica do posvojitve otroka«. Vendar ne ta ne kateri drug zakon nikomur ne daje pravice do posvojitve, ne heteroseksualnemu, ne homoseksualnemu paru. Edina pravica, povezana s posvojitvijo, je otrokova – otrok ima pravico, da je posvojen, in to v najboljše možno okolje za njegov razvoj. Odrasli pa imajo samo pravico, da kandidirajo za možnost posvojitve. Novela ZZZDR bi torej tudi tem parom omogočila, da se postavijo v vrsto, v kateri je zdaj v Sloveniji že približno 500 heteroseksualnih parov. Posvojitev je bilo lani 44.
Nič drugega kot poskusi manipulacije pa je zastraševanje ljudi, ki se v tematiko niso poglobili, da »bo takšna redefinicija zakonske zveze odprla vrata nadomestnemu materinstvu in izkoriščanju revnih žensk, ki bodo prodajale svoje otroke za bogate naročnike«. Da se nekatere ženske v določenih delih tretjega sveta preživljajo s tem, da so nadomestne matere, je žalostno – in za veliko večino nesprejemljivo – dejstvo na globalni ravni. Nadomestno materinstvo pa ni tuje slavnim osebnostim, in to ni povezano s spolno usmerjenostjo. Najbolj znani ženski, ki sta javno oznanili, da so njune otroke donosile in rodile nadomestne matere, sta igralki Nicole Kidman in Sarah Jessica Parker, ki sta obe poročeni z moškima. V nobenem primeru pa ZZZDR s tem pojavom ni povezana. Pri nas bi zdravniku, ki bi sodeloval pri postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo s ciljem nadomestnega materinstva, grozila kazen do treh let zapora.
Nič manj družina
Za tistega, ki problema nima, ni nikoli pravi čas za odpiranje teme. V Sloveniji živijo lezbični in gejevski pari, registrirani in neregistrirani, brez otrok, z biološkim potomcem enega od partnerjev, s posvojenci. In bodo še naprej. To je dejstvo. In še naprej bodo prihajali otroci, tudi s postopki oploditev z biomedicinsko pomočjo ali posvojeni v tujini. Tega nobena država in noben dušebrižnik ne bo preprečil. Ker življenje vedno najde pot. Smisel spremembe zakona pa je, da to kot družba prepoznamo in vsem ljudem priznamo enakopravnost.
Mož in žena zato ne bosta nič manj mož in žena. In nobena družina nič manj družina.
Ne gre pozabiti, da toplino doma, občutek varnosti in vrednote svojemu otroku daje vsak starš sam, ne glede na to, kaj piše v kakem zakonu.
Barbara Hočevar
