Eko krog – od elitnega aktivizma do natega
sob, 08.07.2017, 09:00
Eko krog – od elitnega aktivizma do natega

Ves triumf in pomp bolj ali manj poznate. Je bilo to res potrebno? Niso bile nagrade v obliki zasavskih okoljskih zmag dovolj?

Eko krog je bil zgled kolektivnega aktivizma. Tako je bilo vse do Goldmanove nagrade, ki jo je prejel Uroš Macerl. S to nagrado, oziroma še pred tem zaradi nje, se je zgodila manipulacija, s katero so se zasluge in fokus s kolektiva preračunljivo prenesli na posameznika. Sprevrženost, ki je bila do nedavnega nepredstavljiva. Kako se je lahko to zgodilo – po vseh teh letih strogosti in načelnosti? Zgolj zaradi slave in denarja? Malo so vredne stvari, ki se jih da vrednotiti z denarjem. Mednje danes sodita Ekokrogov kolektivizem in tovarištvo; vredna sta nekje do 174.000 dolarjev, kolikor znaša finančni del Goldmanove nagrade.

Kolektivizem in tovarištvo sta neprecenljivi vrednoti. V Eko krogu nič več. Preračunljivost je zajahala senzacionalizem in poteptala pravi fenomen, resnično funkcionalno podobo Eko kroga. Zdaj se njegov kolektiv omenja le še kot skupina pomočnikov, ki je stala za velikim vodjo. Ta napačna percepcija – če bi bila resnična, boj ne bi bil tako učinkovit – bo ostala. Kolektiv aktivistov Eko kroga nikdar ni stal za svojim formalnim predsednikom, temveč je polno zaposleni kmet stal ob boku izobraženih ljudi, ki so s svojo pametjo in garanjem izbojevali čistejše Zasavje. Kmet je po svojih bornih močeh pomagal kolektivu – in tako bil del njega.

Predsednik

Ko omenjam borne moči kmeta, merim na moč tistih dveh vrst pameti, ki sta bili ključni v boju proti Lafargeu in drugim onesnaževalcem Zasavja. Na prvem mestu izobražena, natančneje – inženirska pamet. Prebijati se skozi obsežno gradivo z okoljskih in tehnoloških področij ter iz njega luščiti bistva, to zmore le visoko izobražena pamet, cepljena z marljivostjo in inteligenco. Ta pamet je orala ledino.

Ob inženirski je bila nujna še pišoča pamet. Bitke so se izbojevale s peresom. Nenehno dopisovanje z neštetimi ustanovami ter o vsem sproti obveščati in nagovarjati javnost. Spet delo za visoko izobražen kader.

Uroš je po tej plati dal bore malo, pri pisani besedi nič. Predan delu na kmetiji se je vedno držal nekje ob strani. Udeleževal se je skupnih premlevanj problematike in računal na to, kar bodo naredili drugi. Ker nas je bilo malo, vodenja v samem aktivizmu niti potrebovali nismo. Mogoče le koordinacijo, ko smo se v drugi polovici obdobja kadrovsko okrepili. Zanjo je s pomočjo e-pošte poskrbel novodobni aktivist, ki se je lotil tudi urejanja spletne strani in FB.

Formalni predsednik Eko kroga je Uroš postal iz birokratsko-praktičnih razlogov. Formalno društvo namreč potrebuje formalne organe. Funkcija kot kolateralna nuja. Da ne bi z njo obremenjevali nekoga, ki se intenzivno posveča študiju gradiva, pisanju dopisov, smo se, ko nas je zapustil drugi predsednik Eko kroga, z Urošem dogovorili, da on prevzame ta položaj. Seveda je s tem nase prevzel določene protokolarne in druge obveznosti, a vse to je daleč od tega, kar nam danes rišejo mediji.

Uroš nam je najbolj pomagal s statusom stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja Lafarge Cementu, ki ga ima zaradi svoje parcele, ležeče na vplivnem območju cementarne. Po tej poti nas je sproti zalagal z gradivom za študij in boj. Mi smo mu uslugo vračali tudi tako, da smo se aktivno vključili v upravni postopek in se udeleževali javnih obravnav. Poleg tega je lahko informacije, izluščene iz gradiva, uporabil v tožbi za odškodnino, ki so jo trije zasavski kmetje vložili proti zasavskim onesnaževalcem.

Kolektiv

Kolektivizem ima svoj čar navznoter in veliko prednost navzven. Od znotraj spoznavanje drugačnosti, sinergija različnih kakovosti posameznikov, tovarištvo. Navzven pa amorfna gmota, prikazen, ki s svojo neoprijemljivostjo ščiti posameznika. Vsega tega smo se dobro zavedali, zato smo se trudili ohranjati in negovati kolektivnega duha tudi v odnosu do javnosti.

Z Urošem sva bila nekakšni javni maskoti Eko kroga, in kadarkoli naju je kdo vprašal, od kod vse to razumevanje visoko strokovnih vsebin, sva odgovarjala, da kolektiv tvorijo strokovnjaki različnih področij in da je bistvo očem skrito. Včasih se nama je zareklo, da gradiva na ženski marljivosti. In res je bilo tako.

Glavni možganski trust Eko kroga sta visoko izobraženi aktivistki, ki sta sproti preštudirali vse obsežno gradivo z okoljskih in pravnih področij in nas zalagali s ključnimi informacijami. Ker imata radi mir in študij, slabo pa prenašata kamere in pozornost javnosti, smo ju ohranjali zakriti.

V zasavskem eko aktivizmu sem bil menda najradikalnejši (tako so me naslavljali soborci), jaz bi rekel, da sem bil intenziven, predvsem pa najbolj vsestranski. Vendar, lahko je biti intenziven ob tako močni podpori, ko te nekdo tako kakovostno servisira z informacijami. Lažje je biti radikalen in vsestranski kot globok. Zato moje veliko spoštovanje in globok poklon obema prej omenjenima aktivistkama. In zato se nikdar nisem počutil kot prvi oziroma glavni. Še sanjalo se mi ni, da bi se mogoče lahko tako kdaj počutil Uroš.

Senzacionalizem ubil kolektivizem

Izkrivljena podoba zasavskega eko aktivizma in Eko kroga se je v medijih pojavila po znamenitem protestnem shodu Zasavcev konec leta 2010 pred vladno palačo. Takrat je novinarka, doma iz Zasavja, ki je izmed vseh svojih stanovskih kolegov imela najboljši uvid v delovanje Eko kroga, napisala dva pretenciozna članka o Urošu, malem kmetu, ki premaguje gigantski Lafarge. Kot navdušenec Ekokrogovega kolektivizma sem ji napisal »protest« in ona je prenehala zavajati.

Votel senzacionalizem se je nadaljeval čez slaba štiri leta, po novi osebi. Poklicala me je profesionalna ekologinja in mi sporočila, da bo Uroša predlagala za Goldmanovo nagrado. Bolj ko sem ji razlagal fenomen našega kolektivizma ter da bo pretenciozen fokus na posameznika, kogarkoli, zabrisal čudovito resnico, bolj mi je ona dopovedovala, da to ne pride v poštev, ker Goldmani nagrajujejo le posameznike. Kot »tujka«, ki nikdar ni bila del zasavskega eko aktivizma, ni niti poskusila z nominacijo Eko kroga, raje je nadaljevala nateg z individualno nominacijo. Da bi bila pri tem uspešna, je Urošu prilepila vrsto fiktivnih zaslug. Tudi takšne, ki sicer pripadajo kolektivu. Oviro, to je Goldmanovo osredotočenost na posameznika, je preskočila s prevaro. Brez trohice pietete, ne do Goldmanov ne do kolektivizma. Uroš ji je vrnil uslugo in jo vzel s seboj na podelitev nagrade v Ameriko.

Vse drugo, ves triumf in pomp, bolj ali manj poznate. Je bilo to res potrebno? Ali niso bile nagrade v obliki zasavskih okoljskih zmag dovolj? Če statusnih in denarnih nagrad ni, jih pač ni. Špekulacije z zaslugami so nedopustne. Poleg tega je zdaj za vedno zapečatena možnost nagrade za kolektiv Eko kroga. Poglejmo primer Nobelove nagrade za mir (Goldmanovo nagrado primerjajo z njo) iz leta 1999, ko so jo prejeli Zdravniki brez meja. Ti takrat zaslug niso špekulativno prilepili posamezniku, da bi tako on (posredno tudi kolektiv) imel(-i) več možnosti za nagrado. Verjetno pri svojem delu na tovrstne nagrade niti pomislili niso – nagrade so prejemali na vojnih območjih v obliki ozdravljenih pacientov. Bi tudi Goldmani pri Eko krogu naredili izjemo in nagradili kolektiv? Tega ne bomo nikdar izvedeli. Odgovor nam je preprečil nateg.

Ekologija – dober posel

Pri tej žalostni zgodbi me je najbolj presenetilo dvoje. Uroš, da je s takšno lahkotnostjo ne le sprejel nateg, ampak postal njegov glavni promotor. Še bolj pa me je presenetilo, kako tudi izobraženi ljudje zlahka prikimajo »lepi« laži. Tu merim na poznavalce Eko kroga, celo njegove aktiviste. Vsi se strinjamo, da je nagrada, ki jo je prejel Uroš, v bistvu nagrada Eko krogu. Razlikujemo se v odnosu do manipulacij z zaslugami. Večini se zdijo upravičene – da je le prišla nagrada. Nazoren dokaz majhnosti.

Če parafraziram Nietzscheja: malo ljudi je dovolj poštenih (Nietzsche je rekel pogumnih) za tisto, kar pravzaprav vedo. Že samo blišč nagrade je pozornost teh ljudi usmeril stran od resnice, ubil njihovo poštenost. Ko sem jim postavil ogledalo, sem jih spravil v zadrego. In kako grdo so me pogledali agresivnejši med njimi. Izhajajoč iz sebe – sami bi radi bili na Uroševem mestu –, so tudi mene ožigosali kot zavistneža. Kot da bi si jaz želel nositi prevelik suknjič in prevelike čevlje – biti klovn.

Vrednote so pokopane. Uroš ne promovira več kolektivizma in tovarištva, kar sva družno počela vrsto let. Zdaj na krilih izkrivljanj opozarja nase in na svojo kmetijo. Da bo iz tega boja v vsakem primeru potegnil tudi materialne koristi, nam je bilo jasno že dolgo, vsaj od takrat, ko nam je zaupal svojo idejo o kmetiji odprtih vrat. To ni nikogar motilo. Vendar Uroš zdaj hoče veliko več, natančneje, veliko preveč. Eko aktivizem vse bolj razume kot dober posel. Tako dober, da je zanj pripravljen lagati.

Epilog. Danes se pogovarjamo o lažnem fenomenu malega kmeta, namesto da bi se pogovarjali o resničnem fenomenu kolektivizma. Velika škoda, predvsem za naše zanamce. Oropali smo jih za primer zglednega tovarištva, ki se je v praksi tako učinkovito obnesel.

Boštjan Pihler,

uni. dipl. ing. gozd. in eko aktivist


 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Eko krog – od elitnega aktivizma do natega

Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Prijavi sovražni govor