Ekonomska podlaga trumpizacije

Dolga leta je v slovenski politiki vladala napetost, ki jo je redko kdo opazil. Vsaj od sredine 90. let so pomladne stranke nabirale glasove predvsem v revnejših predelih. Pogosto so bila to podeželska območja. Deloma zato, ker so ekonomske razmere na podeželju praviloma vselej slabše kot v mestih: zaradi manjše izbire delovnih mest, slabše prometne povezanosti in povratnih zank, zaradi katerih se možnosti koncentrirajo tam, kjer že obstajajo. Deloma pa je to posledica politik socialističnega režima, ki so podeželje zapostavljale na račun urbanih središč. Vsaj od 60. let je bila razvojna politika usmerjena v razpršitev industrijske proizvodnje med manjše kraje; in čeprav se je ta odločitev izkazala za (presenetljivo) daljnovidno, je le okrepila prepad med urbanimi območji, kjer so bila skoraj vsa delovna mesta, in podeželjem, ki je bilo žrtev brezbrižnosti, neznanja ali celo razredne sovražnosti ekonomskih planerjev samoupravnega socializma.

To razvojno neravnovesje tudi zaradi socialnega kapitala, ki se je v preteklem stoletju nabral na slovenskem podeželju, v Sloveniji ni privedlo do tako negativnih posledic kot drugod v Jugoslaviji, kjer so bile globoke razlike med urbanimi in ruralnimi območji socialna podlaga za vojne v 90. letih. A tudi pri nas je imelo pomembno vlogo pri spremembah konec 80. let: prva alternativa, ki je odprto izzvala monopol »družbenopolitičnih organizacij«, je bila Kmečka zveza; prav njena ustanovitev je pred skoraj natanko tridesetimi leti naznanila začetek slovenske pomladi.

Politična delitev, ki se je uveljavila od 90. let, je sledila vzorcu, po katerem so za stranke levice večinsko glasovala območja, ki so v poznem socializmu uživala relativno blaginjo, medtem ko so za pomladne stranke optirala območja, ki so se v prejšnjem sistemu čutila zapostavljena.

Ta razlika ni povsem sovpadla z ekonomskim outputom v novem gospodarskem sistemu: mnogi kraji, ki so zelo trpeli v času tranzicije (denimo Zasavje), so ostali zvesti levici, medtem ko so številni kraji, ki so v tržnem sistemu znova odkrili svojo podjetniško žilico (denimo Ribnica ali zgornje Posočje), postali volilne trdnjave desnice. Toda v veliki meri so se (kot se v zgodovini redno dogaja) ekonomske prednosti ohranile kljub spremembi gospodarske in politične ureditve; razvojne neenakosti, nastale v času problematične socialistične modernizacije, so se reproducirale v samostojni Sloveniji.

Dokler so se pomladne stranke zavedale tega dejstva in se odprto predstavljale kot zastopnice zapostavljenega podeželja, takšna delitev ni bila nič neobičajnega: predstavljala je »normalno« polarizacijo na podlagi ekonomskih interesov. To, da so zapostavljena območja glasovala za konservativne sile, v evropski zgodovini prav tako ni nič neobičajnega: vse do druge svetovne vojne in tudi še po njej je delitev med konservativnimi in liberalnimi strankami potekala po ločnici med (manj razvitim) podeželjem in (ekonomsko propulzivnejšimi) mesti. Tudi po vdoru socialdemokracije na prizorišče je nova strateška koalicija med liberalci in konservativci temeljila na usklajevanju interesov med tema raznorodnima socialnima poloma. Navsezadnje so tudi evropska kmetijska politika in velikanske vsote, ki jih EU namenja skladom za razvoj podeželja, plod tega zgodovinskega kompromisa med »neoliberalno« in tradicionalno desnico.

Ko se je od leta 2000 slovenska desnica podala na pot liberalizacije ekonomskega programa (proces se je končal šele ob prejšnjih volitvah, z dokončnim »neoliberalnim« obratom NSi in izpadom SLS – ki je v svoji ideologiji edina ohranjala določene elemente »ruralnega socializma« – iz parlamenta), je nastal razkorak med ideologijo desnice in interesi dobršnega dela njenega volilnega telesa. Razpravljamo lahko o prednostih in slabostih »neoliberalnih« politik, a dejstvo je, da bi uvedba striktno tržnih mehanizmov uničila slovensko kmetijstvo, podeželje obsodila na stalno infrastrukturno podhranjenost in velik del slovenskih vasi pahnila v tisto žalostno opustelost, ki jo vidimo na ameriškem Apalaškem gorovju ali (če pogled usmerimo bližje) na stagnirajočih planjavah vzhodne Poljske in Madžarske.

Upor slojev in območij, ki so jih v svojem liberalnem obratu za sabo pustile tradicionalne stranke, je izvor sodobnega populizma. Vidimo ga tako v brexitu kot v vzponu Trumpa, ki si je zmago izboril z obljubami o ekonomskem protekcionizmu v ekonomsko in demografsko pešajočem »pasu rje«. V Franciji o podobnem fenomenu piše geograf Christophe Guilluy, ki uspehe Nacionalne fronte razlaga kot upor »periferne Francije« proti liberalnim politikam etabliranih strank, ki krepijo urbana središča na škodo manjših krajev in »globokega podeželja«.

Analiza teh pojavov se osredotoča na volivce, ki jih je zanemarila levica: toda veliko večino ljudi, ki so glasovali za brexit, Marine Le Pen ali poljsko Pravo in pravičnost, predstavljajo tradicionalni volivci desnice, ki zavračajo liberalne politike etablirane desne sredine. Trumpa lahko s te perspektive razumemo kot obrambni gen ameriške desnice: protitelo, ki ga je proizvedel sistem, da bi »Veliko staro stranko« usmeril v ekonomski populizem in jo s tem rešil pred neizogibnim razkolom med njeno bazo in vodstvom.

Pod drugačnimi pogoji se nekaj podobnega dogaja pri nas. Napetost med ekonomskim programom desnice in interesi njenih jedrnih volivcev povzroča trenje med populističnimi in liberalnimi elementi. Vse kaže, da se ga je desnica odločila ublažiti na najslabši možni način: z iskanjem grešnih kozlov v migrantih, manjšinah, osovraženi Ljubljani, zaposlenih v javnem sektorju itd. Toda s tem ne bo rešila globljega problema; kvečjemu bo okrepila njegove simptome.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU v Budimpešti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.