Tiskane izdaje
Spominjam se praznovanj prvih nekaj dni neodvisnosti neposredno po ustanovitvi države Izrael. Spontano smo se veselili, vsi smo se zbrali na ulicah in to je bilo tisto pravo praznovanje.
A tega je že dolgo. Na letošnji dan neodvisnosti, ki smo ga proslavili prejšnji torek, ni bilo kakšnega posebnega navdušenja. Vse skupaj je bilo nekako zadržano, celo žalostno. Veterani smo čutili, da »to ni nič več naša država«, da so nam »oni« ukradli Izrael. »Oni« – desničarji.
Eden od razlogov je morda ta, da v državi ni več prave enotnosti. Izraelska družba se je razdrobila na številne skupine, ki imajo med seboj vse manj skupnega.
Obstajajo Aškenaziji (evropskega porekla), Mizrahi (vzhodnjaki iz arabskih držav in Irana, ki jih pogosto zmotno imenujejo Sefarditi), »Rusi« (iz nekdanje Sovjetske zveze, ki živijo povsem po svoje), Haredi (bogaboječi ultraortodoksni nasprotniki sionizma), nacionalistični verniki (verni sionisti, med katere spadajo tudi naseljenci na zasedenih ozemljih in privrženci fašizma) in seveda pripadniki palestinsko-arabske manjšine, ki pomeni več kot 20 odstotkov prebivalstva in je ločena od skoraj vsega.
V zadnjem času so posamezni Mizrahi, ker se počutijo prezirani in diskriminirani, razvili skorajda patološko sovraštvo do Aškenazijev.
Tako so bile vse običajne slovesnosti ob dnevu neodvisnosti sprejete in načrtovane brez kakšnega posebnega navdušenja in brez slehernih novosti. Ognjemet, prelet vojaških letal, kviz o poznavanju biblije, bakle, ki so jih prižgali ugledni državljani (tudi vodja naseljencev, ki se je posebej izkazal med pregonom Arabcev iz Jeruzalema).
Predsednik kneseta je v svojem govoru dejal, da »vsi levičarji niso izdajalci«. Zanimivo. Koliko med njimi pa je izdajalcev?
Večina prireditev je bila zgolj priložnost, da se »kralja« Benjamina Netanjahuja znova in znova prikazuje po televiziji. Njegova »kraljica« Sara je prav tako dobila toliko priložnosti za nastopanje, kolikor si jih je želela. Gorje televizijskemu uredniku, ki Sari ne bi izpolnil te želje.
In s čim si je to zaslužila? Z Netanjahujem se je poročila, ko je bila mlada stevardesa, on pa dvakrat ločen obetavni diplomat.
Ne maram uradno določenih praznikov in uradnih dni žalovanja.
Ko so v Nemčiji prišli na oblast nacisti, sem bi star devet let. Zdelo se mi je, da se je skorajda vsak drugi dan slavil državni praznik v čast nemške zmage v pozabljeni vojni ali pa je potekala katera od nacističnih prireditev.
Ob teh priložnostih so se morali vsi dečki (deklic ni bilo) v moji šoli zbrati v avli (latinsko ime za preddverje) in poslušati domoljubne govore, dvigati svojo desno roko in prepevati dve himni − državno in nacistično.
Ena takšnih posebnih priložnosti je bila bitka za Beograd v 17. stoletju, v kateri je avstrijski princ Evgen premagal Turke. Bil sem najmlajši učenec v najnižjem razredu in edini Jud v tej šoli. Stal sem mirno kot vsi drugi, a nisem dvignil roke in nisem prepeval nacistične pesmi. Srce mi je divje utripalo.
Moj razredni učitelj, katoliški duhovnik, me je zaščitil. Nekaj tednov pozneje smo bili na poti v Palestino.
Vse od tistega dne ne maram uradno zaukazanih praznovanj.
V Izraelu smo resnično obdarjeni − morda bolj kot kateri koli drug narod na svetu − z našimi uradnimi dnevi proslavljanj in žalovanj, od katerih so eni državni, drugi verski, pri čemer pa med njimi ni kakšnih posebnih razlik.
Po mojih izračunih jih je v judovsko-izraelskem letu petnajst, je pa povsem mogoče, da sem enega ali dva preprosto spregledal.
Ti prazniki so:
Novo leto: verski praznik. Pred davnimi leti so ga sprejeli v kmetijski skupnosti. V Palestini je jesen čas, ko se začne prebujati narava, tako kot se to spomladi dogaja v Evropi.
Jom Kipur: najsvetejši praznik judaizma, ko Bog končno določi vašo usodo v prihodnjem letu.
Sukot: praznik kolib, na katerega se obuja spomin na 40 let tavanja po puščavi po begu iz Egipta. V puščavi ni bilo hiš.
Šmini aceret: osmi dan Sukota, ko nam je Bog dal deset zapovedi.
Hanuka: praznik luči, ko se spominjamo – česa? Za nacionaliste je to zmaga Makabejcev nad »Grki« (dejansko Sirci). Za verne gre za čudež, ko je Bog ustvaril svetilko, ki je v templju gorela osem dni, čeprav je bilo v njej le za en dan olja. Zdaj Judje osem dni prižigajo sveče.
15. dan meseca švata: »rojstni dan dreves«, ko se častijo vse rastline v naši deželi.
Purim: dan veselja, ki spominja na karnevale, kakršne poznajo v drugih državah. Na ta dan je hotel antisemit Haman v Perziji pobiti vse Jude, kraljica Ester, judovska deklica, ki se je poročila z zapitim kraljem Ahasuerusom, pa je moža prepričala, da je spremenil odredbo in dovolil Judom, da pobijejo vse svoje sovražnike, predvsem Hamana in njegove sinove.
Pasha: praznik v spomin na beg iz Egipta, na katerega je Judom prepovedano jesti običajni kruh. Namesto tega jedo matzah, vrsto nekvašenega kruha.
Druga pasha: zadnji dan praznika. Dnevi med obema praznikoma so polovične počitnice.
Dan holokavsta: dan žalovanja za več kot milijonom Judov, ki so jih nacisti pokončali s plinom, strelnim orožjem, lakoto ali boleznimi. Skorajda vsak Aškenazi ima sorodnike med temi žrtvami, ker pa je bilo med njimi zelo malo pripadnikov Mizrahov, to povzroča veliko nesoglasij.
Dan spomina: v počastitev spomina na vse tiste, ki so padli v vojni v času modernega Izraela. Gre za okoli 23.000 žrtev, vendar pa je bila letos javnost osupla zaradi podatka, da so v to število všteti tudi vsi vojaki, ki so umrli v prometnih nesrečah ali zaradi bolezni.
Dan neodvisnosti: se začne takoj po dnevu spomina.
Lag B'Omer: starodavni kmetijski praznik, ki napoveduje poletje, hkrati pa je v judovski mitologiji povezan s kar nekaj zgodovinskimi dogodki, kot je zadnji upor proti Rimljanom, po katerem so Judje izgubili oblast nad Palestino. Otroci po vsej državi prižigajo kresove.
Šavuot: praznik žetve, ki je hkrati tudi praznik Tore (petih Mojzesovih knjig).
Deveti dan meseca av (julij-avgust): dan, ko je bil dvakrat razdejan tempelj v Jeruzalemu. Najprej so ga opustošili Babilonci, nekaj stoletij pozneje pa še Rimljani. Dan žalovanja.
V teh dneh je v Izraelu večinoma vse zaprto. Nekateri trdijo, da obstaja celo več dni, v katerih se ljudje spominjajo tragedij, ki so se zgodile v preteklosti.
Zakaj takšna obilica proslavljanj in objokovanj?
Dolga stoletja so bili Judje etnološko-verska skupnost brez lastnega ozemlja. A niso bili nikakršna izjema. V času Bizanca in Otomanskega cesarstva so bile tako organizirane vse skupnosti. Judovska deklica v Antioki (današnji Siriji) se je lahko poročila z judovskim fantom iz Aleksandrije (v Egiptu), ni pa se mogla poročiti s katoliškim dečkom, ki je živel s sosednji hiši. Skupnosti so bile v glavnem neodvisne, vodili pa so jih verski dostojanstveniki.
A takšne skupnosti so davno izginile. Ljudje so sčasoma sprejeli nove oblike organiziranja. Judje pa so se trdno držali običajev svojih prednikov. Vse te slovesnosti in svete dneve so nujno potrebovali zato, da so se ohranili kot skupnost. Judje v Rigi prebirajo Hagado (sveto knjigo) na povsem enak način in ob povsem istem času kot Judje v Cape Townu.
Pred približno 250 leti so človeške skupnosti prerasle v narode. Ti narodi so postali normativ, Judje pa so postajali vse bolj »nenormalni« in vse bolj osovraženi. Ustanovitelji sionizma so se odločili, da morajo tudi Judje postati narod.
A kako bi lahko versko skupnost spremenili v sodoben narod? Vsi pomembni rabini so takrat odločno nasprotovali sionizmu in njegovemu ustanovitelju, dunajskemu novinarju in dramatiku Theodorju Herzlu. Da bi premagali ta odpor in Jude privabili v Palestino, so Herzl in njegovi privrženci sprejeli vse verske praznike in jih vključili v novo nacionalistično vsebino.
Tako so to zdaj judovsko-izraelski prazniki: spekter starodavne vere in modernega nacionalizma, mnogi pa celo oboje hkrati.
Na začetku sodobnega sionizma je bila morda takšna množica praznikov nujna za ohranitev te skupnosti. A danes?
Kaj je v tem slabega?
Slabo je to, da ti verski prazniki ustvarjajo neskončno indoktrinacijo – pravo pranje možganov. Vsak otrok srka narodnostno zgodovino tako rekoč od samega rojstva. Za to poskrbijo starši. V vrtcih se vse te stvari globoko vtisnejo v njihovo zavest, v šolah pa se ta indoktrinacija pospešeno poglablja od praznika do praznika in iz leta v leto. Končni rezultat tega je skupnost, popolnoma zatopljena sama vase, napol religiozna in napol skrajno nacionalistična, odrezana od vseh drugih narodov in brez univerzalnih vrednot.
Pogosto je slišati izjave, kot so »ves svet je proti nam« ali »oni nas hočejo uničiti« ali pa »vsi Gojimi (Nežidje) so isti«. In velika večina Izraelcev vseh mogočih prepričanj temu globoko verjame.
Morda je res, da ne obstajajo resnično sekularni izraelski Judje. Vzemite sekularnega Juda, poglobite se v njegovo zavest in zagotovo boste v njem našli sledi vseh teh verskih praznikov. Redki so tisti, ki so se temu izognili.
Morda je pri tem najbolj značilen prehod, ki smo mu bili priče v ponedeljek zvečer. Dan spomina na padle vojake se je neposredno prevesil v dan neodvisnosti.
Skrajna radost po globokem žalovanju. Mojstrska čustvena manipulacija.
Če si želimo, da bi postal Izrael normalna država, bi morali število vseh teh praznikov zmanjšati na nekaj normalnih prazničnih dni.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
