Ena morala za zdravnike, druga za bančnike

Mnogi v javnosti še vedno propagirajo socialistično miselnost, da bi morali vsi zaslužiti enako.

Objavljeno
05. april 2014 03.45
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika

Slovensko družbo obvladujeta dvoličnost in sprenevedanje. Dvoličnost je glavni vzvod za ohranjanje oblasti. Povzroča občutek krivičnosti, ta pa v ljudeh vzbuja mržnjo do drugih ljudi. Vzbujanje medsebojne mržnje je naslednji vzvod za vladanje. V Sloveniji se doseže tako, da tisti, ki so na oblastnih mestih, ne urejajo zadev, nato pa izkoriščajo neurejenost z zvračanjem krivde na kršitelje. S preusmerjanjem pozornosti oblastniki prikrivajo svojo nedelavnost, nesposobnost ali pohlepne finančne cilje. A vzbujanje jeze v ljudeh je škodljiv in nevaren proces. Poglejmo primer zdravnikov.

Prav zdravnike se v Sloveniji že nekaj let uporablja za vzbujanje jeze. Zdi se, da so zdravniki sovražniki številka ena v državi. S tem se povzroča neprecenljiva škoda bolnikom. Zakaj bi ljudje sovražili zdravnike? Vsakdo zdravniku zaupa svoje težave in pričakuje pomoč. Uspešnost zdravljenja je večinoma (znanstveniki so ugotovili, da v vsaj 30 odstotkih) odvisna prav od zaupanja. Z vzbujanjem nezaupanja v zdravnike na družbeni ravni se zato povzroča velika škoda. A to kot da nikogar ne zanima. Dvoličnost je v odnosu do zdravnikov prekosila samo sebe.

Dvojno delo

Zdravnikom se že desetletje očita sedenje na dveh stolih, torej zaposlenost v javnem sektorju in istočasno delo v zasebnih podjetjih. Na tem temelji velik del gneva, ki ga usmerjajo različni družbeni akterji proti zdravnikom. Dvojno delo zdravnikov – za to uporabljamo izraz dvoživke – je bila tudi osrednja tematika poročila, ki ga je pripravila protikorupcijska komisija (KPK).

Ob tem gre za neizmerno sprenevedanje, saj zdravstvo v tej dualnosti ni nobena posebnost. Celotni sistem visokega šolstva se je razvil na takšnem javno-zasebnem partnerstvu, v katerem profesorji, zaposleni v javnih univerzah, delajo hkrati (za honorarje) tudi v zasebnih šolah ali v drugih javnih fakultetah, v katerih prav tako dobivajo honorarje. Kaj šele različni svetovalci. Poglejmo posamezne zelo ugledne pravnike in ekonomiste, zaposlene na pravni ali ekonomski fakulteti, koliko zaslužijo v svojih zasebnih poslih. Za visoke pogodbene zneske svetujejo vladam ali drugim naročnikom, v javnosti pa radi govorijo o težavah zdravstva in s tem preusmerjajo pozornost s sebe na druge. Dvojno delo ni nič posebnega tudi na drugih področjih. Imamo, denimo, igralce, zaposlene v javnem gledališču, in ti so torej javni uslužbenci, ki nastopajo v risankah in igranem programu pri drugem javnem delodajalcu (RTV Slovenija) ali pri zasebnem delodajalcu (POP TV), snemajo reklame in igrajo v filmih, vendar jih zato nihče ne preganja. Pravo konkurenčno klavzulo v resnici upošteva zelo malo poklicev. Toda samo zdravnike se zaradi tega intenzivno blati.

Je greh zaslužiti z lastnim delom?

Zdravnikom se že desetletje očita tudi zaslužkarstvo. Mediji smo – kot je pred kratkim že zapisal v Delu kolega Franc Milošič – nekajkrat natančno popisali nekaj posameznikov, ki zaslužijo na goljufiv način. S tem so bili seznanjeni vsi, znana so imena, a proti njim ni ukrepal nihče. Prav tako ni zakonodajalec spremenil sistema, torej zakonov, da bi sistem uredili drugače. Pač pa se v medijih uporablja zapise o posameznikih za vzbujanje jeze in nezaupanje o vseh zdravnikih. Kaj je pokazalo poročilo KPK o »zaslužkarstvu«?

Od 36.941 zaposlenih v zdravstvu ima 6,9 odstotka ali 2900 oseb tudi svoja zasebna podjetja ali delajo za ta podjetja. Pri tem je KPK opozorila na korupcijska tveganja, kar je seveda povsem upravičeno, in korupcija se v nekaterih primerih gotovo tudi dogaja. Toda dvojno delo se dogaja zaradi pomanjkanja zdravnikov. Štiriindvajseturnega zdravstvenega varstva se pri sedanji organizaciji dela in zakonski ureditvi sploh ne da izvesti brez zasebnih podjetij, pa še davčno ugodneje je tako za bolnišnice kot za posameznike. Poleg tega v zasebnih podjetjih zdravniki zdravijo ljudi, ki se k njim zatečejo zaradi upanja na preskok čakalne vrste. To je sistemska anomalija. Če bi bilo v javnem sistemu dovolj denarja in ne bi bilo čakalnih vrst, tudi takšnega zasebnega dela ne bi bilo. To vedo vse vlade in vsi politiki že celo desetletje, sistem bi lahko spremenili, a ga ne. Raje vedno znova in znova pljuvajo po zdravnikih.

167 milijonov v zdravstvu, pet milijard v bankah

Poročilo KPK v resnici ugotovi, da je pravega »zaslužkarstva« zelo malo. Od 7811 zdravnikov in zobozdravnikov, kolikor jih dela v javnem sistemu, jih je natančno 24 (!) leta 2010 poleg plače zaslužilo še več kot 100.000 evrov bruto, kar pomeni dobrih 8300 evrov bruto na mesec. Eden (!) je tisto leto zaslužil 193.176 evrov, kar je 16.000 evrov bruto na mesec. Vsi drugi so zaslužili precej manj, celo zanemarljivo malo ali nič. Torej 24 zdravnikov je zaslužilo skupaj (s plačo in dodatnimi zaslužki v svojih zasebnih podjetjih) od 10.000 do 20.000 evrov na mesec. To je toliko, kot zaslužijo tako rekoč vsi bančni direktorji in menedžerji (tudi propadajočih) podjetij. Pa se zdi to vsem povsem normalno. A zakaj se teh 24 zdravnikov ne vzame pod drobnogled? Zakaj se jih ne kaznuje, če goljufajo? Očitno nekomu bolj ustreza, da so krivi vsi zdravniki. Ali bomo zato res podrli zdravstveni sistem?

Zdravniki in zobozdravniki ter drugi v zdravstvu v celoti so nasploh zaslužili v svojih zasebnih podjetjih v desetih letih 167 milijonov evrov javnega denarja v desetih letih. Vsakdo od 2900 udeleženih povprečno 479 evrov bruto na mesec. To je zgolj 0,072 odstotka javnih sredstev, pa še ta denar je bil, kot smo opisali zgoraj, zaslužen z zdravljenjem pacientov. A se jih pribija na pranger. Spet dvoličnost.

V bankah je nastala pet milijard (!) velika luknja, ki smo jo že zapolnili z javnim denarjem. Ta denar je nekdo dobesedno ukradel oziroma pri svojih projektih ni bil uspešen. Država je zaradi tega razlastila več kot stotisoč delničarjev naših državnih bank. Politiki so zadolžili nas in tudi naše otroke za visoke zneske v tujini. Ali je kdo izdelal poročilo o velikosti korupcijskega tveganja v bankah? Ali se dogajajo splošne diskreditacije bančnikov, njihovih nadzornikov in političnih botrov? Hm, pogosto se dogaja, da prav v dneh, ko se Slovenija dodatno zadolži ali se zgodi kaj pomembnega na finančnem polju, izbruhne kakšna majhna afera v zdravstvu. Bodisi zaradi napačno zdravljenega bolnika bodisi zaradi kakšnega razmeroma majhnega javnega zdravstvenega naročila. Mediji nato prve minute in prve strani namenimo zdravstvu. Seveda vsak evro šteje, toda zdravstveni očitno drugače kot bančni, četudi gre za isti denar. Mehanizem preusmerjanja pozornosti na zdravnike se uporablja tudi v drugih nekdanjih socialističnih (zdaj manj razvitih) državah.

Mladi in suženjstvo

O zaslužkih v zdravstvu se nasploh zganja demagogija. Njihove plače za redno delo (osem ur) so od 900 evrov neto (za začetnike) do največ 2400 evrov neto za zdravnike z vsemi napredovanji in nazivi, kar jih obstaja. A demagogija uravnilovke plač se uporablja v Sloveniji tudi nasploh za vzbujanje mržnje med ljudmi. Leta 1991 se je Slovenija odločila, da zamenja družbeni red, a kljub temu še 20 let pozneje mnogi v javnosti propagirajo socialistično miselnost, da bi morali vsi zaslužiti enako ne glede na izobrazbo, delovno učinkovitost, kakovost in uspešnost. Denar zaslužiti s svojim delom se obravnava kot greh. Po drugi strani se v zadnjem času zelo malo omenja tajkune in druge, ki so se polastili nekoč skupnega premoženja in so v resnici ukradli veliko denarja. Kot zaslužkarje pa se nenehno omenja zdravnike.

V Sloveniji smo šli še korak dlje od uravnilovke in smo uvedli popolno suženjstvo, saj morajo mladi z univerzitetno izobrazbo volontirati v upanju, da bodo za nagrado nekoč dobili službo. To pomeni, da delajo povsem resna dela brez plače in celo brez malice. V zdravstvu je zdaj zaradi nezaposlovanja mladih zdravnikov kar veliko volonterjev, o čemer se molči. Torej so mladi zdravniki zelo daleč od kakršnegakoli »zaslužkarstva«. Nasprotno, zdravijo ljudi, a ne zaslužijo niti za hrano.