Enake možnosti: ‘trojanski konj ali papirnati tiger’?

Drugo polovico 20. tako kot tudi začetek 21. stoletja so s svojo utopično vizijo in njenimi distopičnimi implikacijami zaznamovali trije futuristični romani: Krasni novi svet Aldousa Huxleyja, 1984 Georgea Orwella ter roman britanskega sociologa, aktivista laburistične stranke in politika Michaela Younga The Rise of Meritocracy 1870–2033 [s podnaslovom Esej o izobraževanju in enakosti]. Kljub poznejšemu prodajnemu uspehu in številnim prevodom je ostal Youngov roman – kjer se kot skovanka latinske besede zasluga [merit] in starogrške besede vladati [kratein] prvič pojavi pojem ‘meritokracija’ – nekako manj opazen oziroma v senci drugih likov in prispodob iz obdobja tako imenovane ‘hladne vojne’, na primer Orwellovega ‘Velikega brata’ ali pa Churchillove ‘železne zavese’. Čeprav je bila njegova uporaba pojma meritokracije in povezanost le-te z idejo enakih možnosti navadno slabšalna oziroma vse prej kot emancipatorična, so jo [predvsem sodobni] politiki – pravzaprav ironično – privzeli za svojo. To je pri avtorju, kakor je večkrat opozoril, povzročilo tudi nemalo razočaranosti zaradi nerazumevanja osnovne poante romana.

Youngov roman Vzpon meritokracije je pravzaprav z veliko natančnostjo – s sicer izrazito satirično naracijo – predvidel ustroj delovanja sodobnih družb ter vloge in pomena šolanja kot generatorja družbene neenakosti v [post]industrijskih družbah. Osrednje merilo posameznikovega družbenega statusa namreč ni več njegov ‘izvor’, na primer socialno-ekonomski položaj staršev, ampak posameznikove zasluge, ki jih Young povzame v formulo ‘zasluga [merit] = IQ + trud’. Kar je pomembno oziroma kar posamezniku dodeli družbeni status namreč niso več okoliščine, na katere posameznik ne vpliva, temveč njegov [predvidoma (iz)merljiv] dosežek v procesu šolanja kot seštevek oziroma rezultat več dejavnikov, na primer posameznikovega vloženega truda, talentov in tako dalje. ‘Tako praktično kakor tudi etično’, je opozoril Young, ‘je meritokratično izobraževanje podlaga za meritokratično družbo’, ki je nerazdružljivo povezan z idejo zagotavljanja enakih možnosti vsem posameznikom ‘ne glede na’ spol, socialni in kulturni izvor, posebne potrebe, veroizpoved, narodno pripadnost in tako dalje.

Šolanje tako postane osrednja institucija socialne mobilnosti, vrsta socialnih interakcij, ki ne temeljijo na načelu meritokracije, na primer nepotizem, pa so [vsaj načelno] stvar preteklosti. Ne nazadnje je bila ‘rast množičnih izobraževalnih sistemov v vseh industrijskih družbah’, kakor je v enem od svojih poznejših esejev poudaril Michael Young, ‘eden izmed pomembnejših pojavov [20.] stoletja’.

Enake možnosti: težka in ne popolnoma jasna ideja

Podobno kot v drugih strokovnih razpravah, so – pravzaprav pričakovano – tudi na področju enakih [izobraževalnih] možnosti mnenja o njeni vlogi, pomenu in učinkih različna. Groba in redukcionistična poenostavitev teh razprav ustvarja naslednjo sliko. Na eni strani so tisti, ki idejo enakih možnosti umeščajo ob bok drugim uveljavljenim liberalnim idejam, na primer o pravičnosti ali toleranci. Temu je nedvomno botrovalo tudi dejstvo, da so enake možnosti eden od osrednjih elementov teorije ‘pravičnosti kot poštenosti’ Johna Rawlsa. Kakor poudarja Rawls, bi morali imeti posamezniki ‘z enako stopnjo nadarjenosti in sposobnosti, enake možnosti za uspeh, ne glede na izvor njihovega družbenega razreda’. Prav zato je na meritokraciji utemeljeno pojmovanje enakih možnosti – vsaj tako pravijo njegovi zagovorniki [tako tisti na ‘levem’ kot tudi na ‘desnem’ delu političnega spektra] – eden od glavnih mehanizmov pravične oziroma poštene distribucije selektivnih družbenih položajev ter s tem povezane socialne mobilnosti.

Da so enake možnosti najpomembnejše vprašanje vzgoje in izobraževanja, dokazuje tudi dejstvo, da je bila Raziskava o enakih izobraževalnih možnostih [The Equality of Educational Opportunity Study] iz leta 1966, ki jo je vodil ameriški sociolog James Coleman – kakor so poudarili številni avtorji – splošno sprejeta kot najpomembnejša raziskava o vzgoji in izobraževanju nasploh. Vse od objave tako imenovanega ‘Colemanovega’ poročila je bila namreč večina emancipatoričnih projektov v vzgoji in izobraževanju, na primer izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, enakost spolov, izobraževanje otrok migrantov, etničnih manjšin in tako dalje, utemeljena na podlagi zagovora enakih možnosti.

Po drugi strani je ideja enakih možnosti vse prej kot nerešljiva in neproblematična, saj jo tudi sam Rawls označi za ‘težko in ne popolnoma jasno idejo’. Pravzaprav je edina trdna predpostavka različnih pojmovanj enakih možnosti, kakor opozarja Richard Arneson, njihovo zavračanje fiksnih družbenih razmerij, ne pa tudi hierarhije same po sebi. Ideja enakih možnosti ne odpravi antagonizma, ki ga povezujemo s procesom konkuriranja za selektivne družbene položaje. Prav zato se zagovorniki ideala enakih možnosti spopadajo z veliko ugovori in očitki o nepravičnosti in neučinkovitosti kot tudi nelegitimnosti razlik ter s tem povezane neenakosti. Glavno vprašanje problematike enakih možnosti torej je, kako zagotoviti, da bo proces konkuriranja za selektivne družbene položaje pravičen, neenakost, ki je rezultat tega procesa, pa legitimna, saj enake možnosti in družbena neenakost nista medsebojno izključevalna.

Ameriške sanje in retorika fair playa

Kljub razpetosti ideje enakih možnosti med tiste, ki jo zagovarjajo, ter tistimi, ki jo kritizirajo, je še vedno na meritokraciji utemeljeno pojmovanje enakih možnosti – tako v teoriji kakor tudi v praksi – temeljni mehanizem distribucije selektivnih družbenih položajev. To potrjujejo tudi besede ameriškega predsednika Baracka Obame, ki je ob svoji ponovni zaprisegi 21. januarja 2013 v sklepnem delu inavguracijskega govora poudaril zavezanost prepričanju, da so enake možnosti za uspeh ključ do uresničitve tako imenovanih ‘ameriških sanj’, ki so – kakor je poudaril ameriški moralni filozof Lawrence Blum – ‘osrednji element ameriškega prepričanja [oziroma] globoko vkoreninjeno pojmovanje obljube ameriškega življenja’.

Optimizem v emancipatorični potencial ideje enakih možnosti je bil tudi tokrat [upravičeno] kratkega veka. Vsega nekaj tednov po inavguracijskem govoru Baracka Obame, je Nobelov nagrajenec za ekonomijo in profesor na Columbia University Joseph E. Stiglitz v svojem članku, ki ga je objavil v časniku The New York Times opozoril na vse manjšo vertikalno socialno mobilnost navzgor kot tudi na poglabljanje razlik med tistimi, ki imajo, ter tistimi, ki so – tako ali drugače – deprivilegirani in tako brez možnosti za uspeh.

S tem je relativiziral vlogo in pomen enakih možnosti in tako imenovanih ‘ameriških sanj’ nasploh kot osrednjega elementa ‘retorike poštenosti’ oziroma ‘fair playa’. Idejo enakih možnosti je namreč označil za ‘nacionalni mit’. Na razkorak med idealom in mitom o enakih možnostih kot osrednji komponenti ‘ameriških sanj’ je v svoji [za nekatere epohalni] knjigi Capital in the Twenty-First Century opozoril tudi Thomas Piketty. Poudaril je namreč, da so po eni strani Združene države Amerike ‘država egalitarne obljube, dežela priložnosti za milijone priseljencev skromnega ozadja, medtem ko je po drugi strani to dežela zelo brutalne neenakosti. Ne torej presenetljivo, da ostaja ideja enakih možnosti za nekatere kritike nekakšen ‘trojanski konj’ neoliberalne ideologije.

Nesoglasja o temeljnih načelih ideje enakih možnosti, očitki o nepravičnosti ter neučinkovitosti politik, strategij in modelov zagotavljanja enakih možnosti ter s tem povezani ugovori o nelegitimnosti neenakosti kot tudi vse večje razlike med tistimi, ki imajo, ter tistimi, ki so – tako ali drugače – na slabšem, odpirajo veliko ločenih vprašanj ter s tem povezanih problemov, na primer zakaj izenačevanje začetnih položajev; kakšen naj bo proces konkuriranja za selektivne družbene položaje; kakšno je pošteno izhodišče tega procesa; kaj naj bo merilo izenačevanja (je to na primer zgolj in samo dosežek oziroma rezultat ali pa je to lahko tudi vloženi trud, talenti, tveganje itn.); katero vrsto neenakosti je treba kompenzirati ter kako naj se proces izenačevanja izvede in tako dalje. Kakor potrjujejo različna pojmovanja oziroma modeli enakih možnosti, se iskanje enopomenskih odgovorov na posamezne probleme in izzive – kljub povečanemu interesu teoretikov in snovalcev politik – spopada z več zgrešenimi srečanji in zamujenimi priložnostmi. Predlagani odgovori postanejo namreč vse prepogosto del problema, ne rešitve.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Mitja Sardoč, raziskovalec na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, član programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju