Eurodämmerung – somrak evropskosti

Da bi razumeli krizo evra, moramo očitno kaj vedeti o gospodarstvu. Treba pa je tudi poznati globoko kulturno naravnanost evropskih družb.

Zdaj ko je sezona dopustov v polnem zamahu, si je zanimivo ogledati evropske prostočasne dejavnosti. Ko se Evropejci igrajo in sproščajo, to počno v skladu s svojimi finančnimi in gospodarskimi težavami. Vendar ne gre samo za to, kaj delajo. Za razkritje globljih vzrokov evropskih težav moramo vedeti, kako to počno in, predvsem, kdo to počne.

Junija je evropsko nogometno prvenstvo 2012 potekalo kot primerna analogija nemiru, kakršen obdaja skupno evropsko valuto. Premagana moštva so opisovali, kot da so »zapustila evro«. Grki so bili ponosni, da je njihova država preživela izločitveni krog in se uvrstila v četrtfinale.

Polfinale med Italijo in Nemčijo je napovedal očitno pripravljenost kanclerke Angele Merkel, da popusti zahtevam Italije o podpori trgu obveznic te države. Italijanski premier Mario Monti je hitro dobil vzdevek »Super Mario« in fotomontaža v tisku ga je prikazovala z značilno »irokezo«, pričesko v slogu Maria Balotellija, nogometaša, ki je za Italijo zabil dva gola.

Toda analogije z evrom ne najdemo samo na igrišču. Münchenska Bavarska državna opera je na vsakoletnem festivalu postavila novo produkcijo apokaliptičnega Somraka bogov, zadnjega dela tetralogije Nibelunški prstan Richarda Wagnerja. Prekletstvu zapisani liki so se oklepali gugalnega konja v obliki velikanskega zlatega simbola za evro. Kulisa je bila moderna steklena fasada, ki se je spreminjala iz bančne centrale (z utripajočo besedo »dobiček«) v tempelj potrošništva. Zlom na koncu opere je bil finančni zlom, s katerim so bili likvidirani pokvarjeni bančniki.

V münchenski produkciji Andreasa Kriegenburga je bil evro predstavljen kot ekvivalent prstana, ki ga je Wagner uporabil kot simbol moči. Od tu vsesplošno iskanje teorije zarote, ki bi Evropejcem pojasnila, kaj je pravzaprav narobe. Prstan in evro postaneta središče poskusa porenskega poslovneža, da bi se polastil oblasti nad Evropo.

Vzpon in zaton kapitalizma

Vse to je nekakšna glasbena parodija na mnenje, kakršno imajo o krizi evra Martin Wolf, George Soros in drugi. Evropa in svet sta zapisana propadu zaradi nenehnega stremljenja Nemčije po izvoznih presežkih. To zgodbo moderni kritiki Nemčije v finančnem tisku predstavljajo kot jalov poskus priti do oblasti, ki se bo nazadnje – tako kot na odru – končal na nemški način – z grozo in uničenjem.

Takšna interpretacija ni nova. Že v 19. stoletju je socialistični pisatelj in kritik George Bernard Shaw napisal prepričljivo interpretacijo Wagnerjevega Nibelunškega prstana, po kateri je to v resnici zgodba o vzponu in padcu kapitalizma. Wagner sam je noremu bavarskemu kralju Ludviku pisal pisma o korupciji v finančnem svetu (čeprav takratne plače bančnikov niso bile primerljive s podporo, kakršno je Wagner prejemal od kralja). Ideja za končni uničujoči požar mu je morda prišla na misel, ko se je med revolucijo 1848/1849 v Dresdnu bojeval na strani ruskega voditelja anarhistov Mihaila Bakunina.

Pri operi pa ne gre samo za režiserjeve namene. Tako kot pri nogometu se je tudi tu vredno vprašati, kako je predstava odigrana. Nogometni komentatorji že dolgo poudarjajo, kako zelo so današnja nacionalna moštva odvisna od talenta priseljencev – francosko od severnih Afričanov, nemško od Turkov in Poljakov itd. Balotelli izvira iz ganske družine, nemški gol v tej tekmi pa je dosegel Mesut Özil, turški priseljenec tretje generacije.

Podobno tudi opera drži ogledalo sedanjim težavam Evrope. Pogledati si je treba samo glasbenike, ki nastopajo na poletnih glasbenih festivalih. Med njimi je iz leta v leto manj Evropejcev.

Oba Siegfrieda, oba sijajna pevca, sta bila v produkciji münchenskega Nibelunškega prstana Severna Američana. Petje je postalo le še ena različica procesa globalizacije, in zdi se, da Evropejci tudi na tem področju izgubljajo tla pod nogami.

Glasovni propad Evrope

Pred eno generacijo, med svetovnim nogometnim prvenstvom v Italiji, je tekme odprl italijanski supertenor Luciano Pavarotti. Skupaj s Špancema Joséjem Carrerasom in Plácidom Domingom, »tremi tenorji«, je jasno pokazal, da je petje odlika stare celine.

Današnji vodilni tenorji – Rolando Villazon, José Cura in Juan Diego Florez – pa so Latinoameričani. Številne operne superzvezdnice – Anna Netrebko, Elina Garanca, Angela Gheorghiu, Magdalena Kožená, Aleksandra Kurzak – so iz nekdanjih komunističnih držav. Številne druge so Azijke. Nova generacija pevcev je le vrh globalizacije petja. (Najbolj karizmatična pevka v münchenskem Prstanu je bila v Rusiji rojena Anna Virovlansky, ki je v Siegfriedu pela gozdnega ptiča.)

Tega si ni mogoče razložiti z izobraževanjem na konservatorijih ali s priložnostmi za pridobivanje izkušenj na odru. V obojem je Evropa še vedno vodilna. Majhna gledališča, ki jih financira država, so za mlade pevce odlična priložnost za začetek kariere, zato se mladi Američani in Rusi množično zgrinjajo v Nemčijo in Italijo.

Razlaga za glasovni propad Evrope je očitnejša, a tudi bolj skrb vzbujajoča. Skriva se v mešanici globalizacije talentov in čedalje višji ravni šolanja zunaj Evrope. Mladi Evropejci zaradi neizprosnosti in intenzivnosti globalne konkurence, ki so ji izpostavljeni, izgubljajo pogum. Motivacija in podjetnost sta izpuhteli.

Zunaj zahodne Evrope nastaja nova generacija mladih pevcev, ki so pripravljeni na žrtve, potrebne za uspešen razvoj. Mladi evropski glasbeniki pa so kratko malo vse preveč vajeni lagodja in preveč samozadovoljni, da bi s trdim delom razvijali svoje sposobnosti. Ta neuspeh je za usodo evra lahko ravno tako pomemben kot za prihodnost evropske opere.

Project Syndicate, 2012