Tiskane izdaje
Voditelji držav evrskega območja še vedno razpravljajo o tem, kako najučinkoviteje obuditi gospodarsko rast, francoski in italijanski vodje zdaj trdijo, da je treba nekoliko manj strogo uveljavljati ostra pravila »fiskalnega dogovora«. Medtem voditelji severnih držav članic evrskega območja še naprej zagovarjajo resno izvajanje strukturnih reform.
V najboljšem primeru bi obe strani dosegli to, kar hočeta, vendar je zelo težko pričakovati, da bi se vse končalo brez obsežnega prestrukturiranja ali reprogramiranja dolgov. Evropski politiki se o tem ne znajo začeti pogovarjati in tako močno obremenjujejo Evropsko centralno banko.
Naštejemo lahko več razlogov za zelo počasno okrevanje gospodarstva na evrskem območju, hkrati pa nam resno grozijo tako javni kot zasebni visoki dolgovi. Bruto dolgovi gospodinjstev in finančnih ustanov so kot delež nacionalnega dohodka zdaj višji, kakor so bili pred finančno krizo. Dolgovi nefinančnih podjetij so se samo nekoliko znižali. Javni dolg se je seveda močno povečal zaradi reševanja bank in velikega izpada davčnih prihodkov zaradi recesije.
Nepopravljive posledice visoke zadolženosti
Res je, Evropa se mora spopadati tudi s težavami zaradi staranja prebivalstva. Južne države evrskega območja, denimo Italija in Španija, so zašle v težave zaradi čedalje močnejše tekmice Kitajske na tekstilnem trgu in v lahki industriji. Toda podobno, kakor je posojilni balon prikrival strukturne težave pred krizo, so posojilne omejitve po krizi močno pospešile zmanjšanje gospodarske rasti.
Nemško gospodarstvo raste, ker so bili v tej državi že pred desetletjem pripravljeni začeti izvajati boleče gospodarske reforme, predvsem pri pravilih na trgu dela. Zdaj se zdi, da je brezposelnost v Nemčiji nizka, rast pa nadpovprečna. Nemški voditelji so – delno upravičeno – prepričani, da bi v Franciji in Italiji s podobnimi reformami čudežno pripomogli k dolgoročni rasti svojih gospodarstev.
Kaj pa Portugalska, Irska in (predvsem) Španija, ki so se po začetku krize resno lotile reformnih ukrepov? Vse se še vedno spopadajo z brezposelnostjo, višjo od deset odstotkov, in z zelo slabo rastjo, Mednarodni denarni sklad pa je v svojem najnovejšem poročilu Fiscal Monitor jasno povedal, da so vse tri države še vedno močno zadolžene.
Dolgovi so ujeli države v nevaren začarani krog. Zelo visoki javni in zasebni dolgovi državam ne dopuščajo veliko izbire pri reševanju težav in nesporno vplivajo na upočasnjeno rast, zato se je zelo težko rešiti iz pasti, ki so jo nastavili dolgovi. Lani se je začela prava kampanja proti vsem, ki so si drznili povedati, da jih skrbijo dolgoročne posledice visoke zadolženosti, med kampanjo pa so kritiki večinoma prezrli zelo obsežno akademsko literaturo o teh vprašanjih. Tudi pred kratkim se kritiki med zelo podobnim kritiziranjem raziskave Thomasa Pikettyja o neenakosti niso zmenili za zelo obsežne dokaze, ki jih imamo na voljo o tej temi.
Res je, da vsi dolgovi niso enaki in da je zadolževanje mogoče prepričljivo zagovarjati, če z njim financiramo zelo produktivne infrastrukturne naložbe. Evropa zaostaja za številnimi azijskimi državami, ki so uspešno razširile svoje širokopasovno omrežje. Električna omrežja v Evropi – razen v nordijskih državah – so vse bolj razdeljena in zelo težko jih je združevati v učinkovito celoto.
Niti varčevanje
Če pa govorimo o naložbah, ki ne spodbujajo rasti, so mnenja o finančnih spodbudah že bolj različna. Brad Delong in Larry Summers menita, da v represivnem gospodarstvu s kratkoročnim zadolževanjem lahko poplačamo vse dolgove, tudi če z izdatki neposredno ne povečamo možnosti za dolgoročno rast. Hkrati pa Alberto Alesina in Silvia Ardagna trdita, da v gospodarstvu z obsežnim in neučinkovitim vladnim aparatom ukrepi za stabilizacijo dolgov, namenjeni zmanjšanju vladnega aparata, lahko celo povečajo javno porabo.
Priznam, da se do zdaj nisem udeleževal razprave o teh vprašanjih (beseda »varčevanje« se niti enkrat ne pojavi v knjigi, ki sem jo leta 2009 napisal skupaj s Carmen Reinhart o zgodovini finančnih kriz). Na splošno pa menim, da sta obe stališči skrajni. Mislim, da niti popolno varčevanje niti grobe keynesijanske spodbude ne morejo pomagati državam iz pasti, v katero so se ujele zaradi visokih dolgov. V preteklosti so drugi ukrepi, med drugim reprogramiranje dolgov, inflacija in različni načini obdavčevanja premoženja (denimo finančna represija), vedno bili zelo pomembni.
Iskanje celovite rešitve
ECB se bo kmalu morala sprijazniti s tem, da strukturna reforma in fiskalno varčevanje še zdaleč ne moreta celovito rešiti evropskih težav z zadolženostjo. Oktobra in novembra bo ECB objavila rezultate stresnih testov bank. Veliko bank je lastnic dolgov držav evrskega območja, zato bodo rezultati močno odvisni od tega, kako tvegan se zdi javni dolg Evropski centralni banki.
Če bo ECB preveč podcenjevala tveganje, bo njen ugled regulativnega organa močno okrnjen. Če bo zelo odkritosrčno ocenjevala tveganje, se nekatere države z obrobja lahko znajdejo v težavah in ne bodo zmogle poravnati svojih dolgov, zato bodo potrebovale pomoč severnih držav. Upajmo, da bo ECB dovolj odkrita. Kajti skrajni čas je, da se začnemo pogovarjati o odpisu dolgov za vse države na obrobju evrskega območja.
Project Syndicate, 2014
Kenneth Rogoff, nekdanji glavni ekonomist pri Mednarodnem denarnem skladu ter profesor ekonomije in javne uprave na Harvardu
