Evropo moramo spustiti v svoja srca

Deset let članstva: medtem ko se v Sloveniji ukvarjamo sami s seboj, se EU v temeljih spreminja.

Objavljeno
09. maj 2014 00.16
Slovenija, Koper, 15.09.2012. Proslava ob prazniku Vrnitve Primorske maticni domovini. Foto: Uros HOCEVAR/Delo
Matej Avbelj
Matej Avbelj

Letošnji dan Evrope bi moral biti za našo državo še posebno slovesen, saj je Slovenija dopolnila svoje prvo desetletje polnopravnega članstva v Evropski uniji. To je obletnica, ki bi si v javnem prostoru zaslužila praznovanje, enako tistemu, s katerim zaznamujemo obletnico svoje samostojnosti in neodvisnosti. Oba dogodka sta namreč slovenska zgodovinska mejnika, ki ju je mogoče razumeti le skupaj. Samostojna in neodvisna Slovenija se je zgodila zato, ker se je slovenski narod hotel vrniti tja, kamor sodi. V Evropo, ki jo danes v najboljšem smislu – pravnem, ekonomskem in političnem – predstavlja Evropska unija.

Samostojna in neodvisna Slovenija je bila namreč zasnovana kot evropska Slovenija. Pa to ni bil le politični ideal, ampak konstitutivni ukaz slovenskega naroda, ki je bil izdan kar dvakrat. Najprej na plebiscitu za samostojno slovensko državo in nato še na referendumu za naš vstop v Evropsko unijo. Evropska Slovenija je zato ustavnopravni ukaz slovenskega naroda, podprt z dvojno plebiscitarno večino. Je ukaz, ki zavezuje sedanje in vse prihodnje politične konstelacije, vse vlade in nasploh vse, ki v tej državi javno delujejo.

Še pred nekaj leti bi bilo pisanje o tem zaradi samoumevnosti povedanega povsem nepotrebno. A zdaj ni več tako. V Sloveniji se vse bolj krepijo silnice, ki o naši evropski usmeritvi vzbujajo dvom. Ti vektorji pa niso navzoči le v civilni družbi, kjer je njihov obstoj povsem legitimen, ampak so se prikradli tudi na oblastveno raven.

S krizo, v kateri smo se znašli pretežno zaradi svojih napačnih odločitev, se je razkrila naša dejanska neevropskost: na ekonomskem, institucionalnem, pravnem in najbolj očitno na političnem področju. Razlike med evropskimi standardi in našo resničnostjo so postale tako očitne in globoke, da jih je vsaj na ekonomskem področju zaznala tudi Evropska unija in zahtevala, da se odpravijo.

Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo

In v tem trenutku je Evropa prvič postala vsiljivec, škodljivec, nekdo, ki naj se ne vmešava v naše notranje zadeve, ker da je sama še slabša kot mi. V kontekstu zahteve po resničnih spremembah, ki bi iz nas napravile pravo evropsko Slovenijo, se je začelo oživljanje jugoslovanskega duha in simbolov. Torej časov in prostorov, pred katerimi smo zavestno z dvojno plebiscitarno večino pobegnili in v katere se ne moremo več vrniti. Preprosto zato, ker, razen v nekaterih slovenskih glavah, ti časi in prostori sploh več ne obstajajo.

Tudi leta 2014 je zato treba ponoviti za nestorjem slovenske države: Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. In to za evropsko Slovenijo v Evropski uniji. Ta, kot nobena politična skupnost, ni in ne more biti popolna, a je hkrati precej boljša od balkanskih režimov, ki so lomili slovenskega človeka v preteklih desetletjih. To je tudi naša politična skupnost, ki jo lahko, če le zmoremo in znamo, izboljšamo skupaj.

Slovenija bi zato morala imeti svojo vizijo Evropske unije. Morala bi biti njena aktivna soustvarjalka, in ne le nema opazovalka na periferiji, če ne celo bolnik, ki ogroža zdrave temelje Unije. A lastno vizijo Unije, ki bi lahko postala stvarnost, bo Slovenija lahko razvila šele, ko bo sama postala evropska. Ko bomo Evropo, v najširšem vrednostnem smislu, ponotranjili, jo spustili v svoja srca in duše ter jo prelili v svojo vsakdanjo prakso: zasebno in javno.

Do evropskosti z izobraževanjem

Ključno za to pa bo izobraževanje. Tu smo za zagotavljanje svoje evropskosti v zadnjih desetih letih postorili zelo malo. Če sem bolj iskren, v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju smo zelo malo postorili celo za zagotavljanje lastne slovenskosti. Mlajše generacije, o tem me učijo lastne pedagoške izkušnje, o genezi nastanka samostojne slovenske države vedo zelo malo, včasih nič. Še manj pa so sposobne kritičnega razmisleka in uresničevanja, ki bi zagotavljala razvoj slovenske države v prihodnje.

Nič kaj bolje se ne godi v univerzitetnem izobraževanju. Če se dotaknem le študija prava, ki ga najbolje poznam, lahko zatrdim, da je, kljub članstvu v EU, pri njem ostalo bolj ali manj vse po starem. To tudi pojasni, zakaj pravo EU v Sloveniji velja in obstaja predvsem formalno, precej manj pa se uporablja v praksi.

Evropska unija ni več ena, sta dve

Vse povedano kaže na to, da Slovenijo čaka še ogromno dela, preden bo uresničila temeljne predpostavke lastne državnosti in predvsem zagotovila naše aktivno članstvo v Evropski uniji. Slovenci se bomo očitno morali, prej kot z evropskim, spopasti z lastnim demokratičnim, pravnim in zares celokupnim državniškim primanjkljajem.

Medtem ko se v Sloveniji torej v glavnem ukvarjamo sami s seboj, pa se pred našimi očmi Evropa v temeljnem spreminja. Danes ne obstaja več ena sama Evropska unija, temveč vsaj dve. Ena je tista, ki združuje 28 držav članic, druga pa je monetarna unija 18 članic, ki postaja bančna, fiskalna in ki bo nazadnje politična. Slovenija mora storiti vse, da ostane v jedrnem krogu integracije in da pripomore k trdni politični uniji, zvezi, v kateri bo enakopravna partnerica.

Pri tem si mora najti tesnejše zaveznike. Zdaj v Sloveniji živimo v prepričanju, da so naši zavezniki vsi, a to hkrati pomeni, da resničnih zaveznikov pravzaprav nimamo. Tu je zato pred nami dvojna naloga. Najprej se moramo zasidrati nazaj v srednjeevropski prostor in se pridružiti Višegrajski skupini. Nato pa moramo v širšem smislu postati aktivni člen sodelovanja malih držav EU; tistih, ki so nam vsestransko najbolj podobne. Naša pot mora biti obrnjena ne na Balkan ali celo proti Rusiji, temveč v srednjo Evropo in zahodni civilizacijski krog.

To je in bi morala biti evropska perspektiva Slovenije. A še prej moramo evropski postati sami. Vse priložnosti za to še niso zapravljene. Pred nami je naslednja dekada članstva v EU. Potruditi se moramo, da jo bomo izkoristili bolje kot prvo.


Dr. Matej Avbelj, docent za evropsko pravo, dekan Fakultete za državne in evropske študije, soustanovitelj iniciative Evropska Slovenija

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.