Evropska medgeneracijska vojna

Po vsem industrializiranem svetu vlade hitijo z dajanjem denarja starejšim. Nemška vlada je znižala upokojitveno starost, kar je naredilo upokojitev bolj dosegljivo, pred kratkim pa je naznanila še petodstotno povečanje upokojenskih dodatkov. Gre za največje povečanje po letu 1993, ko je imela Nemčija celo inflacijo. Ena od prvih potez poljske vlade, ki jo od lanskega leta vodi stranka Prava in pravičnosti, je bilo znižanje upokojitvene starosti in povečanje izplačil upokojencem.

V času velikega pritiska na državne proračune se zdijo te poteze v nasprotju z zdravo pametjo. Britanska vlada je šla namreč prav v nasprotno smer in odpravila dodatke za invalide (posledica tega je bil odstop ministra). Vendar si lahko splošni trend v smer povečanja dodatkov za stare razlagamo zelo preprosto: politika.

Vojna generacij se bije z volilnimi skrinjicami

Prebivalstvo v Evropi in na Japonskem se stara. Demografska piramida se zelo hitro obrača. Zaradi tega je na vidiku medgeneracijski boj in ne boj med družbenimi razredi. Ta vojna se bije predvsem z volilnimi skrinjicami: starejši zmagujejo na volitvah, mladi ostajajo doma. Volilni dobički pa se poznajo v državnem proračunu oziroma v uravnoteženosti izdatkov za izobraževanje, pokojnine, zdravstvo in davke. Zaradi tega spopada je propadla medgeneracijska solidarnost, ki je bila dolgo časa podlaga za družbeno in politično stabilnost.

Konservativni filozof Edmund Burke je znan po tem, da na družbo ni gledal zgolj z vidika pogodbe med živimi, ampak tudi pogodbe z umrlimi in tistimi, ki se še bodo rodili. Burke je bil nezaupljiv do populistične politike, ki ji je bila ljubša trenutna kakor pa prihodnja generacija. Oče ekonomije blaginje Arthur Pigou je domneval, da bo država na neki način varovala odsotne partnerje v družbeni pogodbi. Toda takšno mišljenje je brezupno idealistično. Le zakaj bi bila vlada skrbnica za neznane ljudi na račun dejansko prisotnih volivcev?

Osredotočanje na sedanje stanje ima dolgoročne posledice, ki so občutne predvsem v kontekstu mobilnosti delovne sile. Poraženci volilne skrinjice, mladi, namreč vihtijo še eno orožje: svoje noge. V državah, kjer prevladuje gerontokratična politika, si mladi večinoma prizadevajo, da bi čim prej odšli. Ker pa so mladi prejemniki širokih ugodnosti na področju izobraževanja, ob odhodu odnesejo tudi vire, ki bi jih lahko drugače vložili v izplačila upokojencev. Povedano drugače, za sabo pustijo breme dolga, ki ga je brez njih težko zmanjšati.

Ta trend podžigajo nezadostne gospodarske priložnosti doma. Sredi 20. stoletja je hitra rast gospodarstva pomenila prihodnost, ki bo za naslednje generacije boljša kakor za prejšnje. V nasprotju s tem pa dandanašnje splošno nelagodje in napovedi stagnacije postavljajo obljube o boljši prihodnosti na laž.

V mnogih državah (predvsem sredozemskih, a tudi v nekaterih drugih evropskih in severnoafriških državah) beležijo rekordne stopnje brezposelnosti mladih, kar je posledica vprašljive makroekonomske politike in slabe politike zaposlovanja. Ker so mladi pripravljeni na to, da se odselijo, se zdijo stroški za izobraževanje zguba denarja. S slabljenjem izobraževanja se zmanjšujejo tudi naložbe v človeški kapital, ki ga migranti odnesejo s seboj. A ob enem se zmanjšuje tudi človeški kapital, ki ostane doma.

Zdajšnja generacija kolonizira prihodnost

Veliko boljši pristop bi bil zaviranje eksodusa mladih z boljšo politiko. Tako kot je to naredila Irska ob koncu 20. stoletja, ko je hitra gospodarska rast pritegnila mnoge kvalificirane delavce, ki so deželo zapustili v osemdesetih letih. Ta proces pa je še bolj spodbudil rast. Da pa bi se stanje obrnilo v to smer, bi morale države, iz katerih se mladi izseljujejo, postati bolj odprte in inovativne. Za države, kjer so na oblasti starejši, je to kar velik zalogaj. Skratka, obstaja mnogo povratnih zank, ki gerontokracijo samo še krepijo.

Globalno segrevanje, na primer, pogosto obravnavamo kot težko breme prihodnjih generacij. Čeprav se izračuni glede teže tega bremena zelo razlikujejo, pa je jasno, da bi ga lahko že z majhnim vložkom na svetovni ravni znatno zmanjšali. Toda države ne vlagajo v to. Ko bo končno prišel čas za takšna vlaganja, bo to že problem naslednje generacije, ki pa bo veliko dražji.

Zdajšnja generacija zato v skladu s tem vsiljuje svojim naslednikom neke vrste davek, pa čeprav so slednji že tako ali tako brez življenjskih priložnosti. Nekateri komentatorji opisujejo to stanje še bolj brutalno. Pravijo namreč, da zdajšnja generacija v bistvu kolonizira prihodnost. Tako kot so v preteklosti to počeli evropski kolonizatorji. S sveta bodo olupili vse bogastvo in na koloniziranih območjih pustili opustošenje.

Lahko bi rekli, da je od zdajšnje generacije brezupno naivno pričakovati altruizem. V današnji vase usmerjeni kulturi je težko pričakovati, da bodo ljudje postavili interese prihodnje generacije na prvo mesto. Trenutno je na voljo varovalka delovne mobilnosti, ki lahko prepreči upor mladih proti sebičnosti in samozadostnosti starejših. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko priložnosti v tujini ne bodo nič kaj boljše od domačih.

Harold James, profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton in višji sodelavec v središču za inovacije mednarodnega upravljanja
© Project Syndicate, 2016