Tiskane izdaje
V tem smislu finančna kriza tudi ni zadala prvega smrtonosnega udarca evropski ideji, prej zaključuje nekaj, kar se je začelo, še preden je kdor koli dobro pomislil, da bi bila svetovna kriza sploh mogoča; še manj, da bi jo bilo mogoče tako močno občutiti v EU. Finančna kriza je zato simptom, ne vzrok propada, ki smo mu priča pred našimi očmi najmanj desetletje, pa ga nismo, tudi državljani in državljanke tukaj ne (!), želeli ne videti: ne protestirati proti njegovemu uničujočemu pohodu. Zmotno smo menili, da se nas ne tiče.
Pogled v zgodovino
Preden pospravimo za letošnjim praznovanjem 9. maja, uradnim dnem EU, je treba spet pogledati v zgodovino. Današnja Evropska unija je naslednica skupnosti za premog in jeklo, torej ideje gospodarskega združevanja. Karkoli si že mislimo o povojnih očetih evropske ideje, jim zagotovo ne moremo očitati, da pri tlakovanju projekta niso bili previdni ali modri. Nasprotno, zadovoljili so se »zgolj« z ekonomskim vidikom in verjeli, da bo ta z učinkom »spill-over« postopno privedel tudi do spontanega povezovanja in združevanja na drugih področjih – od športa, kulture, umetnosti, znanosti … do političnega in nadnacionalnega. Osnovna ideja je bila vendarle zakopana v ekonomsko politiko, in ne v družbeni inženiring: »premog in jeklo« kot pogoja političnega miru. Da bo družbeni mir samoumevni spremljevalni program, je bila tiha predpostavka do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zato se je le malo govorilo o evropskih vrednotah, zagotovo še manj o evropski identiteti ali evropski kulturi ali evropski dediščini, celo civilizaciji. To so teme, ki ne vzbujajo političnega entuziazma in ne programskih platform. Iniciativo na tem področju se prepušča zgodovini, ne politiki.
Z osemdesetimi leti se slika spremeni. Na prizorišče stopi nova evropska politika in politiki. Njihova usta se polnijo z izrazjem, ki mora vsebovati pridevnike kulturni in samostalnik vrednote. Začenja se poglavje družbenega in kulturnega inženiringa, projekt delanja evropske družbe. V dveh desetletjih so napisane skoraj vse listine, priporočila, smernice, programske usmeritve: v znanosti, kulturi, umetnosti; v spominskih projektih in projektih spominjanja na evropsko preteklost; v šolskih kurikulih, muzejih, prestolnicah. Določeni so simboli in simbolni pomeni: valute, himne, zastave, palač Unije in nosilcev funkcij. Poskrbljeno je za vse – in sicer tako, da ni poskrbljeno za nič. Podane so samo smernice in, razen časovno omejenega delovanja mehanizma pogojevanja pristopa v Unijo, ko se usklajujejo pravni sistemi in »vrednote«, nič o sankcijah, ki bi politični aparat članice in EU (!) vstavljale pod skupno lupo trajnega ljudskega nadzora. Nasprotno, edini legitimni nadzorni mehanizem naj bi bila kar »evropska ideja«, fantomski korpus pravil in norm razsvetljensko-humanističnega delovanja, s katerim smo privolili v izvorne pogoje članstva. S katerim naj bi bila izpolnjena naša kolektivna želja in zgodovinski smisel. Ki naj bi, po zgledu »neoliberalnega suženjstva«, torej samoreguliranemu podrejanju nečemu, v kar iskreno ne verjamemo niti ne čutimo kot svoje, izvajali, ker so nas prepričali, da je to v naše dobro.
Zgrešena komunikacija
In kar, seveda, ne zadeva elit, še manj močnih držav. Kot velja za vsakršni družbeni inženiring, je temeljni problem delanja nečesa, kar naj bi ustvarjalo urejeno humano prihodnost iz neurejene človeške gmote sedanjosti, da ponavadi zgreši naslovnika. Tisti, ki naj bi mu bilo namenjena predelava družbene substance, navadno ne sodeluje: ker ne ve, kako; ker mu ni mar; ker za tovrstno eksperimentiranje nima izpolnjenih osnovnih eksistencialnih pogojev. Tisti, ki naj bi vodil inženiring, sebe navadno izpusti iz projekta: ker je njegova interesna sfera drugje. Zagotovo nezdružljiva z ljudsko. Ljudstvo je tam zato, da ustvarja podobo (in položaj) gosposkega razreda, gosposki razred pa ne zato, da bi ljudstvu urejal dobro življenje, čeprav nastavlja delovna mesta civilne služinčadi (»civil servants«). Med obema ni ljubezni, ne solidarnosti, ne spoštovanja. Zloglasni pobeg Angele Merkel v Atenah pred protestniki v času najhujšega stiskanja grškega ljudstva okoli vratu preživetja je pravšnja ilustracija demokratičnega etosa EU.
Da si zagotoviš sodelovanje množic, so nujni drugačni vzvodi. Kadar nimaš na voljo nacionalnih institucij, kot so šola in mediji, ki bi zate opravljali nalogo zagotavljanja pripadnosti ideji – in teh vzvodov kljub dobrim željam in priporočilom EU nima –, je edino preostalo orodje dobra komunikacija z ljudstvom.
Na kratko: piar. Evropski piar zadnjega desetletja je katastrofalen; podcenjujoč do množic in intelektualcev, ki naj bi pomagali pri projektu uresničevanja evropske ideje. Samovšečen in samozadosten. Brez čuta do ljudskega sentimenta, še najbolj grobo brezbrižen takrat, ko nagovarja demos. Kot da bi namerno polariziral, medtem ko integrira. Na vrhuncu ljudskega navdušenja za evropsko idejo med novo pridruženimi članicami začne govoriti o Evropi dveh hitrosti. Ko se pokaže, da je bolj kot problem zahod – vzhod akutna delitev sever – jug, evropsko idejo razcepi na protestantski in katoliški sev, usodo demosa pa namesto ideji solidarnosti zapiše grožnji bankrota. In ko ljudstvo, še preden evropski uradnik pritisne zadnjo piko na dokument o novem aktivnem državljanu, idejo že uresničuje kot vseevropske proteste, vodilni demiurgi nove Evrope prek varovanih kordonov bežijo pred množicami: nazaj med oblake, nad resničnost kolapsa projekta, ki so ga sprožili na tleh.
Kontradikcije krivde
Evropski politični aparat govori dvoglasno. Zagotovo je tu del razlogov za zbeganost in dvom o ideji. In nova nasprotja. Ko smo se v Sloveniji pripravljali na vstop v EU, je bilo mogoče javno dvomiti o priključitvi kot treti orehe zdravega razuma: škandal politične pameti in zgodovinskega vizionarstva. Nismo še pred deseto obletnico članstva, ko je ideja o morebitnem izstopu iz EU postala javno legitimna. O združbi, ki vodi našo usodo, smo se začeli spraševati v vsakdanjem pogovoru in ob intelektualnih omizjih. Še pred letom dni so nam nacionalni mediji prodajali zgodbo o lenih Grkih, ki da so nam zakuhali vse tegobe; zdaj je na sramotilnem stebru nemški bankir. Dvomimo o evropski prihodnosti; sumimo, da smo bili zapeljani, izigrani. In to hkrati, ko izpolnjujemo anketne vprašalnike Evrobarometra, ki kaže, da smo globoko prepričani, da smo Evropejci.
Lahko bi rekli, da je razlog v ekonomiji, torej tam, kjer se je vse začelo. Finančna kriza je splošni dvom o zgodovinski moči in obstojnosti evropske ideje zagotovo poglobila. Pospešena notranja delitev in razpad politike soglasja, še preden so se dodobra končali procesi integracije, so tudi rezultat psihoze, ki ga ustvarjajo trojka in – glede na interese lastnih držav – izbrani evropski politiki in političarke. Toda kaj v resnici se maje? Je stabilizacija bančnega sistema držav članic EU zares prvi pogoj za izhod iz krize; iz krize evropske ideje? Nam vizija stabiliziranih financ in stabilnega evra zares omogoča ponovno tlakovanje evropske poti v skupno prihodnost? Bomo boljša evropska družba, ko bodo bonitetne ocene spet rasle?
Dovolila si bom manj običajnega grešnega kazanja na trojko. V Evropi, mislim, se zdaj majejo predvsem zgodovinski temelji evropske ideje: temelji solidarnosti, pravičnosti in človekovih pravic. Temelje sta EU sočasno spodjedali uvedba schengenskega režima in sosedske politike. S prvim je bilo na mejah EU v imenu evropskega državljana, torej nas vseh, dopustno ustaviti, pa čeprav je to pomenilo potopiti čolne z begunci; z drugo je EU uvedla kriterij slepe obravnave sosedskih držav v trgovsko-ekonomskem partnerstvu z Unijo, ki so hkrati grobe kršiteljice temeljnih človekovih pravic: med opaznejšimi Izrael in Maroko.
Obakrat so bile ulice, in ostanimo samo pri Ljubljani in Mariboru, prazne, protestni glasovi osamljeni. Ker smo takrat ta dejanja najbrž razumeli kot del EU, ki za nas pomeni »zunanjo politiko«. Toda globalizacija je, tudi v Evropi, odpravila ločnico med zunanjo in notranjo politiko! Vsaka utopljena pravica emigranta do preživetja v vodah pred evropsko trdnjavo je zadušena pravica do humanosti in dostojanstva na kopnem: ne v razponu, temveč v principu.
Razočarani smo, ko opazujemo, kako se del srednjega razreda, ki se ga kriza (še) ni dramatično dotaknila, ne solidarizira s protesti in zahtevami po spremembah. Družbena slepota domačih slojev privilegiranih ob povečevanju agonije revščine je identična družbeni slepoti, ko gre za nemoč revnih beguncev. Solidarnost ne bi smela poznati meja; zagotovo se ne more ustaviti na mejah.
Če res menimo, da smo Evropejci, potem je čas, da evropsko idejo zadnjih dveh desetletij spokojno pokopljemo. In začnemo z novo: ob mejah – razrednih, socialnih, generacijskih … – z vrednotami solidarnosti, pravičnosti in človekovih pravic za vse, vključno s tujci. Za začetek bi zagotovo morala biti to domena etičnega in političnega aktivizma vstajništva; oziroma v jeziku EU, vsakega aktivnega državljana.
––––––
