Tiskane izdaje
Priseljenci, ki tonejo v Sredozemlju, izzivajo evropsko območje nelagodja. Ob vsaki novi tragediji Evropa reče »nikoli več«, pa vendar že desetletje gledamo množično umiranje v morju in opazujemo negibnost EU. Toda Unija je predolgo načrtno utrjevala svoje meje in zavestno vodila nehumano politiko, da bi lahko verjeli v kako večjo spremembo.
Četverica evropskih držav, Italija, Grčija, Španija in Malta, ki so postale vstopne točke trdnjave Evrope, kloni pod bremenom priseljevanja. Oddaljene članice na severu večinoma gledajo stran. Poleg tega je v politiki Unije preveč sprenevedanja o lastni krivdi, zgodovinski spomin Evrope je kratek. Kakor da velik del današnjega priseljevanja ne bi bil povezan s kolonialnimi koreninami oziroma množični val beguncev ne bi bil posledica njene politike na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Priseljenci niso obroben pojav, so v jedru evropske zgodbe. Nemški politolog Claus Leggewie piše, da so migracije središčne za evropski spomin.
»Ljudje s čolnov«
Usoda priseljencev in beguncev, ki zdaj bolj množično kot kdaj prej poskušajo prek Sredozemlja vstopiti v EU, je sprožila nove razprave o evropskih mejah, zakonodaji, človekovih pravicah. Evropa bi morala biti sposobna pripraviti koherentno in konsistentno politiko, kako ravnati z vse številnejšimi prišleki. Celina bo za vekomaj živela s priseljevanjem iz Afrike in Levanta, migrantski val ne bo pojenjal.
Toda pogled z evropskega severa oziroma evropskega juga je zelo različen. Konflikt se je še dodatno zaostril z ekonomsko krizo leta 2008. Tačas se s problemom ukvarjajo samo štiri članice osemindvajseterice. Morje so vrata za afriške priseljence, obale so najdostopnejše. Po podatkih Guardiana je med leti 2006 in 2014 na italijanske obale prispelo 324.668 ljudi in na grške 87.067. Če se na evropski zemljevid ozremo skozi optiko držav, ki sprejmejo največ priseljencev in beguncev, prepoznamo nabuhlo tvorbo Italije, predimenzionirano Grčijo, preveliki Španijo in Malto. Južne članice, še posebno Italija, so prepuščene sebi, same se ukvarjajo z množino težkih ekonomskih, pravnih in moralnih izzivov, povezanih z begunci in prosilci za azil.
Na svetu še nikoli ni bilo toliko beguncev in razseljenih oseb, približno 45 milijonov ali še več, niti najbolj sofisticiran nadzor ne more ustaviti pretoka ljudi. Odgovor ni v omejevanje in zadrževanje, del rešitve je povezan tudi s prizadevanji za reševanje konfliktov in kriz v evropski soseščini. Sirska vojna je več milijonov ljudi spremenila v begunce. Pomislimo, kolikšen pritisk na meje bi šele pomenil popoln zlom več kot 44-milijonske Ukrajine na vzhodu. EU je zavozila svojo sosedsko politiko, vendar je zanjo stabilizacija južne in vzhodne periferije postala nujnost. Potrebna je intervencija: preprečiti umiranje v Sredozemlju in poskrbeti za politično rešitev za tiste, ki pridejo v Evropo.
Evropska politika odloča dobesedno o življenju in smrti. Tragedijam v morju bi se bilo mogoče izogniti, so neposreden rezultat njene brezbrižnosti. Minulo jesen je papež Frančišek v evropskem parlamentu govoril o grobišču v Mediteranu in trkal na evropsko zavest. Pozivi so vzbudili malo solidarnosti. Unija zdaj uperja prst v profesionalne tihotapce z ljudmi in kriminalne združbe, ki služijo z mizerijo ljudi. Vse to pa je posledica njene nehumane politke. Strategija EU je razvidna iz ukinitve operacije Mare Nostrum, ki je za lani rešila 140.000 življenj, vendar jo je zamenjala operacija Triton, ki zgolj ščiti meje. Zgodilo se je ob najbolj neprimernem času, ko se je pritisk ljudi, ki so bežali pred vojno in revščino, pričakovano povečal.
Emocionalna zapora
Razsežnost tragedije in poročanje o trpljenju »ljudi s čolnov«, ki so za golimi statistikami, sta vsaj hipoma prisilila politiko, da se spopade s problemom, ki ga praviloma prezre. Na hitro sklicani vrh EU in razkazovanje vseevropske enotnosti pa sta običajni politični teater. Evropska unija težko odkrito govori o priseljevanju, za kaj takega je potrebnega veliko političnega poguma. Politična garnitura v osemindvajseterici temu ni kos, sama je pomagala demonizirati priseljence kot take. Iz njih so naredili grešne kozle in dežurne krivce, domnevno odgovorne za tako rekoč vse evropske tegobe. In ne gre samo za skrajno desne stranke, kakršni sta Nacionalna fronta v Franciji ali Zlata zora v Grčiji, temveč tudi za osrednji politični tok. Evropska nezmožnost, da bi s človečnostjo reševala krizo, zato ni presenetila. Je neposredna posledica protipriseljenske govorice in ksenofobne politike, ki traja že dolgo; goji jo politika, podpira jo vse več Evropejcev.
Trdnjava Evropa se ni obdala samo s fizičnimi barierami, temveč je evropski občutek za človečnost zamejila tudi z emocionalno pregrado, je pred kratkim v New York Timesu o etičnem vidiku zapisal Kenan Malik. Dokler se to ne bo spremenilo, bo Mediteran ostal njihovo prostrano grobišče.
Argumenti, da je zaščita najšibkejših etična in evropska moralna dolžnost, ker 500-milijonska celina zlahka poskrbi za prišleke, zato odzvanjajo v prazno. Predlogi, denimo italijanska (akademska) ideja, naj Evropa organizira svojega »touroperaterja«, da bi preprečili nove in nove žrtve v morju, se naivno. Protipriseljenske stranke, ki nasprotujejo vsakršnemu priseljevanju, so vplivne malone povsod v Evropski uniji. Medtem ko so Libanon, Jordanija in Turčija sprejele stotisoče sirskih beguncev, je Evropa ostala restriktivna in je le redkim odškrnila vrata. Kljub pozivom o enakomernejši porazdelitvi beguncev znotraj Unije je problem videti skoraj nerešljiv. Za kaj več od minimalnih sprememb bi bila potrebna sprememba mentalitete: politično zgrešene in moralno sprijene politike EU.
Historizem in kolonializem
Evropska unija je dolgo zanemarjala grožnje na južnem obrobju, onkraj Sredozemlja, kjer je celotno območje od Malija do Pakistana prostor permanentne nestabilnosti in perpetuiranih kriz. Njena krivda je velika: na Bližnjem vzhodu se redefinirajo kolonialne meje, ki sta jih po vojni zarisali Velika Britanija in Francija; severna Afrika in Levant sta prizorišče vojn, pri katerih je bila stara celina soudeležena.
»Nezakoniti priseljenci«, kar je skupni imenovalec za vse prišleke brez dokumentov za bivanje oziroma s pretečenimi ali ponarejenimi papirji, so zelo povezani z evropsko kolonialno zgodovino, je pred kratkim pisal Claus Leggewie. Nemški politolog in direktor kulturnozgodovinskega inštituta v Essnu opozarja na dejstvo, da veliko »nezakonitih« migrantov prihaja iz podsaharske Afrike in sploh nekdanjih kolonij globalnega Juga. Bežijo pred državljanskimi vojnami, grozljivimi razmerami, političnim preganjanjem, razdejanji ekoloških in podnebnih kriz. Na tisoče kilometrov so prehodili peš, prepotovali v prenatovorjenih vozilih, provizoričnih plovilih, brezzračnih kontejnerjih. Če ne potonejo, jih pri prečkanju Sredozemlja prestreže obalna straža, vtaknejo jih v begunska taborišča, in kolikor mogoče hitro deportirajo nazaj tja, od koder so prišli.
Združena Evropa je, tako kot Združene države, svojo mejo obdala z visokim zidom, evropske vlade so sklepale sramotne dogovore z arabskimi oblastniki, ko pa je slednje leta 2011 odnesla tako imenovana arabska pomlad, se evropska sredozemska politika ni zmehčala. EU ni naredila nič, da bi preprečila predvidljivo humanitarno katastrofo.
Mučno vprašanje se glasi, kaj bo s priseljenci in begunci – val ne bo presahnil, lahko bi se kvečjemu začasno preusmeril – v prihodnje.
