Tiskane izdaje
V zadnjem času opažamo skrb vzbujajoč politični premik v desno na obeh straneh Atlantskega oceana – premik, povezan z vse močnejšimi odkrito šovinističnimi političnimi strankami in osebnostmi: Donald Trump v Združenih državah in Marie Le Pen v Franciji. Na seznam bi lahko dodali tudi druga imena: madžarski premier Victor Orban, ki zagovarja »neliberalno demokracijo«, ali Jarosław Kaczyński in njegova kvaziavtoritarna stranka Zakon in pravičnost, ki zdaj vlada na Poljskem.
Moč nacionalističnih, ksenofobnih političnih strank se je v številnih državah članicah Evropske unije začela krepiti že dolgo pred prvim množičnejšim prihodom sirskih beguncev. Omenim lahko Geerta Wildersa na Nizozemskem, stranko Vlaams Blok (nasledila jo je Vlaams Belang) v Belgiji, Svobodnjaško stranko v Avstriji, stranko Švedski demokrati, Stranko Fincev in Dansko ljudsko stranko.
Kakor v tridesetih
Razlogi za vzpon in uspeh teh strank se od države do države zelo razlikujejo. Toda njihova temeljna načela so podobna. Vse so besne na »sistem«, »uveljavljene politične stranke« in Evropsko unijo. Poleg tega so ne samo ksenofobne (in predvsem islamofobne), ampak bolj ali manj odkrito sprejemajo etnično definicijo države. Politična skupnost zanje ni rezultat zavezanosti njenih državljanov skupnemu ustavnemu in zakonskemu redu, ampak se jim tako kakor v tridesetih letih 20. stoletja zdi, da je članstvo v državni skupnosti odvisno od skupnega izvora in religije.
Tako kakor vsi ekstremni nacionalizmi se tudi sedanji močno opira na politiko identitete in torej na fundamentalistično razmišljanje, ne pa na razumsko razpravo. Njegov diskurz se zato obsedeno obrača – ponavadi zelo hitro – k etnonacionalizmu, rasizmu in religiozni vojni.
Vzpon ekstremnega nacionalizma in fašizma v tridesetih letih 20. stoletja ponavadi pojasnjujejo z razpoloženjem po prvi svetovni vojni, ki je ubila milijone ljudi in napolnila glave še več milijonov ljudi z militarističnimi idejami. Vojna je tudi uničila evropsko gospodarstvo ter povzročila globalno gospodarsko krizo in množično brezposelnost. Razdejanje, revščina in pomanjkanje so ljudi pripravili na strupeno politiko.
Toda sedanje razmere na Zahodu – tako v ZDA kot v Evropski uniji – so precej drugačne. Če vemo, kako premožne so te države, ni lahko pojasniti, zakaj njihove državljane tako privlači politika frustracij.
Najpomembnejši dejavnik je strah – in očitno so ljudje zelo prestrašeni. Strah temelji na nagonski ugotovitvi, da »svet belega človeka« – realnost, v kateri živimo in o kateri predvidevamo, da je samoumevna – dokončno propada, tako globalno kakor v zahodnih družbah. In migracije so dejavnik, ki sodobne nacionaliste, navdihnjene s strahom, dokončno seznanja s to novico (ne samo v prenesenem pomenu).
Vse do pred kratkim je globalizacija veljala za pojav, ki koristi predvsem Zahodu. Toda zdaj – po finančni krizi leta 2008 in vzponu Kitajske (ki se pred našimi očmi spreminja v vodilno silo tega stoletja) – postaja vse bolj jasno, da je globalizacija dvosmeren proces, zaradi katerega Zahod izgublja velik del svoje moči in premoženja v korist Vzhoda. Poleg tega težav, ki vplivajo na ves svet, ni več mogoče zanikati in jih ne upoštevati, vsaj ne v Evropi, kjer zdaj pravzaprav dobesedno trkajo na njena vrata.
Medtem svet belega človeka doma ogrožajo priseljevanja, globalizacija trgov delovne sile, enakopravnost spolov ter pravna in družbena emancipacija spolnih manjšin. Skratka, te družbe doživljajo proces, v katerem se tresejo temelji tradicionalnih vlog in vzorcev vedenja.
Iskanje preprostih rešitev
Sredi vseh teh globokih sprememb se je pojavilo hrepenenje po preprostih rešitvah – gradnja ograj in zidov, denimo, ne glede na to, ali na jugu ZDA ali na jugu Madžarske – in močnih voditeljih. Ni naključje, da novi evropski nacionalisti pogledujejo proti ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu kot nekomu, ki jih navdihuje z upanjem.
Putin seveda nima občudovalcev v ZDA (največja sila na svetu ne bo zanikala same sebe) ali na Poljskem in v baltskih državah (kjer Rusija velja za grožnjo državni neodvisnosti). Toda drugod po Evropi novi nacionalisti odobravajo Putinovo protizahodno držo in prizadevanje za veliko Rusijo.
Medtem ko novi nacionalizem ogroža proces evropskega združevanja, je Francija v sedanjih razmerah tista država, ki odloča o evropski prihodnosti. Brez Francije si Evrope ni mogoče zamisliti in brez nje Evropa ne more delovati, in če bi predsednica države postala Le Penova, bi to gotovo pomenilo smrt za Evropsko unijo (poleg tega bi katastrofalno vplivalo na razmere v Franciji in na vsej celini). Evropa bi se tako odpovedala svetovni politiki 21. stoletja. To bi brez dvoma povzročilo konec Zahoda v geopolitičnem smislu: ZDA bi se morale za vedno preusmeriti (k Tihemu oceanu), Evropa pa bi postala privesek Evrazije.
Napovedovati konec Zahoda je seveda črnogledo razmišljanje, vendar konca še ni mogoče jasno napovedati. Jasno pa je, da je od prihodnje vloge Evrope odvisno veliko več, kakor so si tudi najglasnejši zagovorniki evropskega združevanja kadar koli drznili verjeti.
© Project Syndicate / Institute
Gostujoče pero
Joschka Fischer
med letoma 1998 in 2005 nemški zunanji minister in podkancler ter skoraj dvajset let voditelj nemških Zelenih
