Filozofi pod krinko

Milijoni, ki jih namenjajo filozofiji, se izgubijo v primerjavi z milijardami, ki jih finančniki namenjajo drugim akademskim vedam.
Objavljeno
26. februar 2018 09.54
Jure Stojan
Jure Stojan
Marsikomu se zdi, da finančniki opravljajo dolgočasen poklic. Cele dneve strmijo v računalniške zaslone, vrtijo številke, grške črke in čudne kratice. Morda so si prav zato, da bi pregnali duhamornost, izmislili žargon, ki je tako slikovit in vznemirljiv kot v malokaterem drugem poklicu. Tako vlagatelje, ki verjamejo, da bodo borzni tečaji še rastli, imenujejo biki. So pač kot živali, ki divjajo z glavo naprej in nabodejo na rogove vsakogar, ki se jim postavi po robu. Njihovo nasprotje so medvedi, vlagatelji, ki stavijo na skorajšnji borzni zlom. A z biki in medvedi se basni v financah ne končajo. Tu so še volkovi samotarji, vlagatelji, ki kontrirajo večini.

Če na borzah prevladujejo biki, bodo volkovi tulili z medvedi. Če so večinski medvedi, se samotarji zaganjajo skupaj z biki. Vendar pa volkovi samotarji ne nasprotujejo kar tako, samo da bi bili posebni, pač pa svoje neobičajne naložbene strategije natančno utemeljijo. Ne zaganjajo se brezglavo. Če malo pomešamo živalske prispodobe, so kot kanarček v rudniku, opozarjajo na nevarnosti pa tudi priložnosti. Čeprav je samotarjev po definiciji malo, so zmeraj zanimivi.

Kaj lahko storijo volkovi samotarji v 21. stoletju, da bi čim bolj nasprotovali mnenju večine? Da bi bili čim bolj drugačni, v največji možni meri samosvoji? Podprli bodo panogo, ki se je večina investitorjev izogiba, v kateri se vrstijo konflikti med delavci in kapitalom in v kateri obstoječi poslovni modeli ne delujejo več. Pravi samotarji bodo seveda šli še dlje, onkraj ustaljenih poti. Znotraj navidezno neperspektivne panoge bodo izbrali del, ki mu običajni finančniki pripisujejo najnižjo tržno vrednost. Tako se je letos ameriški vlagatelj William H. Miller III. odločil, da bo univerzi Johns Hopkins za razširitev njenega filozofskega oddelka namenil 75 milijonov dolarjev. To je najvišji znesek, ki ga je kdaj prejela kakšna filozofska fakulteta.

Bill Miller je seveda izstopajoči vlagatelj. Izstopa po uspehu, saj je neverjetnih petnajst zaporednih let presegel donose borznega indeksa Standard & Poor's 500. Izstopa pa tudi po življenjski poti, saj je po študiju ekonomije in odsluženem vojaškem roku v Vietnamu vpisal doktorat iz filozofije. »Velik del svojega poslovnega­ uspeha pripisujem analitičnemu usposabljanju in miselnim navadam, ki sem jih razvil kot podiplomski študent na Johns Hopkinsu,« je pojasnil Miller, ki si je med pisanjem doktorata služil kruh kot računovodja. »Želel sem si, da bi šlo darilo nekam, kjer bi imelo občuten učinek in spremenilo smer,« je dodal v intervjuju za New York Times.

V medijskih poročilih je sicer še najbolj izstopalo dejstvo, da se je tako pomemben finančnik pokazal za filozofa pod krinko. (Da filozofi ne znajo z denarjem, je zelo star predsodek. Jezil je že Talesa iz Mileta, enega od ustanoviteljev starogrške znanosti, matematike in filozofije. Da bi pokazal, kako je v ozadju pomanjkanje interesa, ne pa sposobnost filozofov, se je odločil na hitro obogateti. In to je tudi storil – najel je vse oljne preše daleč naokoli, nato pa jih ob letini oljk drago oddal.)

Miller res sodi med redke bogataše, ki finančno izdatno podpirajo akademsko filozofijo. Nikakor pa ni edini. Filozofe z denarjem podpira tudi fundacija, ki jo je že pred tremi desetletji ustanovil danes pokojni finančnik John Templeton. Za projekt filozofov­ Samuela Newlandsa in Andrewa Chignella o povezavi med upanjem in optimizmom je ta fundacija odštela 3,8 milijona dolarjev. Filozofu Michaelu Lynchu in zgodovinarju Brendanu Kanu je namenila naslednjih 5,75 milijona dolarjev, da preučita vlogo intelektualne ponižnosti v javnem dialogu. Filozofu Alanu Lovu pa dva milijona za delo na področju biološke prakse in znanstvene metafizike.

Kot rečeno, volkovi samotarji svojega denarja ne trosijo kar tako, pa če imajo v ozadju dobrodelne ali pridobitne namere. Njihovo početje ima zmeraj »naložbeno tezo«, racionalno utemeljitev. Tako je denimo milijarder Mark Cuban prepričan, da bodo zaradi specifičnih znanj in veščin, ki jih da študij humanistike – razmišljanja, filozofi pa tudi jezikoslovci in drugi študenti humanistike že čez nekaj let bolj cenjeni in zaželeni, kot so zdaj, in morda celo bolj, kot so danes računalniški programerji in inženirji. To naj bi bila posledica uvajanja umetne inteligence in vedno večje avtomatizacije. Številke in podatke bodo bruhali stroji, človek pa bo potreboval drugačen, bolj »svobodomiseln« pogled. Tak, ki ga v finančnem svetu predstavljajo volkovi samotarji in o katerem dokazujejo, da je lahko dobičkonosen.

Seveda se je treba zavedati, da je malo vlagateljev, ki uspešno nasprotujejo večinskemu mnenju na finančnih trgih. Milijoni, ki jih namenjajo filozofiji, se izgubijo v primerjavi z milijardami, ki jih finančniki namenjajo drugim akademskim vedam. Vendarle pa njihov denar zelo glasno govori. Volkovi samotarji opozarjajo, da pride velikokrat do velikih napak, če poskušamo oceniti vrednost nekega intelektualnega početja samo na podlagi sedanjih kratkoročnih učinkov in računic. Prava vrednost je namreč odvisna od prihodnosti. V prihodnosti se šele pokaže.

***

Jure Stojan je partner ter direktor raziskav in razvoja na Inštitutu za strateške rešitve.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.