Filozofija za lepše življenje
pet, 22.11.2013, 09:00
Filozofija za lepše življenje
Človek je politično bitje, ki naj biva v urejeni skupnosti, njegov največji užitek pa naj bi bil, da ugodi in pomaga prijateljem.

Jules Evans je vzhajajoča zvezda na humanističnem nebu; zasijal je s knjižno uspešnico o filozofiji »za življenje in druge nevarne situacije« (Philosophy for Life and Other Dangerous Situations, Rider Books, London 2012). Doma jo hranim na častni polici v družbi Jonathana Haidta, Tal Ben-Shaharja, Echarta Tolleja, Tenzina Gyatsa, Hansa Künga, Piera Ferruccija, Michaela Sandela, Martina Kojca, Antona Trstenjaka in drugih sijajnih mislecev. Toda pogosto se iz kaotične sedanjosti raje umaknem v intimno »tiho pristavico«, kjer me osmišlja antična pamet; to pooseblja Sokrat s sodobniki in nasledniki, ki nam predpisujejo recept, da smo sami sebi najboljši zdravilni doktorji.

Terapevtski učinki antične modrosti

Kajetan Gantar je nekoč nazorno napisal, da je nesmrtni atenski sin kamnoseka in babice v samem središču imaginarnega rodovnika filozofskih šol. Vanj se izlivajo miselni tokovi predsokratikov, iz njega črpata Platon in Aristotel, zajemajo ga mali sokratiki in iz njih izvirajo skeptiki, stoiki in epikurejci. Večinoma sledijo sokratični poti, na kateri so trije postanki, ki zanimajo tudi kognitivno-vedenjske terapevte: spoznavanje samega sebe, preoblikovanje lastnih prepričanj in čustev s pomočjo razuma ter ustvarjanje novih miselnih, čutnih in opravilnih navad. Sokratična metoda je umetnost (samo)izpraševanja in doseganja najboljšega mogočega stanja duše. Na četrti postaji je razpotje, kjer nauki ubirajo različne smeri glede premisleka, kako nam filozofija kot način življenja omogoča osebnostni razcvet.

V zadnjih letih opažamo renesanso vsesplošnega pehanja za srečo in blaginjo, ki ju hočejo znanstveno meriti, ocenjevati in politično promovirati (»politics of well-being«), recimo v duhu Seligmanove pozitivne psihologije, vendar si bo suhoparna statistika z laboratorijskimi tehnikami vred polomila zobovje, kajti določenih psihofizičnih stanj se zlepa ne bo dalo stlačiti v komercialne kalupe.

Evans je iz znamenite Rafaelove freske Atenska šola priklical dvanajst filozofov, ki jih predstavi na privlačen način, ker filozofija pač ne sodi zgolj v temačne kabinete, ampak na ulico, med ljudi, v kavarne (Café Philosophique) in pivnice (Philosophy in Pubs). Modrosti ne moremo ljubiti le iz naslanjača ali šolskih klepetalnic, ampak jo je treba uresničiti sleherni dan in nenehno vaditi moralno presojo (phronesis).

Zenon, Kleantes, Rufus, Epiktet, Seneka, Mark Avrelij in drugi stoiki so, denimo, verjeli, da je vse na svetu logično in razumno, utemeljeno z globalnim umom ali logosom, vse je smotrno in nujno, zato je tudi človekova usoda vnaprej določena. Največje dobro dosežemo, če živimo skladno z naravo, z božjim zakonom vesolja, zato naj se ne pečamo s politiko.

Za Epikurja in somišljenike se je v dobi krščanstva po krivici uveljavil predznak o razvratu, kajti v resnici so pridigali racionalen, zmeren nauk o uživanju, po katerem je cilj slehernika intenzivno doživljanje sedanjega trenutka, izogibanje bolečin (kar spominja na budizem) in zadovoljevanje neizumetničenih potreb z vrhuncem v sreči.

Med jonskimi naravoslovci (predsokratiki in mistiki) nemara izstopa Heraklit, ki je trdil, da ne moremo dvakrat stopiti v isto reko, ker se ta vsak hip spremeni. V vesolju obstaja višja duhovna sila ali red, človeška duša pa je le drobec svetovne duše ali logosa, v katerega se vrne po smrti. Univerzum je ples nasprotij, kjer se sleherna stvar pretvori v nekaj drugega, recimo mrzlo v toplo, mokro v suho, življenje v smrt, budnost v spanje, mladost v starost.

Asketski Pitagora je prisegal na magična števila in glasbo, ki duše povezuje z božanskim kozmosom. Filozofija naj bo pomnjena na pamet, avtosugestivno recitirana in prepevana, da vtisne čudežne besede v logos, v naše meso, kri in živčni sistem. Piron je kot zagrizen skeptik gojil dvom, češ, da bistvo stvari ni dostopno našemu spoznanju, ker zaznavamo le njihov videz (očitno mu je prisluhnila tudi legendarna lisica, ki je Malemu princu zaupala skrivnost, da je bistvo očem nevidno, kdor pa hoče videti, mora gledati s srcem). Zato pavšalne sodbe niso zanesljive in se jih je bolje vzdržati, kar nas privede v stanje brezbrižnosti in duševnega miru, podobnemu zenbudustičnemu satoriju. Kiniki so z Antistenesom in Diogenesom na čelu iskali srečo v samoobvladovanju, preprostem in naravnem življenju brez potreb, kar omogoča notranjo in zunanjo svobodo. Zaradi anarhičnega vedenja so jih primerjali s psi (Kynikos), ker so se požvižgali na licemerno ljudsko mnenje, šege in navade; zlasti Diogen je bil uporniški v svojem bivalnem sodu, iz katerega je javno uriniral in cinično onaniral. Požvižgal se je na druge, ker je hotel biti dober po svojem osebnem moralnem kodeksu.

Nebeški Platon in prizemljeni Aristotel

Ker Sokrat ni zapisoval svojih vrlih misli, ga je zgodovinsko ovekovečil njegov učenec Platon, ki ni bil samo filozof, temveč nadarjen pisatelj in neizpet dramatik. Prednost je posvečal idejam in duševnemu svetu, pri čemer je psiho ločil na tri sisteme: racionalnega oziroma reflektivnega, spiritualnega ali emotivnega in bazičnega, ki uteleša slo in fizične apetite. To je preslikal na idealno družbo, ki bi jo sestavljali intelektualci, čustveno-duhovni vojaki in koprneči trgovci, kmetje in obrtniki. Najvišji sloj zastopajo filozofi iz skupine razumnikov, ki bi umno vladali državi. Da bi jo lahko vodili najboljši čuvarji, mora država vzpostaviti sistem vzgoje, izobraževanja, kultiviranja in civiliziranja, ki naj celovito vključuje telo in dušo. Stoletja pozneje je starogrški zgodovinar, biograf, filozof in svečenik Plutarh s »paralelnimi življenji« ustvaril kult herojstva in pokazal, da moralni zgledi močno vlečejo, žal tudi slabi.

Drugače kot Platon, ki na Rafaelovi sliki pomenljivo dviguje roko k nebesom, Aristotel kaže k tlem, saj je po prepričanju znanstvenik, ki ga zanima predvsem tuzemsko dogajanje. Duša je torej le forma, ki se uresniči v telesu in izpopolni človeka, čigar bistvo je um. Živeti moramo v skladu z umskim spoznanjem in po njem uravnavati svojo dejavnost, ki naj bo čim bolj smotrna, predvsem v javnem, političnem in socialnem življenju. Etika je kot lira; šele s trdim vežbanjem zazveni ubrano. Resnična sreča je eudaimonia – radost, ki se rodi ob izpolnitvi navišjega in najboljšega v človeški naravi. Za srečo so potrebne kreposti, ki so po načelu ravnovesja in skladnosti zlata sredina med dvema skrajnostma, na primer možatost, zmernost, samostojnost in samokritičnost. Človek je politično bitje, ki mu je namenjeno, da biva v neki urejeni skupnosti, zato naj bi bilo mu v največji užitek, da ugodi prijateljem in jim pomaga. Srečna je tista država (polis), ki je najboljša in lepo uspeva, kar ni možno brez vrline in razumnosti.

Stoicizem za današnji čas

Nobeden od natočenih filozofskih napojev ni panaceja, zato naj se vsakdo spoznava, grebe vase in zvari tisto kompleksno zdravilo, ki bo zanj najdragocenejše dramilo.

Zadnji teden letošnjega novembra je namenjen vsesplošnemu stoičnemu obnašanju (Live Like a Stoic Week, http://blogs.exeter.ac.uk/stoicismtoday), s katerim se je mogoče vsaj teoretično seznaniti iz popularnega meditativnega dnevnika cesarja Avrelija. Že Epiktet je pojasnil, da niso ljudje, stvari, dogodki in druge okoliščine tiste, ki nas trpinčijo, ampak naše mnenje o njih. Ker je mišljenje ali prepričanje često podzavestno, ga prikličimo na dan z nenehno samorefleksijo. Ne moremo nadzirati vsega, kar se nam dogaja, lahko pa nadziramo svoje čustvene odzive. Zakaj bi si, recimo, gnali k srcu nevihtno vreme, če nanj nimamo nobenega vpliva (razen na razbolelo podnebje)?! Modro izbirajmo perspektive, iz katerih opazujmo danost, kajti šele odmaknjen pogled nam razgrne veličastno podobo, navidezno gromozanski problemi skopnijo v neznatnost. Ideje naj postanejo naše navade, od teorije se raje preusmerimo k praksi. Delajmo prav, bodimo etično zavezani občestvu in bomo srečali srečo, četudi kot bliskovit utrinek, ki se bo ponovil.

Ko nas bo torej naslednjič razjezil kakšen nepridiprav, pokukajmo v svoje srce in možgane in pogruntajmo, kaj nam tam ego hudega plete in kuha. Ker najbolj vroča se ne pojé nobena juha, preštejmo do sto ali prespimo, nato se prebudimo iz nihilistične nastrojenosti, globoko vdahnimo svež zrak in se zavedajmo svetega privilegija, da nam notranjega svetá nihče ne more izmaličiti, če mu tega ne dopustimo. Vzajemno si pomagajmo sami, kajti tisti, ki se imajo za bogove, nam ne bodo. Tako bomo bolj mirni, preudarni, sočutni, prijazni in solidarni, kar je solidna popotnica za romanje proti sreči in blagru.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Dr. Marko Pavliha, Gibanje svetovni etos Slovenija



Filozofija za lepše življenje

Srečna je država, ki je najboljša, to pa ni mogoče doseči brez vrline in razumnosti. Foto: Cathal McNaughton / Reuters

Povezane novice

Kdo je vreden zaupanja, da je odvetnik?
2. november ob 21:00
Odvetniki bi morali odigrati bistveno večjo vlogo pri preporodu vrednot in očiščenju pravosodja.
Prijavi sovražni govor