Tiskane izdaje
Tržna manipulacija je postala v političnih krogih po svetu standardni operativni postopek. Trenutno so vse oči uprte v poskuse Kitajske, ki se spopada s pokom ogromnega delniškega balona. Vendar pa kitajskih oblasti niso nič novega. Vodilna zahodna gospodarstva počnejo bolj ali manj isto, le da svoje manipulacije oblečejo v drugačna oblačila.
Za primer lahko vzamemo kvantitativno sproščanje, ki so se ga v prvih letih 21. stoletja lotili na Japonskem, po letu 2008 v Združenih državah Amerike, nato leta 2013 spet na Japonskem, zdaj pa ga izvajajo v Evropi. V vseh naštetih primerih je bilo kvantitativno sproščanje agresivno prizadevanje za manipuliranje s cenami dobrin. Gre predvsem za to, da centralne banke neposredno nakupijo dolgoročne državne vrednostne papirje, kar znižuje dolgoročne obrestne mere. S tem postanejo delnice za vlagatelje bolj privlačne.
Finančna stabilnost
Centralne banke branijo te ukrepe z neosnovanimi trditvami, da bi bilo brez kvantitativnega sproščanja stanje še slabše. Toda pretirano zmanipuliran trg dobrin pomeni novo nevarnost za finančno stabilnost.
Kitajska prizadevanja v zvezi s tržnimi manipulacijami niso nič manj očitna. Skupni delniški indeks šanghajske in shenzhenske borze CSI 300 je z najvišje vrednosti, ki jo je dosegel 12. junija, padel za 31 odstotkov, pred tem pa se je v enem letu zvišal za 145 odstotkov. Da bi obvladali razmere, so se kitajski regulatorji odzvali agresivno.
Sledilo je več ukrepov, vključno z 480 milijardami ameriških dolarjev podpore delniškemu trgu (pod pokroviteljstvom China Securities Finance Corporation in s podporo vlade), s približno 19 milijard dolarjev vrednimi rezervami glavnih domačih borznih posrednikov in s časovno neomejenim zagotovilom kitajske narodne banke (PBOC), da bo z bilanco stanja pristrigla cene delnic. Poleg tega je bilo ustavljeno trgovanje s približno polovico vrednostnih papirjev (več kot 1400 od skupaj 2800 vrednostnih papirjev).
V nasprotju s kvantitativnim sproščanjem na Zahodu, ki poteka po ovinkih, prek likvidnostnih injekcij centralnih bank, je kitajska različica usmerjena bolj neposredno na trg v stiski – v tem primeru na delniški trg. Kvantitativno sproščanje je na Zahodu večinoma odzivni ukrep, ki je namenjen temu, da spodbudi okrevanje na ogroženih trgih in gospodarstvih, ki so se zlomila. Bolj proaktivni kitajski pristop pa je ekvivalent poskusa ujeti nož v zraku, se pravi, ujeti prosto padajoči delniški trg.
Poleg tega je še nekaj drugih razlik med kitajskim in zahodnim manipuliranjem trga. Predvsem je kitajska oblast, kot kaže, manj osredotočena na sistemska tveganja za realno gospodarstvo. Glede na to, da je delež zasebne potrošnje v BDP samo 36-odstoten (zgolj polovica deleža v ekonomijah, podobnih ameriški, ki je bolj odvisna od premoženja) in so vplivi na premoženje precej manjši, je to povsem smiselno.
Poleg tega je bila strma rast kitajskih delnic večinoma kratkotrajna. Skoraj 90 odstotkov dvanajstmesečne rasti CSI 300 je bilo skoncentrirane v prvih sedmih mesecih po začetku čezmejnega investicijskega toka, ki je potekal prek povezave med šanghajsko in hongkonško borzo, ki je bila vzpostavljena novembra 2014. Posledica tega je bila, da špekulanti niso imeli dovolj časa za nabiranje kapitalskih dobičkov, ki bi vplivali na pričakovan življenjski slog.
Kot drugo je so bile pokrizne reforme na Zahodu običajno taktične in so se osredotočale na odpravljanje napak na že uveljavljenih trgih, namesto da bi spodbujale nove trge. V nasprotju s tem so bile kitajske reforme po razpočenju balončka usmerjene bolj strateško, ker imajo težave na delniškem trgu pomemben vpliv na vladne reforme trga kapitala, ki je v njeni strategiji strukturalnega uravnovešenja ključna. Kitajska ima že dolgo na grbi bančni sistem posojilnega posredništva, zato je razvoj varnega in stabilnega trga delnic in obveznic pomembna prioriteta v prizadevanjih Kitajske za spodbujanje bolj raznovrstnih platform za poslovno financiranje. Pok delniškega balona postavlja ta prizadevanja pod veliki vprašaj.
Ob koncu trikov
Ker je velik del kitajskega delniškega trga še vedno zaprt, je težko ugotoviti, ali so izčrpali že vse trike za korekcijo tečajev. Čeprav je vlada nakopičila zelo veliko streliva za omejitev posledic špekulativnega balona, je zelo veliko povpraševanje špekulantov vznemirjajoče. Od junija lani je nakup delnic s kritjem skoraj potrojil delež kapitalizacije na domačem delniškem trgu.
Čeprav so kitajske delnice 8. julija poskočile za 14 odstotkov, je 8,5-odstotni padec 27. julija dal vedeti, da je bil to samo začasen predah. Verjetnost razdolževanja zaradi pozivov k odplačevanju kritja še bolj poudarja možnost za nadaljnji padec v času, ko bo spet vzpostavljeno normalno trgovanje.
Širše gledano je Kitajsko v manipulacijo gotovo spodbudilo to, kar je spodbudilo tudi Japonsko, ZDA in Evropo: nevarnost presežka blaga. Regulatorji in oblikovalci politike – da ne govorimo o političnih vodjih – so pri zajezitvi tržnih presežkov znova in znova zaspali. V globaliziranem svetu, kjer so dohodki delavcev pod stalnim pritiskom, je pesem siren o trgu dobrin kot zdravilu za rast za politika iz mesa in krvi preveč vabljiva, da bi se ji uprl.
Špekulativni baloni so vidna manifestacija takšne skušnjave. Ko balonček, kot vedno, poči, se razkrije lažno blagostanje. Takrat postanejo obrambne taktike tržne manipulacije nujne in navidezno logične.
Tu pa se skriva velika ironija manipulacije. Bolj ko smo odvisni od trgov, manj jim zaupamo. Ni treba razlagati, da je takšno stanje daleč od »nevidne roke«, od katere je odvisen trg. Kot Adam Smith tudi mi mislimo, da brezosebni trgi zagotavljajo najbolj učinkovito razporeditev kapitala. Toda v resnici si želimo takšen trg, ki bi deloval po naših pravilih.
Project Syndicate, 2015
Stephen Roach, profesor na poslovni šoli Univerze Yale in nekdanji predsednik azijske podružnice Morgan Stanley
