Tiskane izdaje
Se še spomnite dečka iz nepalskega filma Puntejevo kolo na lanskem festivalu gorniških filmov? Po videzu desetletnik si prizadeva biti enak večjim fantom. Nazadnje si najde odvrženo avtomobilsko gumo, ki pa jo zaradi teže ne obvlada, le ima jo, in še to samo za krajši čas. A točka filma je drugje. Ko ga mati kara in priganja k učenju ali delu, ji otroško jezen zabrusi: »Bom šel pa v Katar.« Tam sredi nepalskih hribov, bogu in Katmanduju za hrbtom, mali Punte, ki ne ve ne za Evropo in ne za svet, izusti besedo, ki mu pomeni raj, rešitev njegovih težav tako z materjo kot z revščino. Katar!
Nekajkrat sem videl na katmandujskem letališču vrsto majhnih temnih ljudi, ki so čakali na izstop pri ločenem uradniškem pultu. Ah, kaki Bangladeševci, sem pomislil. Ne vem, zakaj sem prav njim pripisal tak videz, pa še, le kaj naj bi oni delali v Nepalu? Ne, bili so Nepalci iz najnižjih, revnih slojev, podhranjeni in potemneli od dela na prostem. Kako preprosto sem si ustvaril predsodek! Na letalu so bili v večini; vsi v Doho, Katar, na gradbišča po arabskih emiratih. Stevard, prijazen Čeh, ponuja pijačo. Dva pred menoj se odločata različno. Prvi si z veseljem naroči viski, drugi se v zadregi stiska na sedež. Vsi trije ga opogumljamo: »Daj, vzemi. V Nepalu je zate predrag, pri Arabcih prepovedan. Samo tukaj in zdaj!« Dobro si ga natočimo. Mogoče smo Slovani manj racionalni, a sočutje nas hitreje obvlada kot povprečnega zahodnjaka.
Ugibam, kaj za Nepal pomeni množica mladih moških, ki si služi kruh po arabskih deželah, v Indiji in Maleziji. Tile so gotovo vsi brez izobrazbe, najcenejša delovna sila, spodnji sloj družbene piramide. Koliko se jih bo vrnilo, koliko bodo sploh prinesli domov od bornega zaslužka? Odplačati morajo letalsko vozovnico, vodja skupine pobere svoj delež, hrana in stanovanje na delovišču nista zastonj. Ali se sploh kdo briga zanje, mislim, kot za ljudi? Vedno bodo izkoreninjenci, tudi pozneje doma.
Sin našega zdaj že tradicionalnega sirdarja bi rad prišel v Evropo, lahko tudi v Slovenijo. On je iz druge plasti, izobražen, a kot večina mladih brez dela. Priden, bister, tik pred poroko. Vsa širša družina se greje na soncu, denar služi le sirdar in občasno sin. Vprašam na našem ministrstvu: zapleteno. Vnaprej mora biti znan delodajalec z zajamčenim delovnim mestom, zagotovljeno mora imeti stanovanje, potem dobi delovno dovoljenje in s tem šele lahko gre po delovni vizum na naše veleposlaništvo v Delhiju. Niti »naš« nepalski konzul ne odgovori. Naj sprašujem Avstrijce, ki so bolj dostopni in urejeni?
Vsi vemo za potres: osem ali devet tisoč mrtvih. Manj vemo za trideset tisoč mrtvih med nepalsko revolucijo. Takrat je bil prvi val beguncev, ki so obdali prestolnico s šotori in barakami. Nekaj se jih je vrnilo na deželo, večina ne. Velika mesta vedno dajo vsaj skromno možnost preživetja. Koliko se jih bo vrnilo na deželo zdaj, po potresu? Še malo ne tako vnebovpijoč, a usodnejši je podatek, da je vsak deseti Nepalec v tujini, skupaj torej poltretji milijon. Prekarna delovna sila, kot jim pravimo namesto pravega naziva – sodobni sužnji. Večinoma delovno sposobni moški, manjšina žensk, a te predvsem kot služabnice pri Arabcih in v Indiji. O tem pa nič kot o otroškem delu tudi ne. Le deklaracije!
Drugi film, ta pa z letošnjega festivala, je bil Afganistanska zima; smučarsko prečenje Afganistana s kamero, včasih prekinjeno, kak talibsko nevaren odsek preskočen s helikopterjem, srečanja z najbolj grobimi pravimi in samozvanimi oblastniki, pa z najbolj preprostimi ljudmi, ki nikomur nič nočejo in ki bi radi le, da jih tudi drugi pustijo delati in živeti. Nepozabni so otroci, ki jim vaški tesar nacepi deščice in na koncu nabije zakrivljeno pločevino in karton, da se lahko »smučajo«. Prekopicujejo se v pršiču, o pravem smučanju ni govora, a iz oči deklic sije ena sama sreča, fantke pa razganja prava moška tekmovalnost. Še zmagovalne stopničke si postavijo. Vse to pa v skriti dolinici, da jih ne zalotijo talibani, saj bi se jim lahko zgodilo karkoli, pa tudi vaški modreci godrnjajo nad preveč sproščeno mladino. Nauk prizorov: vsak človek se rodi svoboden in tak bi moral ostati do konca. Deklaracija, seveda.
Spet letalo, tokrat čez Afganistan. Tam na severu visoki hribi, Hindukuš, še pred desetletji dostopen, spodaj kamnite puščave, zdaj zimsko posnežene, eno samo valovito morje s komaj opaznimi znaki civilizacije – le tam, kjer je voda. Kajnova dežela, Nod po svetopisemsko. Le kdo ne bi dvignil sidra in pognal kamele, ko enkrat izve za druge, lepše in bogatejše dežele. Kamenje in sneg imamo radi samo turisti, pa ne za dolgo. Samo naprej, samo naprej … Istanbul, Carigrad, Konstantinopel, Bizanc, mesto na obeh obalah Bosporja, krvavega stičišča Perzijcev in Helenov, Azije in Evrope. Berite Herodota, »očeta zgodovine«!
Vožnja z večerne »polnočnice« v Patanu. Cerkev je potres prestala brez škode. Mošeja na drugi strani svete reke Bagmati tudi. Bog se smeje, pomislim, pa naj ga imenujemo tako ali drugače. Tamel opolnoči: javna veselica, vse ulice nabite z ljudmi, policija je sploh zaprla motorni promet. »Kaj je to?« vprašam svojega trgovca. »Christmas, božič.« »Ja, pa to ni nepalski praznik?« »Božič je za vse, kar poglejte.« Kot Tromostovje na silvestrovo, le z manj alkohola.
Nočni pogled z visoke stolpnice na Istanbul. Čudež človeške organizacije. Vse teče: javni promet, rešilci, taksiji, policijske sirene, avtomobili, pešci, letalske lučke v zraku, razsvetljene barke na morju, živ organizem noč in dan. Tam nekje v temi pa množice, o katerih bo moral pisati neki drug Herodot, korakajo proti upom, lažnim in pravim. Je Kajnovemu rodu potekla tisočletna kazen? Se je Abelov rod preobjedel daru, s katerim bi moral odgovorno gospodariti? Je čas za zamenjavo ali za srečanje? Za rokovanje ali za boj? Za objem? Puntejevo kolo ni stara guma, Puntejevo kolo je kolo Zgodovine. Kako krhke so steklene stolpnice pred njo!
Tone Škarja
alpinist, gorski reševalec in pisatelj
------Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
