Tiskane izdaje
Ni lahko biti Arabec v Izraelu.
Ni lahko biti ženska v arabski družbi.
Ni lahko biti Arabec v izraelski politiki.
Še težje pa je biti Arabka v knesetu.
Haneen Zuabi je vse to. Morda se prav zaradi tega neprestano smehlja. Navsezadnje je to nasmešek nekoga, ki je zmagal.
A njen nasmešek je lahko tudi zoprn. Zoprn in provokativen.
V teh dneh je Zuabijeva dosegla nekaj, o čemer nobena Arabka do zdaj ni niti sanjala: vsa država govori o njej. Ne samo eno uro ali en dan, ampak že nekaj tednov.
Velika večina judovskih Izraelcev sovraži njen pogum. Zuabijin nasmešek je zmagovit.
Haneen izhaja iz velike hamule (razširjena družin), ki obvladuje vasi v bližini Nazareta. Dva Zuabija sta bila v zgodnjih dneh kneseta poslanca. Eden je bil vazal takrat vladajoče sionistične stranke Laburistov, drugi pa je bil član levičarske sionistične stranke Mapram. Prav slednji je izrekel znameniti stavek: »Moja država je v vojni z mojim ljudstvom.«
Haneen Zuabi je članica Balada (»domovina«), arabske nacionalistične stranke, ki jo je ustanovil izraelsko-palestinski intelektualec Azmi Bišara. Slednji je občudoval Gamala Abd-al-Nasserja in njegovo panarabsko vizijo. Ko ga je hotel Šin Bet na podlagi neke pretveze aretirati, je pobegnil iz države. Zatrjeval je, da bi bilo zaradi hude ledvične bolezni njegovo življenje v zaporu ogroženo.
V knesetu je za njim ostala poslanska skupina treh poslancev, ki je ena od treh arabskih frakcij enakih velikosti. Judovskim kolegom so bili neprestano v nadlego, zato so se ti domislili rešitve. Sprejeli so zakon po katerem stranka, ki ne bo zmogla oblikovati štiričlanske poslanske skupine, ne bo postala članica kneseta. (Večji minimum bi lahko ogrozil judovsko ortodoksno stranko.)
Logika je bila preprosta: tri majhne arabske poslanske skupine se medsebojno niso prenašale. Ena je komunistična (z enim judovskim poslancem), druga islamistična in tretja nacionalistična (Balad).
A glej, pred grožnjo uničenja so si lahko celo Arabci enotni. Oblikovali so »Skupno listo« (»skupno«, ne »združeno«) in dobili 13 sedežev, tri več kot prej. So tretja največja poslanska skupina v knesetu, takoj za Likudom in Laburisti, ter za mnoge njihove kolege sramota.
Tole pa je ozadje najnovejše sramote.
V Izraelu že nekaj mesecev poteka mini intifada. V prejšnjih dveh so »teroristi« delovali v skupinah in po ukazih organizacij, v katere se je bilo zelo lahko infiltrirati. Toda tokrat delujejo posamezniki samostojno, ali pa skupaj z bratranci, ki jim lahko zaupajo, ne da bi pred tem dajali kakršnekoli sumljive znake. Izraelske varnostne sile (vojska, policija, Šin Bet) so brez kakršnihkoli informacij in zato teh dejanj niso zmožne preprečiti.
Še več, mnogi od teh »teroristov« so otroci, fantje in dekleta, ki preprosto vzamejo iz kuhinje nož ter v trenutnem navdihu odhitijo ven in napadejo najbližjega Izraelca. Nekateri od njih so stari 13, 14 let. Nekatera dekleta vihtijo škarje. Vsi se zavedajo, da jih bodo po vsej verjetnosti na mestu ustrelili vojaki ali pa mimoidoči oboroženi civilisti.
Najraje napadajo vojake ali naseljence. Če teh ni, potem napadejo katerega koli Izraelca ali Izraelko, ki je na vidiku.
Mogočne izraelske varnostne sile so pred tovrstno »infantifado« (kot je to poimenoval moj prijatelj Reuven Wimmer) nemočne. V svojem obupu počnejo to, kar vselej storijo v takšnih situacijah: uporabljajo metode, ki so se že večkrat izkazale za neuspešne.
Poleg (upravičene ali neupravičene) nagle eksekucije na mestu samem, spada med te metode tudi rušenje hiše »teroristove« družine, da bi s tem odvrnili druge od podobnih dejanj. Poleg tega tudi aretirajo starše in ostale družinske člane.
Odkrito povedano, takšne ukrepe preziram. Spominjajo me na nacistični izraz, ki se ga spominjam iz mladosti: »Sippenhaft« (»odgovornost sorodstva«). To je barbarsko in tudi zelo neučinkovito. Fanta, ki se je odločil žrtvovati svoje življenje za svoje ljudstvo, takšni ukrepi ne bodo odvrnili od dejanja. Nobenega dokaza ni za nasprotno. Takšna barbarska dejanja le še povečajo sovraštvo in motivacijo za še več napadov.
Toda najbolj okruten in neumen ukrep je zadrževanje trupel. Skoraj sram me je govoriti o tem.
Skoraj po vsakem »terorističnem« dejanju truplo storilca (odraslega ali otroka) odpeljejo varnostne sile. Po muslimanskih zakonih in običajih je potrebno trupla umrlih sežgati še isti oziroma naslednji dan. Zadrževanje trupel je do skrajnosti okrutno. Naše varnostne službe menijo, da s tem delujejo preventivno, medtem ko je za Arabce takšno početje skrajno svetoskrunstvo.
Vse to pa je v ozadju najnovejšega škandala. Trije člani arabske poslanske skupine iz stranke Balad so obiskali družine storilcev »terorističnih grozodejstev«, katerih trupla so varnostne sile zadržale. Po njihovi verziji zgodbe so se hoteli z družinami pogovoriti o tem, kako dobiti trupla umrlih. Varnostne sile vztrajajo na tem, da so družinam tudi izrekli sožalje ter celo eno minuto stali v tišini.
Celotni kneset je bil ogorčen. Kako si drznejo povzdigovati morilce in simpatizirati z njihovimi družinami!
V poslanski trojki iz stranke Balad sta, poleg Zuabijeve in njenega nasmeha, še Bassal Gatas in Gamal Zahalka. Z Gatasom se nisem še nikoli srečal. Star je 60 let in je arabski kristjan, doktor inženiringa ter poslovnež. Dolgo časa je bil član Komunistične stranke, a so ga vrgli ven, ker je vztrajal na svoji pravici do kritiziranja Sovjetske zveze. Azmi Bišara je njegov bratranec. Na televiziji daje vtis razumnega človeka.
Gamala Zahalko pa imam za osebnega prijatelja. Nekoč sva se oba udeležila konference v Italiji in šla skupaj z najinima ženama na nekaj izletov. Zelo mi je všeč.
Omenjenim trem poslancem iz stranke Balad je bil več mesecev prepovedan vstop v kneset, z izjemo pravice do glasovanja v knesetu (ta pravica jim ne sme biti odvzeta). Najnovejši predlog zakona bi knesetu omogočil, da z glasovi treh četrtin poslancev določenega poslanca izključi iz parlamenta.
Če vrhovno sodišče zakona ne bo razglasilo za neveljavnega, potem bo kneset kaj kmalu »Araber-rein«, brez Arabcev. Popolnoma judovski kneset v popolnoma judovski državi.
Za Izrael bi bila to katastrofa.
Vsak peti Izraelec je Arabec. Arabska manjšina je, na prebivalca, največja narodna manjšina na svetu. Izrivanje takšne manjšine iz političnega procesa bi oslabilo samo strukturo države.
Ob ustanovitvi države smo bili prepričani, da si bosta po eni ali dveh generacijah obe skupnosti blizu. Zgodilo pa se je ravno nasprotno.
V zgodnjih letih države je bilo politično sodelovanje med Judi in Arabci v mirovniškem taboru trdno in se je še bolj krepilo. A ti časi so že davno mimo. Prepad se je razširil.
Tako takrat kot tudi danes pa je bil prisoten tudi nasproten trend. Mnogi Arabci so integrirani na področju pomembnih poklicev, na primer v medicini. Ko sem bil nazadnje hospitaliziran, nisem zmogel ugotoviti, ali je glavni zdravnik na mojem oddelku Jud ali Arabec, zato sem vprašal (arabskega) medicinskega brata, ki mi je potrdil, da je uvidevni zdravnik Arabec. Ugotovil sem, da je arabsko medicinsko osebje veliko bolj uvidevno kot judovsko.
V mnogih poklicih so Arabci več ali manj integrirani, a splošni trend je ravno nasproten. Prijateljske vezi med soseskami ali političnimi organizacijami so se zrahljale ali pa popolnoma izginile.
Bili so časi, ko sem s prijatelji skoraj vsak teden obiskal arabsko mesto ali vas. Nič več.
A celotni proces ni enostranski. Arabski državljani, ki so jih tako dolgo zmerjali in zavračali, so zgubili voljo do sodelovanja. Nekateri od njih so postali islamisti. Dogodki na okupiranih ozemljih so jih globoko prizadeli. Tretja in četrta generacija arabskih državljanov sta bolj ponosni in samostojni. Zelo so razočarani nad neuspehi judovskih mirovnih gibanj.
Vreči arabske poslance iz kneseta je, kot je nekoč izjavil neki francoski politik »huje kot zločin, je napaka!«
Vezi med državo Izrael in več kot 20 odstotki njenega prebivalstva bi bile pretrgane. Nekateri Izraelci prav gotovo sanjajo o izgonu vseh Arabcev iz zgodovinske dežele (vseh šest milijonov, ki živijo v Izraelu, na Zahodnem bregu in območju Gaze), a to so le pobožne želje. Svet, kjer je bilo to nekoč mogoče, ne obstaja več.
Kar pa je možno oziroma se tudi v resnici že dogaja, je potuhnjen apartheid. Na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu je apartheid že realnost. Pričujoči pripetljaj pa kaže, da postaja realen tudi v samem Izraelu.
Histerija, ki je zajela državo po »obisku 'terorističnih' družin«, se je dotaknila tudi Laburistov in celo Meretza.
Besedo »terorist« sem dal v narekovaje zato, ker so ti ljudje teroristi samo za Jude. Za Arabce so heroji, šahidi, muslimani, ki žrtvujejo svoje življenje, da bi »pričali« o Alahovi veličini.
Zastavlja se seveda vprašanje, kaj je naloga arabskih poslancev v knesetu. Da jezijo Jude? Ali da zožijo vrzel ter prepričajo Izraelce, da je izraelsko-palestinski mir možen in koristen.
Bojim se, da Zuabijin nasmešek ni prav nič v pomoč pri drugi nalogi.
Če že kaj, potem je afera okrepila argumente za dve državi. Naj imata državi vsaka svoj parlament, v katerem bodo lahko poslanci po mili volji počeli neumnosti, ter resen skupni koordinacijski svet, ki bo odločal o resnih zadevah.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
