Tiskane izdaje
Eden od ustanoviteljev Iniciative za transparentno in strokovno zdravstvo je v Sobotni prilogi Dela 25. maja analiziral razmere v našem zdravstvu. Z marsikaterim stališčem bi se strinjal, le s tem, da zdravniki ne moremo spremeniti nič, se strinjam le pogojno. Problem, ki ga tudi sam občutim, je popolna nemoč in odtujenost od centrov moči odločanja in kot posamezniki ali manjša skupinica entuziastov res ne moremo narediti nič v smislu boljše organizacije zdravstva in zmanjšanja korupcije (odpraviti se je najbrž ne da). Edino pravilno in civilizacijsko je, da v okviru zdravniških združenj (Zdravniške zbornice, Slovenskega zdravniškega društva in sindikata Fides) artikuliramo naše želje in zahteve brez soliranja ali na vstajniški način ter celo z demonstracijami bolnikov. Ali smo res že vsi v tej državi izgubili kompas – celo izobraženci, in da bomo na ulici reševali naše skupne težave? Ali res kdo misli, da bi drugi, ki bi ali se bodo povzpeli na oblast, res vsi pošteni in ne bodo nagnjeni h korupciji? Res ne moremo biti vsi ministri, direktorji ali predstojniki, lahko si pa prizadevamo biti čim boljši zdravniki.
Na konkretno vprašanje novinarke o operaciji krčnih žil cenjeni kolega odgovori zelo konkretno. Vendar, kdo pa naj rešuje zaplete, npr. po vstavitvi endoproteze kolka, po kateri je ena najtežjih komplikacij pljučna embolija, kar oba dobro veva? Kdo? Podobno velja za zaplete po operacijah na srcu pa zaplete po različnih biopsijah itd. Dokler gre vse gladko in brez zapletov, je vse v redu. Bolnik gre zadovoljen domov, zadovoljen je zdravnik, ker je poseg uspešno izvedel, in zadovoljna je celo zavarovalnica. Toda ko se zaplete, in to se pri nekaterih posegih pogosteje, pri drugih redkeje, takrat pa čim prej evakuacija bolnika od sebe. Ne bom navajal konkretnih primerov, ki sem jih tudi sam v dolgi zdravniški praksi neposredno ali posredno reševal. Ker pa pravila medsebojnega sodelovanja in plačevanja tistih, ki sodelujemo pri zdravljenju zapletov, niso sistemsko urejena, nastajajo ne tako redko zelo osebne zamere, kar seveda meče slabo luč na vse udeležence v procesu zdravljenja in na celotno zdravstvo.
Vizije in prioritete
Od leta 2000 se je v Sloveniji zamenjalo pet ministrov za zdravje. Verjamem, da je vsak imel najboljše namene in cilje voditi ter spreminjati zdravstveni sistem tako, da bi deloval čim bolje v dobro vseh nas. Vsakdo od njih si je izbral svoje pomočnike, svetovalce, strokovne kolegije itd. Toda kako naj zdravstvo deluje dobro in učinkovito, če pa se tako hitro menjajo, saj še preden jim uspe uresničiti kak večji projekt, pridejo že drugi z drugačno vizijo in prioritetami. Tako smo nenehno ujetniki med možnostmi in željami po vodenju zdravstvenega sistema in (pre)hitrimi menjavami vlad.
V času od slovenske osamosvojitve leta 1991 se je v našem zdravstvu dogajalo marsikaj. Leta 1992 smo uzakonili zasebništvo in nad tem načinom dela sem bil tudi sam najprej navdušen, saj sem v svojem zanosu (in naivnosti) verjel, da bo naše zdravstvo začelo delovati tako, kot si večina želi in pričakuje. Toda v nasprotju s pričakovanji se je ustvaril neki hibrid med javnim (ali državnim) in zasebnim, ki ne more delovati dobro in transparentno, če pravila medsebojnega sodelovanja niso jasna in obvezujoča.
Ko se ustanavljajo različna gibanja za ohranitev javnega zdravstva, iniciativa za transparentno in strokovno javno zdravstvo pa društva bolnikov s takimi ali drugačnimi boleznimi, je vse to hvalevredno in pozitivno, vendar če te iniciative niso pravilno artikulirane, potem vsakdo vleče na svojo stran. Zato mislim, da se morajo vsa ta prizadevanja formalno povezati predvsem z zdravniškimi organizacijami in tudi drugimi stanovskimi združenji.
Na nedavni izredni konferenci sindikata Fides sem predlagal, da zdravniške organizacije prevzamemo vodilno vlogo za čim boljše delovanje zdravstvenega sistema. Ena od pobud je bila ustanovitev skupine strokovnjakov iz več pomembnejših specialnosti, ki bi bila stalen organ v okviru Zdravniške zbornice in bi stalno skrbel za strategijo in razvoj zdravstva. Ta organ bi bil lahko v veliko oporo vsakokratnemu ministru. Upam, da mi noben dosedanji minister ne bo preveč zameril, če rečem, da dosedanji strokovni kolegiji niso mogli dobro opravljati svetovalne vloge predvsem zato, ker so se prehitro menjali.
Pojavljajo se težnje po izstopu zdravnikov iz sistema javnih uslužbencev, kar je po mojem mnenju, ob današnji zakonodaji, iluzija in nerealno. Drug precej bolj sprejemljiv in konkreten pristop pa je ustanavljanje skupinskih zdravniških praks, v katere bi se združevali zdravniki, ki so specialisti na določenem področju, in sicer ne glede na to, ali so zaposleni v državnih ali zasebnih ustanovah.
Sistem smo ljudje
Ker so čakalne dobe rak rana slovenskega zdravstva in se zanje vedno išče krivca, naj ne zveni kot opravičilo ali oguljena fraza, da so čakalne dobe posledica anomalij sistema, ki jih ne moremo reševati zgolj zdravniki. Sistem smo namreč ljudje na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti od prvega zdravnika med enakimi (ministra), zavarovalnice in vse do zadnjega v verigi obravnave bolnika. Da se da tudi ob omejenih finančnih možnostih delati več in bolje sem prepričan, samo narediti bi morali nekatere organizacijske spremembe oziroma ukrepe, kar nam pa doslej ni uspelo zaradi različnih vzrokov in ki s samo strokovnostjo izvajalcev nimajo nobene neposredne zveze. Pomemben, če ne glavni razlog, da imamo tako dolge čakalne dobe, je v tem, da zavarovalnica ne more plačati vsega, kar zdravstvo lahko naredi. Drug razlog pa je neverjetna razdrobljenost in s tem slaba povezanost med posameznimi izvajalci in je zato mnogo podvajanja pregledov ter preiskav, kar vse generira še dodatno daljše čakalne dobe in večje stroške.
Naj sklenem. Najslabše je, da vsak vleče na svojo stran in da se krepijo centrifugalne sile namesto da bi vse probleme reševali v okviru strokovnih in stanovskih organizacij. To je tisto, kar mi lahko storimo za državo. Ker je država slab gospodar in upravljavec, ni naključje, da ima skoraj polovica slovenskih bolnišnic izgubo, večina zdravstvenih domov, ki sodijo pod okrilje občin, posluje pozitivno. Čeprav je razmišljanje o spremembi lastništva bolnišnic najbrž preveč heretično in utopično, bi bilo kljub vsemu treba razmišljati, ali ne bi bilo smotrno bolnišnicam najti boljšega gospodarja s tem, da bi postale delniške družbe, v katerih bi država ohranila večinski ali vsaj kontrolni delež, lokalne skupnosti, ZZZS, preostale zavarovalnice, farmacevtska podjetja in drugi pomembni dobavitelji bi postali večji delničarji, preostali lastniki pa bi bili predvsem zaposleni. Potrebne pa bi bile pomembne varovalke, da tudi v zdravstvu ne bi nastajala koncentracije lastništva bogatih, saj bi se nam tako lahko zgodil podoben scenarij, ki smo ga doživeli že ob dosedanjih privatizacijah.
Lahko se na koncu prosto po Hemingwayu vprašamo: Komu zvoni (v zdravstvu)? Zvoni vsem nam!
––––––
