Tiskane izdaje
Po dosedanjem veljavnem kodeksu medicinske deontologije je zdravniku prepovedano vsakršno ukvarjanje z dopolnilnim zdravljenjem, najsi bo to homeopatija ali katera od drugih, predvsem alternativnih metod, ki niso znanstveno dokazane in zelo odstopajo od preverjenih načinov diagnostike in zdravljenja.
Po prizadevanjih oddelka za medicinsko etiko in pravo Medicinske fakultete Maribor, ki je pripravil posodobljen kodeks medicinske deontologije (Delo, 7. 7. 2016), se želi ukvarjanje zdravnikov s homeopatijo dekriminalizirati. Tega početja sicer prenovljeni kodeks medicinske deontologije naj ne bi, kot so zapisali, spodbujal, a tudi prepovedal ne – ne več! Domneva se, da bi bil prenovljen kodeks lahko sprejet do konca letošnjega leta.
Številna nerešena vprašanja
Ko sem analizirala besedno igro »ne – ne več!«, sem se zamislila. Priznati sem morala, da je briljantna. Pretkano nas poziva k nekakšni toleranci. Še več! Znanstvena medicina, kot se zdi, začenja popuščati neznanstvenim interesom?
Kakšne so lahko posledice za bolnika? Kako se bo merilo kakovost dvojne zdravstvene obravnave, to je znanstvene medicine ter neznanstvenih metod zdravljenja in diagnosticiranja bolezni? Kako vrednotiti placebo efekte neznanstvenega zdravljenja? In kaj zadržuje zdravnika, ki verjame, na primer, v metode homeopatije, da ostaja znotraj sistema znanstvene medicine in se ne posveti v celoti homeopatiji! Ali zdravnik s svojo dvojnostjo pridobi določene koristi zase, na primer gmotne?
Vsekakor gre za spolzko področje. Ob sedanjem ločenem sistemu znanstvene in neznanstvene medicine so stvari delno pregledno razmejene. Prekrivanje sistemov bi sedanjo razmejitev lahko zameglilo. Je zaznano povečevanje tolerance uradne medicine do neznanstvenih metod zdravljenja predvsem posledica pogostega medijskega promoviranja neznanstvenih metod ali naše sistemske resignacije, češ, da le ne škodi?
Primer iz prakse
Približno petinšestdesetletni moški je zbolel s prognostično najbolj neugodnim ekspanzivnim procesom možganov: glioblastomom v frontalnem predelu glave. Bolezen se je manifestirala z epileptičnim napadom. Po diagnostični obravnavi je bil najprej operiran, nato obsevan in zdravljen s kemoterapijo. Stanje bolnika se je izboljšalo. Že po enem letu pa so se pojavili znaki blagega napredovanja bolezni, ki so se po zvišanju antivnetnih zdravil prehodno pomirili. Kazalniki ponovitve bolezni so bolnika zaskrbeli, zato je po priporočilu prijateljev poiskal dodatno alternativno zdravljenje z bioenergijo. Bioenergetika je najprej obiskoval redno vsak teden. Bioenergetik je bil zelo sugestiven, zato se je bolnik nanj človeško navezal. Bolezen je počasi napredovala. Bioenergetika je lahko kadarkoli poklical. Bolnika je vsakokrat pomiril, da je svoje stanje lažje prenašal. Nadaljeval je tudi obiske pri uradni medicini in upošteval njena navodila. V sklopu uradne medicine mu ni bil zagotovljen stalen terapevt. Ta se je zaradi dopustov in drugih zdravniških odsotnosti menjaval. Bolnik je zato imel občutek, da se uradna medicina ne poglablja v njegov primer. Med načrtovanimi zdravniškimi kontrolami ni mogel poklicati nikogar, ki bi mu v vmesnem obdobju lahko pomagal. Nenehno pa mu je bil dosegljiv njegov bioenergetik. Ko je bila določeno obdobje bolezen navidezno stabilna, je bolnik pripisoval svoje relativno dobro počutje učinkom svojega bioenergetika in ne jemanju zdravil, ki mu jih je svetovala uradna medicina. Bioenergetik je postal zanj vse bolj nepogrešljiv.
V naključnem stiku z omenjenim bioenergetikom sem zaznala njegovo veliko samozavest in samozaupanje v svoje zdravilno učinkovanje, kar mu je omogočalo, kot sem ugotavljala, da je lahko vplival na podobne bolnike, kot je opisani.
Bolezen se pri bolniku seveda ni ustavila. Na bolnikovo srečo je napredovala brez pojava pomembnejših nevroloških izpadov vse do zadnjega. Po približno treh letih od postavljene diagnoze, je bolnik umrl. Opisani primer nazorno predstavlja pristop znanstvene in neznanstvene medicine do bolnika.
Etablirane napake
Uradna medicina je ostajala uradna medicina, ki bolniku ni zagotavljala nenehno dostopne opore. Vedela je za bolnikov neugoden bolezenski izhod. Seveda se je ukvarjala še z drugimi podobnimi bolniki. Uvedeni sistem zdravstvenega obravnavanja je bil in je še vedno naravnan, še posebno pri prognostično neugodnih bolnikih, v razbremenjevanje zdravnikov in tudi drugih zdravstvenih delavcev pred takimi bolniki.
Bioenergetik se je v bolnikovo obravnavo vključil brez vseh omejitev ter bolnika v njegovi stiski navezal nase. Dovolil mu je stalno oporo in bil v svoji podpori zelo zanesljiv. Torej nas ne more začuditi razumevanje bolnika o bioenergetikovi vlogi pri svojem zdravljenju. Seveda njegova pomoč bolniku ni bila zastonj, čeprav računa ni izdajal, temveč je sprejemal le prostovoljne prispevke za svoje delo v smislu: daj, če lahko in kolikor zmoreš.
Kot vidimo ima znanstvena medicina v vsakdanji praksi prepogosto problem z nezavzetostjo za bolnika posameznika, kar seveda omogoča znanstveno nepodprti medicini odprto nišo za njihovo mesto pri obravnavanju še posebno kroničnega bolnika ali bolnika z neobvladano malignomsko boleznijo.
Medicino približati
Na koncu naj še ugotovim, da je bil za opisanega bolnika stik z bioenergetikom zelo razbremenjujoč in koristen. Žal takega odnosa v znanstveni medicini ni bil deležen.
Znotraj medicinske deontologije bi se zato bilo dobro prednostno posvetiti vse pogosteje opazovani stranpoti današnjega zdravnika od bolnika ter se potruditi znanstveno medicino bolj približati bolniku, ki naj bi mu služila.
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med,
spec. internist – pulmolog
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
