Hočemo biti družba hlapcev in revežev?
pon, 17.07.2017, 09:00
Hočemo biti družba hlapcev in revežev?
Za obresti na državni dolg na leto plačamo eno milijardo evrov, večinoma v tujino – zato ni za plače, zdravstvo, šolstvo, znanost.
Letošnje obletnice državnosti so priložnost za razmislek, kje smo in kam želimo iti. Služba vlade za razvoj je februarja predstavila Vizijo Slovenije, s katero se je pred tem »seznanila« tudi slovenska vlada.

Opredeljena je v okviru petih osrednjih tem: učenje za življenje, inovativna družba, zaupanje, kakovostno življenje in identiteta. Razvijali naj bi znanje in veščine, digitalno odličnost ter kakovostno znanost. Družbene, institucionalne in tehnološke inovacije naj bi omogočale nove rešitve za družbene izzive (starajoče se prebivalstvo, neenakost in revščina).

Sto let po svetovni vojni se ne bomo se več ukvarjali z delitvami iz preteklosti. Živeli bomo bolje, bolj zdravo in dlje, v zadovoljstvu; po blaginji bomo v svetovnem vrhu. Pomembni nam bosta družbena in okoljska odgovornost, spoštovanje narave in premišljeno ravnanje z naravnimi viri – krožno gospodarstvo. Največje bogastvo so in bodo ljudje; uspelo nam bo, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni, ker smo vključujoča in dinamična družba. Smo samozavestni, prilagodljivi in vzdržljivi. Slovenski jezik in kultura nas navdihujeta. V tujini delujoči Slovenci nas vpenjajo v mednarodni prostor. Slovenci bomo leta 2050 srečni ljudje.

Gre za vizijo državljanov, v njej žal ni vizije države. Ljudje državi (politiki) ne zaupajo več – samo 37 odstotkov vprašanih je izobesilo zastavo na dan državnosti. Z državo sta povezani le dve sestavini: zaupali bomo v javne ustanove in imeli učinkovit pravni sistem, pa še to sta želji državljanov, in ne obveza države.

Ne vemo, ali je skrita vizija države, da se pri Evropi dveh hitrosti pridruži tistim, ki hočejo in storijo več ali ne. Vse kaže, da je vizija razprodati podržavljena podjetja in banke, postati družba hlapcev in revežev. Ljudje so izobraženi, sposobni in delavni. Naši športniki imajo v bistveno slabših razmerah za delo vrhunske dosežke. Naši znanstveniki dosegajo doma in v svetu vidne uspehe. Naše podružnice tujih koncernov so med najboljšimi. Imamo vrsto svetovno uspešnih zagonskih podjetij. Toda naša država nazaduje – najboljšo učenko in kandidatko za razvito članico so v izgubljenem desetletju po kupni moči že prehitele Češka in Slovaška, čeprav so naše plače še višje. Brez uspešne države imajo tudi državljani povsod večje težave. Kje smo naredili napake?

Največje napake

Prva napaka je bila podržavljenje samoupravnih podjetij in njihova razprodaja tujcem. Na začetku je to ustrezalo vsem. Krščanski demokrati so mislili: bolje je prodati podjetja tujcem kot rdečim direktorjem. Sindikati so si obetali namesto solastnikov podjetij mezdne delavce in s tem boj za njihove pravice. Cerkev je pričakovala bolj verne, ponižne in odvisne ljudi, ki jim bo lahko pomagala z bogatimi skladi in ji bodo za to hvaležni. Državljani so si obetali kupnino od certifikatov. Politiki so v uprave in nadzorne svete podržavljenih podjetij imenovali svoje ljudi ter tako v nasprotju z dogajanji v razvitih državah obvladovali gospodarstvo. Politično nastavljeni direktorji so bili pogosto nesposobni, niti neupravičeno bogatenje in celo kriminalna dejanja jim niso bili tuji. Politika je podpirala prevzeme podjetij in nastajajoče tajkune. Da bi jim omogočila poceni prevzeme, je leta 1996 celo uničila največje vzajemne sklade Proficia Dadas. Skupaj z ekonomsko in pravno stroko je pokazala, da ne razume tržnega gospodarstva in narave Slovencev.

Model prevzemanja podjetij s kratkoročnimi krediti namesto z izdajo delnic je bil usoden. Gospodarstvo se je na ta način močno zadolžilo. Večino prevzetih podjetij je uničila gospodarska kriza in njihovi dolgovi so prešli na državo. Od nizke zadolženosti, 23 odstotkov bruto domačega proizvoda, smo z aktivno podporo sindikatov skočili na visokih 83 odstotkov.

Veliko podjetij je propadlo in razvoj se je ustavil. Kadrovanje bi bilo drugačno, če bi ohranili množično lastništvo v podjetjih in jih morda spremenili v zadruge, kakršne poznajo v Franciji in Španiji (model za zadnje je bil napravljen na osnovi slovenskih izkušenj s samoupravljanjem). Zadružniki bi v krizi reagirali drugače, kot so mezdni delavci. V državi se je začela širiti revščina, povprečna pokojnina je padla s 76 odstotkov povprečne plače leta 2000 na 57 odstotkov leta 2016, vsako leto za odstotek.

Slovenija kot kolonija

Slovenija ni bila več najboljša učenka. Mednarodni kapital je zagledal možnost, da se polasti premoženja zadnje nove članice EU. Slovenijo je zvabil v dolžniško past in jo začel izsiljevati. Neuke in nesposobne politike je prepričal, da je nujno ustanoviti »slabo banko« in podržaviti slovenske banke v zasebno-državni lasti.

S tem so bila odprta vrata za razprodajo podržavljenega premoženja vključno z vsemi velikimi bankami v slovenski lasti. Slovenija se je dokončno pridružila bivšim socialističnim državam in začela postajati kolonija. Slovenski kapital (deset milijard evrov v vzajemnih in pokojninskih skladih, zavarovalnicah in individualnih vlogah) je zaradi večkratnega podržavljenja pobegnil v tujino, kjer financira nemška, ameriška, kitajska in druga podjetja. Lahko bi rekli, da sami financiramo prevzeme, kot je bila »prodaja« NKBM. Po podatkih Evropske centralne banke je bil novi lastnik NKBM Biser Bidco v Luksemburgu dobre štiri mesece po plačilu 250 milijonov kupnine bogatejši za 438 milijonov evrov! Od 17 milijard evrov hranilnih vlog je devet milijard vpoglednih, prebivalstvo za njih ne dobi nobenih obresti, podjetja pa nam prevzemajo tuji finančni skladi, od ameriških do hrvaških. Leta 2016 se je v tujino odlilo že 213 milijonov evrov od 678 milijonov evrov izplačanih dividend. Tuji lastniki podjetij selijo sedeže podjetij v davčne oaze (Luksemburg, Nizozemska, Ciper, Deviški otoki itd.), proračun pa izgublja davek na dobiček. Za obresti na državni dolg plačamo letno eno milijardo evrov, večinoma v tujino – zato ni sredstev za plače, zdravstvo, šolstvo, znanost.

Z izgubljanjem ekonomske samostojnosti izgubljamo tudi politično, kar je pri naših upogljivih politikih že nekaj let očitno. Sledi še izguba kulturne samostojnosti vključno z jezikom, slovenščino. Veliko uprav in nadzornih svetov naših podjetij in bank v tuji lasti ne razume slovensko, imajo samo enega člana uprave za razumevanje okolja in povezavo z domorodci. Več deset tisoč državljanov dnevno potuje na delo v tujino in več tisoč na leto se jih izseli – slovenščina je za njih kvečjemu še družinski jezik. V naslednjih letih bodo vlade še bolj odvisne od tujega kapitala in delale v njegovo korist. Pričakujemo lahko povečan pritisk na plačno politiko, znižanje proračuna (za zdravstvo, šolstvo, znanost) in socialnih prenosov (pokojnin, socialnih pomoči, štipendij, dodatkov za brezposelne). Neenakost in revščina se bosta povečevali. Na univerze bodo vpeljali šolnine.

Kam naprej?

Vizija države bi morala biti približevanje razvitim državam EU z njim podobno strukturo gospodarstva tako po tehnološki razvitosti kot po lastništvu. Tehnološko je treba dosegati višje dodane vrednosti na zaposlenega. Podjetja morajo imeti svoje razvojne centre, kot jih imata npr. Lek v tuji lasti in Krka v domači, in se povezovati z raziskovalnimi organizacijami (univerzami in inštituti). Domače banke so hrbtenica gospodarstva; zahodne in severne države EU imajo npr. več kot polovico bank v državni ali deželni lasti. Slovensko gospodarstvo se je začelo razvijati, ko so konec 19. stoletja začeli ustanavljati lastne, največkrat občinske ali mestne hranilnice in posojilnice.

Čim prej je treba odločiti o ustavnih pobudah za razveljavitev podržavljenja skupne lastnine v začetku 90. let. Omogočiti je treba solastništvo zaposlenih v podjetju ali banki in ga spodbujati z ugodnimi dohodninskimi in davčnimi ukrepi. Slovenija ima stoletno tradicijo v skupni lastnini, od Krekovih zadrug do Kardeljevih samoupravnih podjetij. Delničarstvo zaposlenih se je izkazalo tudi v zadnjih desetletjih in ustreza mentaliteti Slovencev.

Treba je obnoviti zbiranje prihrankov za razvoj podjetij z delnicami in obveznicami ter trgovanje na borzi. Država mora zato čim prej ugodno rešiti tožbe razlaščenih vlagateljev v vzajemne in pokojninske sklade ter izbrisanih lastnikov delnic in podrejenih obveznic. Vlagateljem mora z zakonom zagotoviti, da vlog ne bo več podržavljala.

Strankokracijo je treba učinkovito disciplinirati s sprejetjem novega volilnega zakona po nemškem modelu (en glas za stranko, drugi za posameznega poslanca). Ponovno je treba uvesti nepoklicne poslance, kakor smo jih poznali v prvih letih nove države in kakor jih ima državni svet.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Hočemo biti družba hlapcev in revežev?

Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Prijavi sovražni govor