Tiskane izdaje
Prvič po osamosvojitvi avtorji arhitekturnih razstav obravnavajo področje urejanja prostora in urbanističnega načrtovanja ter arhitekture večjih mestnih kompleksov v povojnem obdobju. Gre za pregled povojne graditve večjih urbanistično-arhitekturnih sklopov na območju minule države, osredotočen na Slovenijo ter na pomembne projekte širjenja nekaterih mest (Splita, Sarajeva, Maribora – a zakaj ne Kranja?).
Dobre prakse izpred
Metodika pristopa, ki jo je omogočil v tistem času (60. in 70. let) timski pristop k snovanju in realizaciji projektov, pomeni: urbanisti in arhitekti so soprojektirali zgradbe, ulice, trge, opremo mest in parkov z usmerjanjem k realizaciji osnovne urbanistične zamisli, ob istočasni uravnavi vseh sestavin načrtovanja inženirskih komponent. Najpomembnejša sestavina tega pristopa pa so bili namensko formirani vodstveni organizacijski timi, sestavljeni iz posameznih udeležencev (npr. v Ljubljani projektni tim IMOS, v Kranju Domplan, v Splitu Projektna grupa SPLIT3) ... Komaj razumljivo za današnji čas prevladujoče individualnosti in tekmovalnosti.
V povojnem obdobju so večja mesta v minuli državi rasla z velikimi projekti »novih mest« (Beograd, Zagreb, Sarajevo) ali nastajala s posebnimi nameni (novo Velenje, Nova Gorica), ki so ustvarili mestne predele enoličnosti, brez zunanjih mestotvornih prostorov, z zgradbami, postavljenimi »od lokacije do lokacije«. Ljubljane ni med njimi, rasla je s soseskami!
Urbanistične zasnove so temeljile na takrat sodobnih konceptih urbanistične stroke (npr. Litostrojsko naselje), kasneje pa na zgledih iz skandinavskih dežel, kjer je bivala in ustvarjala vrsta slovenskih arhitektov.
Ruski car napove več pozornosti pešcem in ulicam
Konceptualni prelom nastane po izdelavi modela soseske na Zagrebški razstavi leta 1958, na seminarju prof. Eda Ravnikarja, po postulatih Perryjeve »neighborhood« – soseske, naselja z vsemi potrebnimi spremljajočimi funcijami. Po njej so bile koncipirane soseske v Šiški (kjer zaradi takratnih razmer ni bil realiziran njen oskrbni center, a je danes parcela pozidana s komercialno stanovanjsko gradnjo), Nove Jarše, Fužine ... Iskanje izhoda iz dotedanjih konceptov – sestavljank s prevladujočo tipiko večdružinskih zgradb (bloki, stolpnice, po normativih razporejeni z vmesnimi zelenenimi površinami, ki tvorijo t. i. spalna naselja) – je rodilo vrsto poskusov: »trakasta mesta« s kontinuiteto povezanih stanovanjskih zgradb, ki so rasle iz centra naselja, kot je prikazal pariški tim Candilis-Josić-Woods in spobudil kritiški izrek »Town isn't tree!« (Mesto ni drevo!) prof. Christopherja Alexandra, ali pa zasnove z širokimi prostori, t. i. zelenih ulic, kakršno je na primer naselje v Uppsali.
Bistvena inovacija pri nas nastane z natečajnim projektom za sosesko BS-7, danes imenovano Ruski car. Osnovno izhodišče tega projekta je revitalizacija pojma mestne ulice kot najpomembnejše mestotvorne entitete, izgubljene že po Corbusierjevi maketi Plan Voisin (Pariz, 1925). Projekt soseske Ruski car je, poleg že opisanega osnovnega vodila – ulic za pešce kot najpomembnejših mestotvornih javnih prostorov –, izhajal tudi iz omenjenih kritik prof. Christopherja Alexandra, ki je mrežo ulic oprl na izhodiščne točke in sečišča (»nodies«), recimo na postajališča javnega prometa, oskrbne objekte, na obstoječe mestne ulice in vstope v ulični prostor. Tako se je soseska Ruski car že konec 70. let snovala z upoštevanjem bodočega postajališča primestne železnice na današnji kamniški progi in avtobusnih postajališč na obodnih cestah, medtem ko principa mešanja funkcij (stanovanja-javni program) v tistem času pri nas ni bilo mogoče uveljaviti.
Ulica ni enako cesta
Principi, po katerih je zasnovana soseska Ruski car, so se z velikim urbanističnim projektom za tretji sodobni mestni predel v Splitu v polni meri izrazili v konceptu projekta Split3, ki je doživel polovično realizacijo. Sprva zaradi sprememb na področju financiranja priprav in nato s spremembo lastništva nepremičninskega fonda, značilno za tranzicijske države bližnje preteklosti in naše sedanjosti. S Projektno grupo Split3 se je v največji meri vzpostavila prej opisana metodika pristopa k načrtovanju in realizaciji.
Na enak način sta nastala, se načrtovala in dosledno ali delno realizirala še dva pomembna projekta rasti naših mest: Kranj Planina in Maribor jug. Po opisanih projektih te urbanistično-arhitekturne tipike, ki temelji na mrežah pešaških ulic s trgi, širinami in z vrsto mestu imanentnih prostorov z ločenim motornim prometom, preseljenim na mestne ceste (ločevanje pojma ulice od ceste), je zaznati v kasnejših projektih, še bolj v alternativnih zasnovah strukture na osnovi mestnih uličnih blokov (Štepanjske naselje, Kranj Planina Huje). Torej v tistih oblikah mestne klasike, ki so pokazale svojo bivanjsko trdoživost tudi v razmerah nebrzdanega osebnega motornega prometa, kot so notranji prostori, za zadostitev potreb stanovalcev.
Zato dandanes občudujemo Cerdajevo Barcelono. Ljubljana žal nima večjih predelov z mestnimi bloki. Je pač krakasto mesto s načrtovanimi subcentri sredi njih. Še tistih nekaj uličnih blokov v spodnji Šiški ni spodbudilo tovrstnih zasnov na sosednjih predelih, da o aktualnih posegih v mestni blok Slovenska-Tomšičeva-Wolfova-Čopova, kljub Plečnikovim propilejam, ne govorimo ... Notranjščina mestnih blokov z dvoriščnimi fasadami pripada prvenstveno obrobju, ki ga tvori, in morebitni posegi morajo biti temu prilagojeni.
Stopiti iz okvirov
Te misli zapisujem kot dopolnitev razstavi v Arhitekturnem muzeju za spobudo študirajočim in raziskovalcem, da jih poglobijo in stopijo čez okvire likovnih komponent arhitekture, ki jih danes preokupirajo.
Analize sedanjega stanja načrtovanja urejanja mest pri nas kažejo, da smo povsem izgubili njegove bistvene elemente.
Osnovni vzrok te izgube je skorajda revolucionarna sprememba zemljiške politike, ki onemogoča formiranje kompleksnih projektov sosesk, a tudi preslabotno zavedanje o nujnosti študij celovitih mestnih kompleksov, čeprav gradimo precej stanovanj s kvalitetno stavbno arhitekturo. A ostajamo na tem, da gradimo »spalna naselja«, ne pa mesta. In seveda tam, kjer lahko pridemo do zemlje.
Tako preostane, da kar se da uspešno in kvalitetno izboljšujemo že obstoječe. A žal pri natečajih za stanovanjske objekte ne izhajamo več iz kompleksnega preverjanja možne preobrazbe mesta, kar je inicialna sestavina strokovnega pristopa (npr. natečaji za stanovanja v Ljubljana Polje).
V današnjih razmerah je nemogoče pričakovati, da bi si naša mesta vnaprej priskrbela zemljišča za razvoj večjih prej opisanih kompleksov, kot to počnejo druga mesta, ki desetletja niso doživela sprememb na področju zemljiške politike. Za to so potrebna bistveno daljša časovna obdobja. Nekateri še živeči ustvarjalci v opisovanem obdobju ugotavljamo, da namnožene državne in mestne institucije izgubljajo kreativni pristop in se utapljajo v množici birokratskih postopkov, s katerimi nadomeščajo pomanjkanje strokovnega, z osebno odgovornostjo sprejetega dela.
Množica dokumentov nekdaj manjšega obsega in bolj strokovnega ter kreativnega značaja tudi zaradi pravne prereguliranosti določa področje prostorskega planiranja in urejanja mest. Tako Mestni načrt – nekdaj GUP – postaja vse bolj le instrument zemljiške politike ... In arhitekti ob vse manjši veljavi stroke v javnosti so najšibkejši člen v procesu postopkov za »posege« v prostor in si pridobivajo delo na tržišču, prevzemajo obveznosti in izpolnjujejo zahteve te birokracije in kapitala tudi na račun kvalitete svojega dela in slabenja pomena kulturne preobrazbe nacionalnega prostora.
***
Prispevek je mnenje avtorja
