Tiskane izdaje
V Izraelu ni smrtne kazni. Odpravili so jo v prvih letih države, ko so se vsi še zelo dobro spominjali usmrtitev pripadnikov judovskih nezakonitih organizacij (Britanci so jim pravili »teroristi«). To je bila dostojanstvena in praznična odločitev. Po glasovanju so vsi člani kneseta v nenačrtovanem navalu čustev vstali in mirno stali približno minuto. V knesetu namreč ni dovoljeno izražati čustev s ploskanjem. Takrat sem bil ponosen na svojo državo, za katero sem prelil svojo kri.
Pred to odločitvijo so v Izraelu usmrtili dve osebi. Prvo so ustrelili v prvih dneh države. Judovskega inženirja so obtožili, da je sporočal informacije Britancem, ti pa so jih posredovali Arabcem. Trije vojaški častniki so sestavili vojaško sodišče in ga obsodili na smrt. Pozneje so ugotovili, da je bil nedolžen. Drugo smrtno kazen so izrekli Adolfu Eichmannu, avstrijskemu nacistu, ki je leta 1944 vodil deportacije madžarskih Judov v taborišča smrti. Ni bil zelo visoko v nacistični hierarhiji, po činu je bil podpolkovnik (Obersturmbannführer) pri SS. Vendar je bil edini nacistični častnik, s katerim so judovski voditelji prišli v neposredni stik. Zanje je bil pošast.
Ko so ga ugrabili v Argentini in ga pripeljali v Jeruzalem, je bil videti kakor povprečen bančni uslužbenec, ni naredil velikega vtisa in ni bil zelo inteligenten. Ko so ga obsodili na smrt, sem napisal članek, v katerem sem se spraševal, ali podpiram usmrtitev. Zapisal sem: »Ne upam si reči 'da' in ne upam si reči 'ne'.« Eichmanna so obesili.
Osebna izpoved: ne morem ubiti ščurka in ne morem ubiti muhe. Ne gre za zavesten odpor, ampak skoraj fizičen. Toda ni bilo vedno tako. Pri petnajstih letih sem se pridružil »teroristični« organizaciji Irgun (Narodna vojaška organizacija), ki je takrat ubila veliko ljudi, med drugim ženske in otroke na arabskih trgih, da bi maščevala ubite Jude med arabskim uporom.
Bil sem premlad, da bi sodeloval v akcijah, vendar sem skupaj s tovariši razdeljeval letake, ki so ponosno predstavljali akcije. Torej sem bil brez dvoma soudeleženec, dokler nisem zapustil organizacije, ker se nisem več strinjal s »terorizmom«. Značaj pa sem zares spremenil, potem ko sem bil ranjen med vojno leta 1948. Več dni in noči sem ležal v postelji v bolnišnici, nisem mogel jesti, piti in spati, samo razmišljal sem lahko. Nazadnje sem ugotovil, da ne morem vzeti življenja nobenemu živemu bitju, tudi človeku ne. Zato sem seveda smrtni sovražnik smrtne kazni. Z vsem srcem sem se razveselil odprave smrtne kazni v knesetu (še preden sem postal član tega ne preveč plemenitega organa).
Toda pred nekaj dnevi se je nekdo spomnil, da smrtne kazni niso zares dokončno odpravili. Nazadnjaški člen v vojaškem zakoniku je še vedno veljaven. Zdaj nekateri zahtevajo, da bi ga uveljavili. Gre za umor treh članov judovske družine iz naselbine. Arabskega napadalca so na kraju zločina ranili, ne pa tudi ubili, kakor se ponavadi zgodi. Vsa desničarska klika, ki vodi Izrael, je začela soglasno zahtevati smrtno kazen. Pridružil se jim je Benjamin Netanjahu, to je storila tudi večina članov njegovega kabineta. Netanjahujevo vedenje zlahka razumemo, saj nima načel in počne to, kar počne večina ljudi njegove vrste. Trenutno se je znašel sredi velikanskega korupcijskega škandala, povezanega s podmornicami, zgrajenimi v Nemčiji. Na kocki je njegova politična usoda, zato ni časa za moralno dlakocepstvo.
Če za trenutek pozabim na svoj osebni duševni odpor do smrtne kazni in se čisto razumsko lotim vprašanja, ugotavljam, da je smrtna kazen velikanska napaka. Usmrtitev osebe, ki med svojimi ljudmi velja za velikega domoljuba, vzbuja močno jezo in globoko željo po maščevanju. Po vsaki usmrčeni osebi se pojavi ducat novih, ki so jo pripravljeni nadomestiti. Govorim iz svojih izkušenj. Kot sem že omenil, sem se pridružil Irgunu, ko sem imel komaj 15 let. Nekaj tednov pred tem so Britanci obesili mladega Juda Šloma Ben Josefa, ki je streljal na arabski avtobus, poln žensk in otrok, ne da bi koga zadel. Bil je prvi Jud, ki so ga usmrtili v Palestini. Ko sem se pozneje že odrekel »terorizmu«, sem še vedno občutil močna čustva, kadar so Britanci obesili še enega judovskega »terorista« (ponosen sem na to, da sem se domislil edine znanstvene definicije »terorizma«: »Borec za svobodo je na moji strani, terorist je na njihovi strani.«).
Še en razlog proti smrtni kazni sem omenil že na začetku tega članka: neizogiben dramatični učinek te kazni. Od izreka smrtne kazni se zanjo zanima ves svet, da niti ne omenjam celotne države. Vznemirijo se ljudje od Timbuktuja do Tokia, od Pariza do Pretorie, milijoni ljudi, ki jih izraelsko-palestinski spor drugače sploh ne zanima. Usoda obsojenca začenja prevladovati v njihovih življenjih. Izraelska veleposlaništva bodo zasula sporočila dobrih ljudi. Oglasile se bodo organizacije za zaščito človekovih pravic z vsega sveta. V številnih mestih se bodo začele ulične demonstracije in se širile iz tedna v teden. Izraelska okupacija palestinskega ljudstva, ki je bila do takrat nepomembna novica v časopisih in na televiziji, se bo znašla v središču pozornosti. Uredniki bodo pošiljali posebne dopisnike, strokovnjaki bodo razpravljali o tem. Nekateri državni voditelji bodo pristopili k izraelskemu predsedniku in ga prosili, naj bo usmiljen. Datum usmrtitve se bo približeval in pritisk bo vse hujši. Na fakultetah in v cerkvah bo slišati vse glasnejše pozive k bojkotu Izraela. Izraelski diplomati bodo opozarjali zunanje ministrstvo v Jeruzalemu, da je stanje zelo resno, zato bodo veleposlaništva okrepila protiteroristične varnostne ukrepe. Izraelska vlada se bo sestajala na nujnih izrednih sejah, nekateri ministri bodo predlagali, da bi spremenili obsodbo. Drugi bodo trdili, da bi tako pokazali, da so šibki, in bi spodbudili terorizem. Netanjahu se tako kot ponavadi ne bi znal odločiti.
Vem, da lahko takšno razmišljanje povzroči napačno ugotovitev: arabske napadalce je treba takoj ubiti. Pravzaprav je ta ugotovitev povezana z drugo dilemo, ki trenutno deli Izrael na dva dela: primer Elorja Azarie, vojaka in zdravstvenega delavca, ki je od blizu ustrelil ranjenega arabskega napadalca, medtem ko je ta ležal na tleh in močno krvavel. Vojaško sodišče je obsodilo Azario na leto in pol za zapahi, po pritožbi so kazen potrdili. Veliko ljudi bi rado videlo, da bi vojaka izpustili iz zapora, drugi, med njimi je tudi Netanjahu, bi radi omilili njegovo kazen.
Azaria in vsa njegova družina neznansko uživajo v pozornosti vse države. Prepričani so, da se je pravilno odločil, vse skladno z nepisanim pravilom, ki pravi, da nobenega arabskega »terorista« ne bi smeli pustiti pri življenju. Pravzaprav je to pred leti odkrito izjavil tedanji premier Jichak Šamir (kot vodja podzemnega gibanja Lehi je bil eden najuspešnejših »teroristov« 20. stoletja). Za takšno izjavo ni treba biti zelo inteligenten.
Ne glede na to, kako se lotite vprašanja smrtne kazni, nazadnje ugotovite, da je to barbarski in neumen ukrep. Odpravile so ga vse civilizirane države, razen nekaterih ameriških zveznih držav (ki jim stežka rečemo civilizirane).
Kadar koli pomislim na to vprašanje, se spomnim nesmrtnih verzov Oscarja Wilda iz njegove Jetniške balade iz Readinga. Ko je Wilde opazoval sojetnika, obsojenega morilca, ki čaka na svojo usmrtitev, je zapisal: »Nisem še videl človeka, ki bi tako hrepeneče zrl v tisti majhen kos modrega bivališča, ki mu jetniki pravijo nebo ...«
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
