Hrvaški posel tisočletja
Wed, 23.03.2016, 09:00
Hrvaški posel tisočletja
Arbitražni sporazum kot žrtev hrvaške ambicije po naftnih milijardah in regionalni veličini.

Ni prav pogosta diplomatska praksa, da bi se sosednji državi ovajali pred tako visokim predstavniškim telesom, kot je Organizacija združenih narodov. V sodobni Evropi bi kaj podobnega težko našli. Pa se je vendar zgodilo. Republika Hrvaška je pisala posebno pismo državam članicam te visoke organizacije in na prav poseben način opozorila na vlogo Republike Slovenije v postopku iskanja rešitve dolgoletnega mejnega spora. Zaradi nenavadnosti in politične svojevrstnosti takšne odločitve se je dobro vprašati o vzrokih.

Slovenija in Hrvaška sta se dobrih petnajst let pogajali o načinih rešitve odprtih vprašanj – ne samo mejnih, temveč vseh. Za pokojnega predsednika vlade dr. Janeza Drnovška je bila to prioritetna politična naloga. Zato mu je po nekaj letih pogajanj s celotno hrvaško vlado in njenim takratnim predsednikom, Nikico Valentićem, uspelo doseči dogovor o rešitvah. Na enem izmed zadnjih sestankov je kurir predsednika dr. Franja Tuđmana prinesel sporočilo, da nič od dogovorjenega ne bo priznano.

Nekaj let kasneje je Drnovšek začel nova pogajanja, tokrat z vlado dr. Ivice Račana. Ponovno je bil dosežen dogovor, ki je bil tudi parafiran, pa ga je sosednja država ponovno zavrnila. Drnovšek je tudi po tem, kot predsednik države, poskušal najti za obe državi sprejemljivo rešitev. S predsedniškim kolegom Stipetom Mesićem je imel vrsto srečanj, dokler ni zadnjega, ki bi moralo biti v Bjelovarju, dobesedno čez noč preklical. Mesić je namreč bolj ali manj javno povedal, da takšne obojestranske rešitve Hrvaška ne bo nikoli priznala.

Princip za vse meje

Nekaj let kasneje se je novi predsednik vlade Borut Pahor s hrvaško premierko Jadranko Kosor sporazumel o načinu rešitve mejnega spora med državama. Osnova dogovora je bilo spoznanje, da so vse možnosti iskanja rešitve z medsebojnimi pogajanji izčrpane in da ostaja le možnost ustanovitve mednarodnega arbitražnega sodišča, ki naj zavezujoče presodi. Sporazum je bil v navzočnosti predsedujočega evropskemu svetu in z njegovim sopodpisom tudi sklenjen. Princip rešitve mejnih sporov, ki jih ima Hrvaška z vsemi sosednjimi državami, ni bil pomemben samo zaradi zelo težkih bilateralnih vprašanj, temveč tudi zaradi pristopnih pogajanj z Evropsko unijo. Pahor in Kosorjeva sta namreč z dogovorom o arbitraži omogočila nadaljevanje in uspešno dokončanje hrvaških pogajanj o polnopravnem članstvu v EU. Danes lahko z veliko verjetnostjo trdim, da bi bila brez uspešnega dogovora Pahor-Kosor Hrvaška še vedno pred vrati Unije. V paketu z Republiko Srbijo bi čakala na odmrznitev evropskih odločitev o novih širitvah. Kot smo takrat lahko slišali v najpomembnejših evropskih prestolnicah, je bil omenjeni sporazum način dobrega reševanja spora, in ne njegovega prelaganja na obremenjeno bruseljsko mizo. V resnici je kazalo, da bo to priznan princip reševanja mejnih sporov v regiji.

Pa je bilo prav nasprotno. Iz tega principa je hrvaška politika iskala izhod. Ne zaradi meje s Slovenijo, temveč zaradi odprtih mejnih vprašanj z drugimi sosedami, zlasti s Črno goro. Še bolj natančno: zaradi možne določitve meja v Jadranskem morju.

Južni Jadran 3

Vrniti se moramo na konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tu se namreč skriva ključ do razumevanja nenavadnih dejanj vlade sosednje države. Ameriška naftna družba Chevron je imela v tistih letih pravico do seizmoloških snemanj podvodja Jadranskega morja in poskusnih vrtin. O tem bi morala veliko vedeti stara naftna mojstra dr. Miran Mejak in Lojze Skok. Ena najuspešnejših vrtin je bila tako imenovana vrtina Južni Jadran 3 povsem blizu Budve. In tu nastane ključen spor. Ne takrat, temveč slabih dvajset let kasneje.

Leta 2002, spremljal sem večino pogajanj, je takratna Zvezna republika Jugoslavija podpisala z Republiko Hrvaško meddržavni sporazum o začasni razmejitveni črti na polotoku Prevlaka. Torej na morski meji s kasneje osamosvojeno Črno goro. Hrvaška je to sicer mednarodno prikazovala kot uspeh in predvsem odločenost svoje državne politike za iskanje za vse sprejemljivih mejnih rešitev, vendar je bilo sočasno že slišati notranjepolitična opozorila o nevarnostih podpisanega dogovora. Šef hrvaške komisije za meje dr. Hrvoje Kačić je povedal, da bi sprememba dogovorjenega začasnega režima na Prevlaki v trajno rešitev morske meje prikrajšala državo za dobrih 200 kvadratnih kilometrov teritorialnega morja ter tisoče kilometrov epikontinentalnega pasu. Temu so že takrat dodali, da bi takšna razmejitev neposredno vplivala tudi na razdelitev podmorskih naftnih bogastev.

Nato se je to vprašanje nekako umaknilo z visoke politične agende. Ponovno sem ga zasledil novembra 2014. Takrat je imel predsednik hrvaške vlade Zoran Milanović nekakšen pozdravni govor na dnevih zagrebške univerze. Tam je izpostavil vsaj eno zadevo, ki nekako ni sodila v kontekst: da je Republika Črna gora določila za raziskave nekatera območja pod morskim dnom v Jadranu, ki pa »niso njihova, temveč naša«. Dodal je, da bo morala Črna gora to stališče spremeniti oziroma da je treba vse skupaj razumeti kot začetek nove arbitraže. Ko sem sledil tej njegovi navedbi, sem videl, da je Milanovićeva vlada že leto prej podpisala tajno pogodbo z britansko družbo Spectrum geo Limited o zbiranju seizmoloških podatkov območja pod jadranskim morskim dnom. Tej družbi je predala tudi vse raziskave svoje državne naftne družbe o potencialnih nahajališčih energentov pod Jadranom in možnostih njihove eksploatacije. Že prve dni januarja 2015 je Milanovićeva vlada izdala deset dovoljenj za raziskave »ogljikovodikov« na različnih lokacijah Jadranskega morja. Dovoljenja so dobili konzorciji Marathon Oil – OMV, Eni, Medoilgas ter domača Ina. Slovensko zunanje ministrstvo je prav zaradi teh dovoljenj in zemljevidov, ki so določili lokacije tudi v Piranskem zalivu in s tem neposredno kršili dogovor o arbitraži, poklicalo na zagovor takratno hrvaško veleposlanico v Ljubljani. In pri tem je tudi ostalo. Čeprav se je takrat najbrž že vedelo, da je hrvaški minister Ivan Vrdoljak vsaj investitorjem, ki so dobili polja na območju Prevlake, zatrjeval, da tu ni spora in da bosta državi kmalu podpisali sporazum o raziskovanju morja in tudi rešili mejna vprašanja. Na seji hrvaške vlade pa sta njen predsednik Milanović in minister Vrdoljak razkrila strahovita pričakovanja: da bo Hrvaška postala prepoznavna po tistem, kar leži pod njenim morjem, to pa so milijarde dolarjev vredna nahajališča nafte in plina. »Hrvaška bo postala mala Norveška,« sta prepričevala ministrski zbor. In ne samo to. Ob množici milijard, ki bodo zasule hrvaško ekonomijo, se bo, tako Vrdoljak, Hrvaška tudi vpisala na svetovne energetske zemljevide kot pomemben faktor stabilnosti in prihodnjega razvoja. Še več, ob odpovedi ruskega projekta plinovoda Južni tok naj bi s svojimi novimi velikimi nahajališči plina pod Jadranskim morjem Hrvaška postala regionalna sila na Balkanu, v državah, ki so odvisne od uvoza energentov in še posebno plina. Še več, Hrvaška da bo s temi nahajališči postala tudi bolj varna država, saj bodo prav njene velikanske zaloge plina generator nove stabilnosti v regiji.

Piranski zaliv ne šteje

Težavi sta bili samo dve: prva, da Črna gora tudi po pogovorih Milanovića s premierom Milom Đukanovićem junija 2014 ni odstopila od pravice do lastnih raziskav in kasnejših eksploatacij nahajališč nafte in plina v Jadranu, ter druga, da je podobno iskanje začela tudi Bosna in Hercegovina in določila obmorsko področje Neuma kot eno izmed polj raziskav.

Piranski zaliv je bil pri tem manj pomemben.

Sta pa bila pomembna Slovenija ter podpisan in ratificiran sporazum o arbitraži. Na eni strani so bile pričakovane milijarde in možnost male Norveške, na drugi pa sporazum Pahor-Kosor, skupaj z zahtevo po določitvi stika Slovenije z odprtim morjem, ter prepričanje evropske politike, da se ta dogovor lahko uporabi kot načelo tudi za vse druge mejne spore.

Zato je bila verjetno leta 2014 sprejeta odločitev o iskanju možnosti za izstop iz arbitražnega sporazuma. Prav zaradi pričakovanih milijard in z njimi povezane regionalne veličine. To je bila odločitev takratne vlade. Povod so našli lani poleti v prisluhih. Zato danes Milanović ob začasni zamrznitvi odločanja arbitrov govori o zmagoslavju in najboljši stvari, ki jo je naredila njegova vlada.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Borut Šuklje
mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije



Hrvaški posel tisočletja

Foto: Boris Kovačev/Cropix

Prijavi sovražni govor