Humanistanbul

Kljub šoku in ogorčenosti, ki ju je lani poleti po vsem svetu povzročila tragična smrt Ajlana Kurdija, se zdi, da se od takrat razmere niso bistveno spremenile. To je žalosten – toda brutalen – komentar, ki veliko pove o naši kolektivni humanosti, če ta sploh še obstaja.

Moč podob in družabnih omrežij, ki je tako učinkovita, ko gre za slavne osebe, se zdi, da se je popolnoma razblinila, ko je bilo treba pokazati podporo tistim manj srečnim. Potem ko je Ajlan umrl pred šestimi meseci, je umrlo še nešteto nedolžnih ljudi – moških, žensk in otrok –, katerih smrt bi bilo mogoče preprečiti.

Spopadamo se z velikimi humanitarnimi krizami, kakršnih ni bilo vse od konca druge svetovne vojne. Toda za očitno globalno brezbrižnost ne bi smelo biti nobenega izgovora.

Holistični pristop k reševanju

Velike naravne nesreče so še vedno pomemben dejavnik, zaradi katerega ljudje umirajo in so prisiljeni zapuščati svoje domove, toda bolj bi nas moralo skrbeti, da je velika večina humanitarnih kriz povezana s konflikti, poleg tega se nenehno ponavljajo ali pa trajajo zelo dolgo časa. To je najbolj očitno prav v Siriji, kjer množični morilec z zunanjo pomočjo brezobzirno in nekaznovano napada lastne ljudi.

Tudi drugod, na Bližnjem vzhodu, v Aziji, Afriki in drugje, humanitarne krize segajo čez državne meje. Danes 125 milijonov ljudi po vsem svetu potrebuje humanitarno pomoč. Število ljudi, ki so morali zapustiti svoje domove, se je samo v desetih letih skoraj podvojilo na 60 milijonov. Ti podatki potrjujejo, kako veliko je človeško trpljenje, ki se poglablja zaradi vse bolj zapletenih humanitarnih kriz, naše nesposobnosti in nepripravljenosti spopadati se z njimi ter vse večjega finančnega prepada med rastočimi potrebami in omejenimi viri.

Nekaj je treba storiti in Turčija je pripravljena pokazati pravo pot, ne samo tako, da bo pokazala, kako se je treba vesti, ampak tudi tako, da si bo prizadevala spodbuditi mednarodno skupnost k ukrepanju.

Turčija je danes pomembna darovalka humanitarne pomoči, poleg tega gosti največjo populacijo beguncev – teh je več kot tri milijone – na svetu. To se dogaja predvsem zaradi vojne v Siriji. Turčija je z zagotavljanjem zatočišča in življenjsko pomembnih storitev – denimo brezplačne zdravstvene oskrbe, šolanja in poklicnega izobraževanja za begunce – prevzela veliko finančno breme, ki ga mora plačevati predvsem iz svojega žepa.

Toda naša humanitarna diplomacija ni omejena samo na najbližje regije. Turčija je sprejemala ranljive osebe, ne glede na raso, religijo ali etnično pripadnost že od konca 15. stoletja, zdaj pa se odziva na različne humanitarne krize, ki se pojavljajo od Haitija do Nepala, od Gvineje do Somalije in od Sahela do Indonezije. Pri naših humanitarnih prizadevanjih poskušamo ne samo omiliti simptome, ampak tudi zdraviti bolezen. Takšen holistični pristop vključuje humanitarno in razvojno pomoč, hkrati pa se loteva vzrokov kriz in dejavnikov, ki poglabljajo humanitarne krize. Ta pristop je prilagojen različnim razmeram in je najprepoznavnejši v državah sahelske Afrike ali v Somaliji, kjer Turčija izvaja enotno politiko, s katero spodbuja dialog med različnimi stranmi. Turčija združuje uradno pomoč z dejavno udeležbo podjetij in civilne družbe ter je tako do zdaj pomagala zelo izboljšati številna življenja.

Posamezna tovrstna prizadevanja Turčije so sicer ključna, vendar bi moral mednarodni humanitarni sistem uporabiti vsa razpoložljiva finančna sredstva, saj so razmere, v katerih živijo vsi tisti, na katere vplivajo številne krize po vsem svetu, čedalje slabše. Ogroženih je preveč življenj, zato si brezbrižnosti ne smemo privoščiti.

Na tem pomembnem razpotju bo Istanbul 23. in 24. maja 2016 gostil prvo svetovno humanitarno srečanje voditeljev pod pokroviteljstvom OZN. Izbira Turčije za gostiteljico ni bila naključna. Gre za primerno priznanje uspešni humanitarni diplomaciji, ki smo jo izvajali.

Skupna vprašanja humanitarnega sistema

Svetovno humanitarno srečanje voditeljev bo vzpostavilo pomembne temelje, na podlagi katerih se bomo spopadli z izzivi, ki obremenjujejo humanitarni sistem. Na srečanju se bomo poleg tega lotili tudi vprašanj, kakršno je, denimo, kako se odzvati na ponavljajoče se oziroma dolgotrajne krize in valove beguncev, se bomo ukvarjali tudi z drugimi težkimi temami, denimo s tem, kako zagotoviti trajno, zanesljivo in predvidljivo humanitarno financiranje. Pogovarjali se bomo tudi o drugih vprašanjih, denimo o tem, katere inovativne metode je mogoče uporabiti ali kako spodbujati krajevne humanitarne odzive s prilagojenimi in prijaznimi pristopi, zanimalo pa nas bo tudi vprašanje dostojanstva in varnosti pri humanitarnih dejavnostih.

Svetovno humanitarno srečanje voditeljev bo priložnost, ko se bodo vse svetovne države in njihovi voditelji lahko dogovorili o skupnem ukrepanju, medtem ko so ogrožena življenja milijonov ljudi. Ko sem prvič zagledal fotografijo Ajlana, se spominjam, kako me je razžalostilo, ko sem razmišljal, kako sam in brez zaščite je bil nedolžni otrok. Rad bi verjel, da smo se nečesa naučili od te fotografije in da ne potrebujemo več takšnih fotografij, ki bi nas prisilile k ukrepanju.

Vsi smo odgovorni za to, kar se bo zgodilo tistim ranljivim osebam, ki nas prosijo za pomoč. V Istanbulu bomo imeli priložnost, da se ustrezno spopademo z izzivom in prevzamemo to odgovornost. Vabimo vse svetovne voditelje, naj pridejo v Istanbul na humanitarno srečanje voditeljev pod pokroviteljstvom OZN in skupaj z nami poskušajo poiskati rešitve za vse, ki nujno potrebujejo humanitarno pomoč.

Mevlüt Çavuşoğl, zunanji minister Republike Turčije

------

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.