»Humanost« sekularne zavesti
tor, 17.04.2018, 12:00
»Humanost« sekularne zavesti
Se nam res zdi, da je naša sekularna 
družba, ki brezčutno vzreja in kolje nepredstavljive količine (omamljenih) 
živali v imenu boga trebuha, že usvojila lekcijo o »živalih kot čutečih bitjih«?
Pred leti v Granadi je na tečaju španščine učitelj za temo pri »konverzaciji« izbral – bikoborbe. Nenavadna izbira: da bi se učenci razgovorili, je treba izbrati kočljive teme. To pa bikoborba ni. Ko gre za bikoborbe, smo vsi soglasno »odločno proti«. No, Alberto, učitelj, je na našo kategorično misel, češ da je to navadno srednjeveško barbarstvo, odgovoril, da se preveč osredotočamo na sam konec, premalo pa na vse tisto prej. Na življenje sámo. Pravi, da bi, če bi bil bik in če bi ga kdo vprašal, kakšno usodo si želi, usodo bika na farmi množične reje ali bika borca, brez obotavljanja izbral drugo. Tak bik namreč življenje preživi na svežem zraku, na neskončnih deviških pašnikih, v družbi najboljših krav, ob najbolj kakovostni krmi ter brez vsakršnih zdravil in hormonov. Nato pa mu damo ljudje še možnost, da nam dejansko pogleda v oči.

Če bik ta boj izgubi, se dan po bikoborbi njegovo meso prodaja v okoliških gostilnah: lahko pokusite bikov rep, jajca ali pač kakšen drug del borčevega telesa. »To je redka priložnost, ko ljudje lahko jedo zdravo, nekontaminirano meso ekološko in spoštljivo rejenih živali,« nas je izzival Alberto, »kako ste v poplavi mesne svinjarije, s katero nas krmijo, lahko proti?« Če bik med spektaklom ne umre, pa mu celo podarimo življenje: lahko se za vedno vrne v svoje arkadijsko okolje.

Ker sem šla z Albertom tudi nekajkrat na pijačo, vem, da ni šlo za provokacijo. Naš učitelj je mislil smrtno resno. In prav nanj sem se spomnila ob polemiki, ki je pred kratkim završala v slovenskih medijih. Polemiki, ki nas poziva k »tehtanju« pravic živali in verske svobode. Pri tem me ne zanima pravna razsežnost problema (spolzka tla za nepravnika). Zanima me naša sekularna hipokrizija, hipokrizija Albertovih učencev.

Zapisom (in spletnim komentarjem pod njimi), ki na zunaj branijo pravice živali pred versko/muslimansko tradicijo, gre v resnici za nekaj drugega: za izkazovanje vzvišenosti sekularne zavesti nad religiozno ter za poskus čiščenja lastne vesti, ki sama zase nekje v ozadju sluti, da je umazana do obisti.

»Obredni zakol« živali ima globoke pomenske razsežnosti, v katere se sodobni zavesti očitno ne zdi vredno poglabljati. Če zelo grobo posplošimo: kot se kristjan z molitvijo pred jedjo zahvali Bogu za obrok, za hrano, ki je zrasla na zemlji, ki je ni ustvaril on, se tudi muslimani pri obrednem zakolu živali zavedajo prav tega: da žival ni njihova last, da v resnici nimajo »pravice« do nje, da je to dar, ki so si ga prilastili – za preživetje. Skratka, gre za globoko zavest o lastni odvisnosti od drugega, Boga in sveta, ter za izraz hvaležne ponižnosti. Tiste, ki jo izraža tudi kristjan v svoji molitvi pred jedjo. A vse to v sodobnem sekularnem svetu, ki menda spoštuje »temeljne vrednote«, velja za »versko omejitev«.

V gonji proti muslimanom in njihovim »nehumanim« verskim praksam se postavlja za vzor ravnanje naše sekularne države, ki naj bi že pred dvema desetletjema uzakonila »humano ravnanje z živalmi«, kamor menda sodi tudi obvezno omamljanje pred zakolom.

Če še nismo popolnoma omamljeni, ne moremo ne videti, da naše sekularne države množično vzrejajo živali, se pravi vsak dan zakonito mučijo naše »male brate«: živali vse življenje živijo v nemogočih razmerah, podvržene so krutim eksperimentom, grozljivi medikalizaciji, pred zakolom pa jih omamijo z elektriko ali s strelnim nabojem v glavo. Odprite kakšen veterinarski učbenik za naš sekularni univerzitetni študij: povsod cvetijo izrazi »mesnate pasme«, »klavne živali«, »vzreja mesa« in podobno. Se nam res zdi, da je naša sekularna družba/država, ki poblaznelo brezčutno vzreja in kolje nepredstavljive količine (omamljenih) živali v imenu boga trebuha, že usvojila lekcijo o »živalih kot čutečih bitjih«?

V zvezi s poudarjanjem »temeljnih vrednot« in »humanosti«, ki naj bi zasijala v naši nereligiozni praksi zakola, pa naj navedem misel iz eseja Živalski pogled drugega Slavoja Žižka, filozofa, ki bi mu težko očitali »religiozne omejitve«: »Pogled [živali] nastopa kot pogled Drugega – nečloveški pogled, ki je prav zaradi tega še bolj pogled Drugega v vsej njegovi brezdanji neprepustnosti. Zavedanje, da nas žival gleda, predstavlja brezdanje srečanje s pogledom Drugega, saj nam […] pogled vrača nekaj, kar je radikalno Drugo.«

Ko mi, »humani« ljudje, klanje prepuščamo klavnicam, ki so daleč od našega pogleda, obenem pa žival še omamimo, da dokončno zapre oči še pred smrtjo, ta »pogled Drugega« tako rekoč dvojno onemogočimo. Ga odstranimo. Ukinemo. Da nas ne bi spomnil na našo bedo. Na našo podivjano željo. Na naše ponorelo obvladovanje in prisvajanje vsega živega. Na našo morilskost. Da od nas ne bi terjal ponižnosti in hvaležnosti. Se spomnite jedke definicije »civiliziranega« človeka, ki jo je zapisal junak iz Zapiskov iz podtalja Dostojevskega? »Človek je nehvaležno bitje na dveh nogah.« Razum, s katerim se tako rad ponaša, pa je največkrat v službi njegovih strasti, dodaja junak iz Zločina in kazni.

Če v bikoborbah prepoznavamo največje sodobno leglo trpljenja goveda, je nekaj hudo narobe z našo percepcijo realnosti. Če bi nam bilo res mar za dobrobit živali, ne bi napadali muslimanskih verskih praks, ampak bi najprej klonili pod bremenom lastnih – ter podrli farme in klavnice, ki smo jih postavili sami: v naši, sekularni državi. S predsmrtnim omamljanjem bitij, ki jih prej vse življenje mučimo, ne blažimo njihovega trpljenja. Blažimo ugrize svoje vesti, da bi lahko še naprej čim bolj nemoteno tavali v oblakih lastne »humanosti«.

»Humanost« sekularne zavesti

Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor