Ideje moramo iskati in razvijati s srcem

Slovenija leta 2041: V kakšni državi si želim živeti čez 25 let in kako priti do nje?

Objavljeno
28. junij 2016 22.09
Dedek in vnučka na prireditvi v Ajdovščini, Slovenija 2.maja 2015.
Primož Zupan
Primož Zupan

Vprašanje, kje bo Slovenija čez 25 let, je zelo na mestu. Verjamem, da si ga vsi v naši državi še premalokrat zastavljamo, kadar pa si ga, odgovore in ideje pustimo nekje ob strani ali pa na ramenih nekoga tretjega. Kot idejnik se nenehno obračam v prihodnost. Ideja, ki se danes rodi, bo morda jutri ali pa čez nekaj let postala resničnost. Vmes jo je treba nujno preveriti. Zato moramo ves čas imeti pred seboj vizijo, kaj hočemo postati, in hkrati vedeti, kje smo danes. Prepoznati moramo svoje temeljne vrednote in jih ohranjati, predajati naprej generacijam, ki prihajajo za nami.

Ravno vrednote so namreč temelj, na podlagi katerega zaznavamo probleme, izzive, priložnosti. Zaradi vrednot se nam rodijo ideje ali pa imamo slepo pego. Če nam nekaj ni vrednota, potem smo apatični. Vseeno nam je, kaj se s tem dogaja, dobro ali slabo. Ta trenutek smo kot družba na preizkušnji, ker določenih vrednot nismo hoteli ali pa znali razširiti na kritično maso družbe.

Kje to opažam? Pred tremi leti je ostarela soseda živela sama in je bila ledvična bolnica. Ob vrnitvi z rednega obiska dialize je vedno prijazno, zelo počasi odšepala od taksija skozi glavni vhod do dvigala in nato v svoje stanovanje.

Z ženo sva se neki ponedeljek v zgodnjih večernih urah odpravljala na redni trening. Ko sva stopila iz dvigala, sva videla, da nekdo leži med vrati. Bila je soseda, rahlo zmedena. Od taksija do glavnega vhoda je še nekako prišla, potem pa se ji je v medprostoru, pri poštnih nabiralnikih, zvrtelo. Izgubila je zavest in obležala.

Hotela je, da jo dvigneva in odneseva v stanovanje. Gospo sem pomiril. Prosil sem jo, naj se ne premika, ji povedal, da tega ne bova storila, in nemudoma poklical nujno medicinsko pomoč. Med tem, ko smo čakali na prihod reševalnega vozila, sem zgrožen opazil, da se je nekaj sosedov, ki so se bodisi vračali iz službe bodisi so odhajali na svoje večerne aktivnosti, sprehodilo mimo brez kakršnegakoli odziva na staro gospo, ležečo med vhodnimi vrati. To so naredili mrtvo hladno, kot da je prostor prazen in nas treh sploh ni v njem. Vmes se je našel tudi nekdo, ki je hotel gospe pomagati tako, da bi jo negibno odnesel v stanovanje. (In kaj bi potem počela doma, negibno ležala na postelji?) V tistem trenutku sem prosil ženo, naj gre domov, s sosedo pa sem preostanek večera in noči preživel na urgenci. Na koncu po opravljenih preiskavah in prejetih zdravilih sem jo skupaj z reševalci pripeljal v stanovanje, sezul sem ji čevlje, ji pomagal, da se je namestila na kavč in se poslovil. Celotno dogajanje me je precej šokiralo, predvsem zaradi hladnokrvnega odziva mimoidočih sosedov.

Takrat sem pri sebi sklenil, da bom ves čas sledil nauku Malega princa in gledal z odprtim srcem. Le tako bom prepoznal probleme in zagnano iskal ideje, ki jih bom z vso gorečnostjo pomagal pripeljati na cilj.

Slovenijo 2041 zato vidim polno ljudi, ki jim ni vseeno. Ker skrbijo. Ker čutijo. Ker vidijo probleme, hkrati pa vidijo tudi ideje in jih uresničijo. Slovenija je do takrat doživela še nekaj padcev, vendar se je iz vsakega naučila nekaj novega. Vmes smo ugotovili, da vsak posameznik sam ne zna vsega, da pa smo skupaj res neverjetno uspešni, če se tega partnersko lotimo. Prišli smo do zaključka, da si je treba večkrat vzeti čas in (i)zbirati ideje, se pri tem kdaj tudi vprašati, ali delamo nekaj na tak način zgolj zato, ker »se tako pač dela«, in ali obstaja še kakšna boljša alternativa. Priznali smo si, da je napake delati človeško in da je bolje pasti petdesetkrat z enega metra kot enkrat s petdesetih metrov. Na ta račun se je poleg zavesti o trajnostnem razvoju dvignila tudi zavest o slovenskem znanju, poslovnem uspehu, naravnih danostih, ki smo jih uspešno ohranili za bodoče generacije.

Do leta 2041 so se v ospredje vrnile vrednote, kot so: skrb za sočloveka, dostojanstvo, čast – pri tem mislim na svetost obljube, ki jo daš človeku, da boš nekaj naredil, in to potem tudi res uresničiš. Vse to so vrednote, ki krepijo zaupanje, etiko in moralo. Ugotovili smo, da je najbolj učinkovito, če se za določene stvari skupaj zavzamemo in jih tudi dosežemo. Zaradi teh vrednot so se pokazali mnogoteri pozitivni učinki v različnih panogah – v gospodarstvu, šolstvu, zdravstvu, tudi država se je približala državljanom. Posledica tega je manj zakonov v pravnem redu. Vsi zakoni pa so pisani s stališčem, da se državljanu najprej zaupa, da govori resnico (in za njeno dokazovanje ni treba prilagati 1000 in 1 potrdila in dokumenta), kar je zelo poenostavilo administrativne postopke, hkrati pa tudi okrepilo aktivnosti na nivoju zagonskega podjetništva.

V zadnjih treh letih dela kot idejni menedžer ugotavljam, da je v nas še ogromno potenciala, ogromno uporabnih in neverjetnih idej, ki jih je vredno razviti. Posamezniki, ki se odločijo za to pot, pa se spremenijo v pozitivnem smislu. Takrat si pokažejo, da lahko s srčnostjo pridejo do ideje, ki ruši zidove. To je vplivalo tudi na šolski sistem. Začel se je poudarjati pomen poslanstva vsakega od nas. V čem smo odlični in kako lahko pomagamo družbi, okolju in svetu, da smo še boljši. Tekmovalnost za vsako ceno na eni strani in »rezanje povprečij« na drugi strani sta izginila. V ospredje je prišlo partnerstvo, kako lahko vsak aktivno prispeva in razmišlja o skupnih ciljih.

Pred kratkim sem v hčerinem vrtcu prebral pravljico o Pšenici, najlepšem cvetu. Navdušilo me je, kako so otroci dobro razumeli pomembnost sodelovanja med generacijami in pomoči drugim, ob tem pa imeli veliko idej in zamisli, kaj vse bodo še sami naredili, da bo svet boljši. To me je navdalo z upanjem, da je prihodnost svetla in da se je zanjo vredno potruditi. Ideje moramo iskati in razvijati s srcem.

Primož Zupan je idejni mendežer

Prispevek je osebno mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.

***

Vse prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:

Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.

Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:

»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«

Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.