Ikarjev padec
čet, 05.10.2017, 09:00
Ikarjev padec
Katalonski referendum: Vsi Evropejci smo 1. oktobra izgubili krila, ranjene so bile sanje, ki so svet delale lep
Stojim v množici, ki se gnete v vagonu metroja, stisnjena tik pod zaslon, na katerem se vrtijo reklame, večinoma namenjene obiskovalcem mesta. Vsakih nekaj minut se pojavi oglas v angleščini, ki obljublja avtentični flamenko v lokalu na Rambli: »Spoznajte Španijo iz 15. stoletja! Izjemen ansambel plesalcev. Pogostitev s tapasi, tako klasičnimi kakor tudi veganskimi.«

Zdrznem se: Kaj je Španija?

Jo res lahko enačimo s plesom izobčenega ljudstva, tistih romskih plemen, ki so se raztepla po polotoku, ki v glavnem še vedno životarijo kje na robu družbe? Noben hidalgo ne zna slediti temu noremu ritmu, noge se mu zapletejo kakor meni ali vam. Flamenko je pesem izgnanih, krik tistih, ki nimajo drugega kot svoje telo in svoj glas, umetnost, rojena iz uporništva izbrisanih.

In gotske palače Barcelone, ko je bilo katalonsko kraljestvo na vrhu svojih moči, so tudi Španija? Zgrajene so bile v času, ko je katalonsko plemstvo dalo Evropi najbolj očrnjena rimska papeža iz družine, ki je danes znana le še pod italijanskim imenom Borgia, Alfonsa de Borjo i de Llançola (Kalista III.) in Roderica Llançola i de Borjo (Aleksandra VI.) iz mesteca Gandia sredi rodovitnih valencijskih gričev. Brez katalonske naveze ni mogoče razložiti, od kod njihov gromozanski vpliv. A kamnite stene danes ne govorijo več, so le še okvir za zabavo.

Najpomembneje je, da je Evropa pozabila, da smo bili vsi lačni in revni, brezpravni in izključeni. Veganska moda mi je priklicala prizor iz filma Novecento (1971) Bernarda Bertoluccia, kopica otročajev se gnete pod posušeno sardino, ki v črni kuhinji visi s stropa. Skorjico kruha drgnejo po oglodani ribici, da se vsaj malo navzame vonja. Te splošne lakote in pomanjkanja se nihče več ne spominja, to je najbolj pozabljena zgodba. In da omenjam Bertoluccia, ki je zarisal okoliščine, iz katerih je vzbrstel fašizem, seveda tudi ni nobeno naključje.

Kako tej amnezični mednarodni skupnosti dopovedati, kaj se je zgodilo 1. oktobra v Kataloniji? Ko sem se ob petih zjutraj spuščala po temnih ulicah proti volišču, se je moja pot križala z zadnjimi nočnimi pticami. Veseljaške skupine so postopale po vogalih, in kar se je v mestu dogajalo tisto zoro, jim je bilo povsem tuje. Tudi ko so policijske sile udarile z brutalnostjo, ki je obkrožila svet, so samo ulico dlje ljudje mirno pili svojo jutranjo kavo, svoje popoldansko pivo.

Glas za tiste, ki jih več ni

Naše volišče je bilo v Ravalu. To je stari del mesta, kjer so ozke ulice pravi labirint, in to nas je obvarovalo pred policijskim napadom. Represija je bila dobro preračunana, zato so udarili po najlažjih tarčah. V Barceloni in drugih večjih mestih so načrtno izbrali šole, ki imajo širok dostop in dovoljujejo hiter umik. V malih krajih pa so se znesli nad ljudmi kot prava osvajalna vojska. S solzilnim plinom in pendreki so se zakadili nad tistih nekaj sto prebivalcev, ki so na trgu priredili ljudsko veselico, v vasici za vasico.

V Ravalu so potrebovali prostovoljce za volilne mize in takoj sem se prijavila za celodnevno in odgovorno delo. Vsakemu volivcu, ki je stopil pred mojo mizo, sem pogledala v oči in se tisto nedeljo ob volilni skrinjici naučila, kaj pomeni narod. Kako različni smo, koliko sosedov imam, ki se jih sploh nisem zavedala, koliko solidarnosti in zaupanja drug v drugega so ljudje sposobni v težkih trenutkih.

Pretresla me je ženska srednjih let, ki je s solzami v očeh čisto tiho zašepetala, preden je oddala svojo glasovnico, »za vas, ki vas več ni«. Tudi meni so se oči napolnile s solzami in se mi je zatresel glas, ko sem Lauri in Julii, dvajsetletnicama, ki sta z menoj delili te odločilne ure, narekovala številko osebne izkaznice za registracijo volilnega glasu. Spomnila sem se vseh tistih zgodb, ki sem jih prevedla v četrt stoletja, odkar živim med Katalonci, in tega, kako dobro poznam zatiranje, skozi katero je ta narod šel, sploh v 20. stoletju.

Morje (1958) Blaia Boneta z vročično hladnokrvnostjo riše fašistično zasedbo Majorke in kako je krutost osvajalcev zaznamovala skupinico dečkov, ki kot neme priče opazujejo divjanje odraslih. Ko smo na festivalu v Ljubljani vrteli istoimenski film Agustija Villaronge (2000) in gledalcem obljubili pogovor po filmu, ni v dvorani ostal nihče. Prizori so bili preveč pretresljivi. A v filmu ni zgodbe o muci, prizora, ob katerem se mi še zdaj naježijo lasje. Oče, ki se ujezi zaradi neke neumnosti, pred otrokovimi očmi pobije domačo mačko skoraj do smrti in jo vrže v kot na dvorišču. In potem otrok skrivoma, ves preplašen, hodi gledat, kako živalca umira. Bo spet tako? Bomo svoje otroke spet vzgajali v to brezbrižnost? Da ima tisti, ki vlada, pravico do vsake, tudi najbolj krute samovolje?

Samo če bo svet ohranil vrednote miroljubnega sožitja, bo v njem prostor tudi za nas. Tega Slovenci nikakor ne moremo pozabiti. Le tako bomo lahko znanstveniki in športniki, pesniki in astronavti, ki so zaznamovali svetovno zgodovino. Če se odrečemo tem vrednotam, nas bo ta strašna, podivjana sila, ki ne pozna sočutja, prej ali slej pobila na tla.

Policisti so uživali v svojem nasilju

Policija je bila tedne nastanjena na trajektih v barcelonskem in tarragonskem pristanišču, v ozkih in neudobnih kabinah, brez pravega stika s svetom. Italijanski ladijski družbi Mobby Lines, z ladjami, porisanimi z otroškimi motivi iz risank, in Grandi Navi Veloci si zaslužita, da tu zapišem njuni imeni in tudi svojo odločitev, da se z njimi ne bom nikoli več peljala, čeprav so prevozniki, ki smo jih z družino pogosto uporabljali v naši vsakoletni migraciji. Uniformiranci, ki so se spustili nad miroljubne množice, so prišli od drugod kot osvajalci, da si podjarmijo neubogljivo provinco. Najbolj grozljivo je, da niso poslušali koordiniranih ukazov, temveč se je vsak policaj čutil pooblaščenega, da stori, karkoli se mu zdi. Fantje so v svojem nasilju uživali, začutili so tisto grozljivo svobodo, v kateri življenja drugih ni več treba spoštovati. Njihovo divjanje ni bilo z ničimer omejeno. Počutili so se gospodarje, ki uničujejo z razlogom. Divjaštvo je bilo upravičeno s črko zakona. A le kako se je kaj takega sploh lahko zgodilo?

Kar je vsa ta leta najbolj zaznamovalo politični konflikt med Španijo in Katalonijo, je dejstvo, da Katalonci nikoli niso bili priznani kot subjekt. Dialoga ni bilo mogoče vzpostaviti, ker je manjkal osnovni pogoj zanj, priznavanje obeh sogovornikov kot enakopravnih. Španska stran je dialog s Katalonci vztrajno zanikala z najbolj krutim političnim orožjem. Pravni jezik se je spremenil v roko oblasti in zakoni so postali najtrdnejši dokazi katalonske neobstoječe identitete. Katalonci kot narod ne obstajajo v ustavi in tudi njihove pravice do samoodločbe ni v zakonih. Torej Kataloncev sploh ni, zato je z njimi mogoče ravnati kot z mačko iz Bonetovega romana, ki se jo zbrca v kot, če njena prisotnost moti. Na človeka, ki ga ne priznavamo kot človeka, se ni treba ozirati. Misel je strašna, a zapišem jo z vso resnostjo, kolikor sem je sposobna. Španska policija je svojim lastnim državljanom to nedeljo odrekla človeško dostojanstvo.

So zakoni negibna dogma?

Iz tega zanikanja katalonskega naroda kot političnega subjekta sledi seveda tudi vse nadaljnje branje nedeljskih nemirov. V številnih odzivih je mogoče slišati, da gre zgolj za notranjepolitično zadevo, v katero se ni treba vmešavati. Je to res? Mar ni vsak zakon odraz politične volje in dogovorov, človeku prilagodljiv in prijazen inštrument, ne pa negibna dogma?

Babice z okrvavljenimi obrazi so del kakega zakona o zagotavljanju sožitja? Prvošolčki, ki so v nedeljo videli, kako so policaji premikastili njihove očete ali dede, so šli naslednje jutro k pouku v stavbe z razbitimi okni in vlomljenimi vrati. Je tem otrokom mogoče razložiti, da so uniformirane sile, ki so vse to storile, prišle samo delat red?

Naj končam s podobo Pietera Bruegela starejšega, ki je leta 1558 naslikal pokrajino ob morju. V ospredju kmet mirno orje svojo njivico, sonce se blešči, ladje plujejo, ovce se pasejo, vse je mirno. Čisto v kotu slike pa je videti utapljajočega se mladeniča, ki je izgubil krila. Nihče ni opazil njegovega padca. Tudi po dogodkih v Barceloni lahko vsak seveda še naprej mirno orje svojo njivo in ne dvigne pogleda niti do obzorja. Ampak 1. oktobra 2017 smo vsi Evropejci izgubili krila. Ranjene so bile vse tiste sanje, ki so svet, v katerem živimo, delale tako svetel in lep. Vsak, ki odvrne pogled od nasilja, je kriv brezbrižnosti. In nobena pokrajina ne bo več lepa in bogata, če ne bomo imeli kril, ki nas lahko nesejo do sonca.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Ikarjev padec

Španska policija je svojim lastnim državljanom to nedeljo odrekla človeško dostojanstvo. Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor