Tiskane izdaje
Ne spomnim se natančno, moralo je biti okrog leta 1993, ko je nekega jutra v učilnico na Gimnaziji Koper vstopila naša razredničarka in nam povedala, da bo odslej del naše razredne skupnosti tudi nova sošolka, ki je morala zaradi vojne v Bosni zapustiti svojo domovino in je zatočišče, varnost in priložnost za nadaljevanje izobraževanja poiskala v Sloveniji. Tiho, zadržano, nekoliko plašno se je usedla v eno od zadnjih klopi, kot bi bila v nekakšnem nelagodnem pričakovanju našega odziva.
Čeprav tega nikoli nismo izrekli na glas – ker preprosto ni bilo treba, bilo je tako zelo samoumevno – smo si želeli, da bi se v našem razredu počutila sprejeto, da bi tista njena plašnost in nelagodje čim prej izzveneli, da ji ne bi bilo nerodno spregovoriti v svojem maternem jeziku. Ni nam bilo mar, kakšne narodnosti je, kakšne veroizpovedi. Predvidevali smo, da ima za seboj mesece negotovosti, strahu, morda tudi kakšno osebno tragično zgodbo, o kateri bo – ali pa tudi ne – čez čas z nami spregovorila. In je spregovorila. Skupaj smo preživeli dve ali tri gimnazijska leta, v katerih se je med nami spletlo srednješolsko prijateljstvo, nato so se naše življenjske poti razšle in od takrat je minilo že skoraj četrt stoletja. Ne vem, kje je Maja zdaj in kaj počne, vem pa, da je njen prihod, njena zgodba, njena prisotnost pomembno sooblikovala tudi moj pogled na svet in razumevanje temeljnih demokratičnih vrednot.
Nekoč nekočljiva pomoč
Maja seveda ni bila edina. V Sloveniji se je v 90. letih prejšnjega stoletja izobraževalo več tisoč otrok, ki so morali zapustiti svoje domove in se preseliti v zanje tujo državo, za mnoge je bilo to celo vprašanje golega preživetja. In v slovenski družbi je v tistem času vladal konsenz, da kot družba, politika in posamezniki preprosto moramo pomagati ljudem, ki so se znašli v temeljni eksistencialni stiski. Še posebno nista bili kočljivi pomoč in podpora otrokom in mladim, ki za okoliščine, v katerih so se znašli, niso bili čisto nič odgovorni, obenem pa je prav njim grozilo, da bodo v najobčutljivejšem obdobju svojega življenja ostali brez kakovostne vzgoje in izobrazbe, ki je ključna za to, da posameznik odraste v samozavestnega, avtonomnega, kritičnega, odprtega, solidarnega in sočutnega – človeka.
Ne spomnim se, da bi v tistem času katerakoli družbena skupina organizirala protibegunske proteste ali širila strah pred domnevno »islamizacijo« družbe. Ne spomnim se, da bi v medijih zasledili pogrome proti beguncem in do njih sovražno nastrojena sporočila. Sploh pa nikomur, ampak res nikomur ni padlo na misel, da bi v kakršni koli obliki izrazil nasprotovanje vključevanju otrok v javne vzgojno-izobraževalne ustanove. Država in šolska politika sta imeli izdelano strategijo vključevanja otrok beguncev v sistem javnega izobraževanja. Jasno je bilo, da je dolžnost države in politike, da poskrbi za uresničevanje temeljnih človekovih pravic, med katerimi je tudi pravica otrok do izobraževanja in izobrazbe, ne glede na njihove osebne okoliščine. Gre za pravice, ki jih posamezniku zagotavlja, državi pa njihovo spoštovanje in uresničevanje nalaga njen lastni in mednarodni pravni red. Ne le šolski politiki, tudi šolam kot institucijam se je zdelo samoumevno, da je treba z ustreznim vključevanjem in strokovno obravnavo poskrbeti za učence in dijake, ki kot begunci prihajajo iz drugega jezikovnega in kulturnega okolja. V to je bilo vloženega zelo veliko strokovnega dela, znanja in prizadevanj ravnateljic in ravnateljev, učiteljic in učiteljev, pedagogov in drugih strokovnih delavcev. S svojim odnosom, sprejemanjem različnosti in vzgojnim delovanjem, v katerem se je izražalo spoštovanje temeljnih vrednot in formalnega okvira, ki zagotavlja njihovo uresničevanje, so bili učitelji in drugi strokovnjaki v šolah zgled strokovnega in pedagoškega ravnanja, ki je imelo na učence in dijake še kako pomemben vzgojni učinek.
Vse bolj sovražno naravnani
Žalosten je vtis, da po dobrih dvajsetih letih slovenska družba postaja vse bolj ksenofobna, sovražno nastrojena do skoraj vsega, kar ni po meri večine, polna predsodkov in iracionalnih strahov. Imamo ravnatelja ene od prepoznavnih ljubljanskih osnovnih šol, ki se mu zdi ogled filma Zeleno kolo na eni od osnovnih šol v okviru kulturnega dneva »bedarija«, ki »nima nobene veze s slovensko kulturo«, pri čemer je iz njegove izjave mogoče sklepati, da ne pozna razlike med kulturnim dnevom kot dnevom dejavnosti in praznovanjem slovenskega kulturnega praznika. Imamo srhljive protibegunske proteste, ki so v Kranju eskalirali v dejavno nasprotovanje nastanitvi šestih otrok, starih med 10. in 14. let, v tamkajšnji dijaški dom. Otrok, ki so se v Sloveniji znašli sami, brez matere in očeta, ki potrebujejo občutek, da so na varnem, da bo država, čeprav ni njihova domovina, zanje poskrbela in jim zagotovila pravice, ki jih kot otroci in ljudje imajo, tudi ali še posebno pravico do kakovostne vzgoje in izobraževanja. Namesto tega jih v Sloveniji pozdravlja podpisano nasprotovanje 24 učiteljev Gimnazije Franceta Prešerna iz Kranja. Šole, ki se ponaša z imenom pesnika, ki je nekoč zapisal »žive naj vsi narodi« in mu je bilo veliko do tega, da »koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«. Na Vrhniki so se odločili, da bodo v času, ko »naši« otroci zjutraj prihajajo v šolo in popoldne iz nje odhajajo – beguncem delili zajtrk in kosilo, z argumentom, da jih bodo tako lahko zadržali v nastanitvenem objektu in ne bodo mogli ogrožati slovenskih šolarjev.
Kaj se je zgodilo z nami?
Kaj se je v teh dobrih dveh desetletjih zgodilo s Slovenijo in slovensko družbo? Kje se je tako nedoumljivo zalomilo? Dejstvo, da gre tokrat za otroke, ki prihajajo iz geografsko in kulturno bolj oddaljenega okolja, kot so bili otroci begunci iz držav nekdanje Jugoslavije, vsaj po mojem prepričanju ne more biti ključni razlog. Sploh ne more biti razlog. Ti so drugje.
Oblast in politika po eni strani za pridobivanje političnih točk vse manj izbirata sredstva: podpihovanje sovraštva, celo odkriti sovražni govor v političnem prostoru že dolgo ni več tabu. Nekateri mediji pri tem dejavno sodelujejo, bodisi prav tako iz političnih bodisi še bolj iz ekonomskih razlogov: netenje sovraštva, senzacionalni naslovi, ustvarjanje moralne panike pač prinaša denar. Ob tem vladajoča politika ni zmožna artikulacije jasnih stališč in nedvoumno obsoditi ravnanj, ki so v sodobni demokratični družbi preprosto nesprejemljiva in protizakonita. Medlemu in kompromisarskemu odzivu predsednika države na nedavne dogodke je sledil prav tako mlačen odziv šolske ministrice. Od nje in drugih predstavnikov šolske oblasti bi pričakovali, da bo jasno povedala, kaj je za in v javni šoli nedopustno, s čimer bi tudi ravnateljem in učiteljem, ki se spopadajo – in se bodo tudi v prihodnje – z nestrpnimi in nesprejemljivimi izpadi nekaterih skupin staršev, dala oporo za bolj suvereno strokovno odločanje in ravnanje. Ali drugače: od šolske politike bi v tem primeru pričakovali, da bo šolam in strokovnim delavcem v njih krila hrbet in tako zagotovila spoštovanje temeljnih človekovih pravic in pravnega reda v tej državi.
V izjavi Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, Oddelka za pedagogiko in andragogiko FF UL in Slovenskega društva pedagogov smo poudarili, da ne gre le za šest otrok, ki jim danes odrekamo nastanitev v dijaškem domu: »Za vse otroke gre. Ker svet, kakršnega odrasli gradimo s takšnim zavržnim, nespoštljivim, zaničevalnim odnosom do tistih, ki so v njem najranljivejši, pa naj prihajajo iz katerega koli okolja ali kulture, je svet, v katerem bodo tudi 'naši' otroci slej ko prej – begunci. V več kot enem pomenu te besede.«
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Damijan Štefanc
predsednik Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije in izredni profesor na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
