Imperativ evropske solidarnosti

Evrska kriza: Težave evrskega območja so predvsem politične, psihološke in institucionalne.

Objavljeno
30. avgust 2012 10.51
Peter Sutherland
Peter Sutherland
Ko je predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi javno razglasil, da bo njegova ustanova naredila, »karkoli bo treba«, da bi zagotovila stabilno prihodnost evra, je bil učinek njegovih besed takojšen in neverjeten. Stroški zadolževanja za Italijo in Španijo so dramatično upadli, delniški trgi so švignili kvišku in pred kratkim začeto drsenje menjalnega tečaja evra navzdol se je nenadoma ustavilo.

Ni še jasno, kako dolgo bo trajal učinek te Draghijeve izjave, sploh z javno podporo, ki so mu jo ponudili nemška kanclerka Angela Merkel, francoski predsednik François Hollande in italijanski premier Mario Monti. Zagotovo pa lahko trdimo, da Draghijeve pripombe in odzivi nanje ponazarjajo, da osnovne težave evrskega območja niso predvsem finančne in gospodarske, temveč politične, psihološke in institucionalne.

Mednarodni opazovalci so se na Draghijevo obljubo, da bo storil, »karkoli bo treba«, da reši evro, tako burno odzvali prav zato, ker so mnogi od njih že dvomili, da bodo drugi evropski voditelji res izpolnili takšno zavezo. (Nekateri od teh dvomov so seveda politično ali finančno sebični; ena od struj finančnega kapitalizma dojema evro kot grožnjo, in njeni zagovorniki bi naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi povzročili njegov propad.)

Nesposobnost politikov evrskega območja, da bi po dveh letih krize in pol razpršili dvome o svoji zavezanosti evru, kaže na to, da je ta problem globoko zakoreninjen. Ministri evrskega območja v svojo obrambo navajajo kup reform, ki so jih uvedli v zadnjih tridesetih mesecih – reform, ki naj bi pospešile gospodarsko modernizacijo, sanacijo državnih financ in tesnejše gospodarsko sodelovanje.

Žal so te reforme vse prepogosto samo nadomestna dejavnost. Same po sebi so sicer koristne, a ne morejo jasno odgovoriti na vprašanje, ki ga mednarodni trgi čedalje odločneje postavljajo: Ali so največje in trenutno najbogatejše članice evrskega območja brezpogojno pripravljene to zavezo izpolniti?

Skupni in posamični interesi

Nihče ne dvomi, da si Nemčija skupaj z večino drugih članic evrskega območja želi, da bi enotna valuta obstala. Toda bati se je, da bi to željo izničile prioritete politik posameznih držav ali negodovanje zaradi počasnosti izvajanja reform v nekaterih drugih državah evrskega območja.

Nemški pregovor, ki pravi, da je »zaupanje dobro, nadzor pa še boljši«, je pravzaprav temelj politike voditeljev evrskega območja, odkar je dolžniška kriza razvitega sveta zajela sistem enotne evropske valute. Posledice so jasne. Zaupanja med članicami evrskega območja ni mogoče imeti za samoumevno, ampak si ga je treba zaslužiti in ga vzdrževati.

Zdaj so na dan prišle meje takšnega ravnanja. Bogatejše države so sicer veliko naredile, da so pomagale svojim sosedam v stiski, a ta pomoč je le začasna, postopna in s strogimi pogoji.

Po eni strani je popolnoma razumljivo, da Nemčija in druge države evrskega območja zahtevajo zagotovila, da njihova sredstva ne bodo kratko malo zapravljena. A ta nenehna potreba po zagotovilih, po omejevanju tveganja in čim manjšem angažmaju vzbuja strah, da za Nemčijo in druge države zagotovila njihovih partneric ne bodo več zadostna, zato ne bodo več hotele prevzemati tveganj, povezanih s pomočjo. Če se bo to zgodilo, propad evra ne bo več daleč.

Rimska pogodba, podpisana leta 1957, je bila plemenita in ambiciozna novost v evropski zgodovini. Solidarnost in predvidljivost v mednarodnih odnosih na podlagi skupnih institucij in skupnih interesov stari celini veliko bolj učinkovito zagotavljata blaginjo in stabilnost kot pa tradicionalno ohranjanje ravnotežja visoke diplomacije, saj so njeni izvajalci že vse prevečkrat treščili na tla.

Solidarnost

Evro je nastal iz duha solidarnosti. Njegovega prispevka h gospodarski in finančni stabilnosti Evrope v zadnjih petih letih ne bi smeli podcenjevati. Kriza v tridesetih letih prejšnjega stoletja dokazuje, koliko slabše bi lahko vse skupaj danes bilo. Voditelji evrskega območja so bili kar nekaj časa v skušnjavi, da bi se vrnili k starim, neuspešnim modelom odnosov med evropskimi državami; to je bilo nekaj časa še mogoče prenašati, zdaj pa je meja sprejemljivosti že dosežena.

Zdi se mi, da nemško javno in politično mnenje začenjata spoznavati, kakšno gospodarsko opustošenje bi za Evropo in Nemčijo prinesel zlom evra. Demokratična dolžnost nemških politikov je, da to spoznanje okrepijo in se zavzemajo za ukrepe, ki so potrebni za odvrnitev katastrofe. V dobro delujoči demokraciji se ne bi smelo zgoditi, da bi politiki pred svojimi volivci skrivali neprijetne resnice. In utvara bi bilo domnevati, da mora evrsko območje sámo nadaljevati dosedanjo pot, da zagotovi prihodnost skupne valute. Če nič drugega, je nesprejemljivo, da dosedanja pot na politično, gospodarsko in dolgoročno nevzdržen način še poudarja razlike med državami članicami.

Večja uravnoteženost

Filozofijo nadzora in recipročnosti, ki je bila doslej temelj obvladovanja krize na evrskem območju, je treba nadomestiti s solidarnostjo in vsem, kar spada zraven. To pomeni bolj uravnoteženo gospodarsko politiko na evrskem območju, več vpliva Evropske centralne banke, pravo bančno in finančno unijo ter načrt za delno in pogojno razdolževanje.

Voditelji držav evrskega območja so se o vsem tem že pogovarjali, zdaj pa je napočil trenutek za jasne zaveze in realističen časovni načrt za ukrepanje. Nevarno se bližamo trenutku, ko »prebijanje skozi krizo« ne bo več dovolj, kajti ta bo znova silovito izbruhnila. Zato je pravičniška trditev nemške centralne banke, češ da je njena odgovornost večja in bolj zavezujoča od odgovornosti drugih centralnih bank, nevarno zgrešena. Njen »Nein« nas le še bolj približuje katastrofi.

Če bi dvome o prihodnosti evrskega območja pregnali že pred dvema letoma, noben finančni problem Evrope danes še zdaleč ne bi bil tako težak, škoda dobremu imenu in finančni stroški v zadnjih tridesetih mesecih pa bi bili veliko manjši. Dolgoročno je solidarnost za vse vpletene cenejša. Če je ne bo, nas lahko s tem povezani stroški v bližnji prihodnosti pahnejo v propad.

Project Syndicate, 2012