Tiskane izdaje
Usodnost in hitrost družbenih sprememb v športu nas silita v tehten premislek, čeprav je prav ta tisti, ki nam ga sodoben način življenja jemlje. Občutek, da smo vse bolj zatečeni v nečem, česar sami ne nadziramo ali si ne želimo, se stopnjuje.
Pozornost, ki nam jo jemljejo mobilne tehnologije, družbena omrežja, mediji in pritiski, nas potiska v vlogo, podobno igralcu tenisa, ki na vsak način poskuša vrniti žogico nasprotniku in je po vsakem uspešnem odgovoru v še bolj obupnem položaju. Edino, kar nam preostane, je, da igro prekinemo in v njej poskušamo biti igralci v upanju, da nam to igro omogoča.
Vprašanje torej je, kakšna je možnost, da tisti, ki aktivno delujemo v vrhunskem športu kot »proizvajalci in ustvarjalci«, tudi odločamo ali ustvarjamo športno okolje? Sprašujem se, ali je meritokracija mogoča? Konkretno me zanima, kaj smo naredili za športnike in trenerje v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih oziroma ali na to, kar se nam obeta v bližnji prihodnosti, vplivamo. Zelo se hvalimo z dosežki naših športnikov, a se v resnici sistem ni premaknil v smeri, da bi jim bilo bolje in lažje v boju z drugimi in da bi, ko končajo športno pot, bili bolj pripravljeni za produktivno življenje.
Sistemska pomoč športnikom
Pri tem se je treba zavedati, da je konkurenca in dostopnost znanja okoli nas v nenehni rasti. Stagnacija pomeni nazadovanje v relativnem in absolutnem prostoru. Nekaj, kar bi izboljšalo status športnikov, je sistemska pomoč pri njihovem splošnem in specifičnem tekmovalnem razvoju. Težava je, da ne vemo, v čigavih rokah naj bi bila. Še vedno nimamo osrednjega športnega središča, ki bi bil namenjen vrhunskim in mladim, zelo nadarjenim športnikom ter bi združeval znanja akademskih in raziskovalno-tehnoloških organizacij z obstoječim potencialom športnikov in trenerjev. Ne gre samo za združevanje znanja in hotenja, ampak za nujni preskok v organiziranosti. Pravzaprav gre za projekt, pri katerem je treba pridobiti kritično maso najbolj nadarjenih in ambicioznih športnikov ter trenerjev, da lahko skupaj s strokovnjaki s področja kineziologije, fiziologije, biomehanike, senzorskih tehnologij, medicine, obdelave signalov, računalniških ved, strojništva, komunikacij, biokibernetike in nevropsihologije ustvarijo okolje uspešnosti, inovativnosti in razvoja lastnih doktrin.
Kritična masa pomeni, da je treba zbrati večino vrhunskih športnikov (vsaj iz vseh individualnih in nekaj kolektivnih športov) in trenerjev skupaj, da lahko koncentriramo tudi druge potrebne vire ter jim omogočimo izmenjavo informacij in specifičnih znanj. Vse to imamo, a je povezanost pogojena s skupnim delovanjem na večdimenzionalnem problemu z istim smotrom. Zelo pomemben vidik zbiranja nadarjenih ljudi in znanja je, da jim tako omogočamo lažje prilagajanje sistema vrednot, ki športnike popelje bližje k odličnosti. Kakovost, ki nastane ob skupnem delovanju različnih znanj, ni samo vsota posameznih znanj, ampak praviloma vedno vodi v neki presežek znanja, ki lahko da popolnoma novo kakovost spoznanj in izsledkov. Za tak presežek pa je treba, da vsi govorijo vsem razumljiv oziroma in se skozi čas najdejo skupna presečišča področij delovanja.
Meriti in analizirati procese
V športu gre predvsem za brezhibno obvladovanje gibanja telesa v različnih razmerah in modalitetah. Športnik mora biti sposoben razviti veliko silo, celo maksimalno, jo kombinirati z natančnostjo, združiti ravnotežje s hitrostjo gibanja, vzdržljivost in hitrost, nove motorične vzorce s prirastkom moči ter ne nazadnje intenzivno pospeševati in pojemati v različnih smereh – s predvidevanjem in brez njega. Gre za optimizirane avtomatizme, ki zahtevajo popolno sinhronizacijo mišic centralnega in perifernega živčevja. Ta proces je treba vedno znova dopolnjevati in usklajevati, kajti pogoji, v katerih poteka, se nenehno spreminjajo.
Če te procese hočemo razumeti in vsaj delno obvladati, jih moramo meriti, analizirati in v skoraj realnem času izsledke posredovati športnikom in njihovim trenerjem. Biološka povratna zveza pri vadbi in sprotna hitra analiza gibanja ter obremenitev telesa zahtevajo povsem drugačen pristop k vadbi in kontroli gibanja športnikov. Večina teh meritev in spremljanja mora nemoteno potekati med normalnim treningom skozi različna obdobja razvoja motoričnih in psihotelesnih sposobnosti športnikov.
Razumevanje človeškega gibanja in funkcionalnost mišično-skeletnega sistema, razvoj prilagodljivih miniaturnih biosenzorskih sistemov za spremljanje mehanskih, fizioloških in drugih dejavnikov so univerzalno potrebna znanja združena v izrazu »gibanje telesa«. Mišice ali bolje mišično tetivni kompleks pomeni več kot polovico tkiv v telesu in je najobsežnejši sistem za zbiranje podatkov o stanju celotnega ustroja telesa. Če imamo dobro razvit mišično tetivni kompleks, moramo imeti tudi ustrezno razvit srčno žilni in pulmonalni sitem, živčni in hormonski sistem, termoregulacijo. Razumevanje delovanja in diagnostika mišic namreč krepko presega samo gibalno sposobnost.
Kar v športu in športniku ustvarja obremenitve, so pospeški in mase določenih področij telesa. Pospeški so tisti, ki jih sicer dokaj težko zaznavamo in kvantificiramo, zlasti če gre za hitra in kratkotrajna gibanja oziroma rotacije. Merjenje in analiza pospeškov v štiridimenzionalnem prostoru (3 osi in čas) nam dajejo realno sliko obremenitev tkiv. Novejši pristopi k oceni zmogljivosti mišično tetivnega kompleksa nam omogočajo meritve odvodov pospeškov (bolj natančno RFD-rate of force development ali strogo fizikalno »jerk«). Tega ni mogoče spremljati s prostim očesom ali učinkovito in neposredno analizirati s počasnimi posnetki. Nekatere bistvene hitre spremembe se dogajajo v desetih milisekundah na zelo omejenem področju.
Moč podatkov
Današnja tehnologija to omogoča in se že uporablja. Miniaturni biosenzorji, integrirani v mikročipe, nam dajejo nova čutila, ki lahko precej pripomorejo k razumevanju in optimizaciji obremenitev med vadbo, ne da bi pri tem motili športnike. Tak pristop je mogoč le v športnem tehnološko razvitem središču ali pač akademsko raziskovalnih ustanovah. Vsakodnevno nemoteče spremljanje pomembnih spremenljivk, motoričnih lastnosti športnikov, zbiranje in analiza podatkov ter uporaba biološko povratne zveze pri vadbi pomenijo kakovostno popolnoma drugačen pristop k treningu in njegovi učinkovitosti.
Sodobni senzorski sistemi, zasnovani na tehnologiji ASIC (application-specific integrated circuit), omogočajo izredno integracijo različnih senzorjev in centralnih procesnih enot na volumnu nekaj kubičnih milimetrov z dolgo avtonomijo delovanja. Povezava teh sistemov prek nizkoenergetskih brezžičnih povezav v mrežo omogoča poleg individualnih analiz v realnem času (takoj) tudi analitiko masovnih podatkov. Razvoj lastnih optimiziranih doktrin je ena od posledic tega pristopa. Moč podatkov, ki jih pogosto in sistematično zbiramo, je neprimerno večja kot dve do tri laboratorijska testiranja na leto, naj so še tako dobro zasnovana.
Za tako zasnovan center potrebujemo čas in skupni prostor, da ustvarimo strokovnjake, ki bodo razumeli skupni jezik športnikov in drugih sodelavcev ter dodali vsak svoj del znanja in inovativnosti. Ta znanja bodo koristna vsem – športnikom, trenerjem, medicinskim specialistom, biomehanikom, računalniškim strokovnjakom, elektrotehnikom, strokovnjakom za razvoj algoritmov in kineziologom, postati pa bi morala tudi del obvezne izobrazbe bodočih trenerjev in strokovnjakov, ki so udeleženi pri razvoju in uporabi miniaturnih nemotečih biosenzorskih sistemov ali merjenju fizioloških in biomehanskih spremenljivk na športniku oziroma človeku, izsledke pa bi lahko uporabili tudi na področju zdravja in povečanju kakovosti življenja skozi celotno življenjsko dobo.
Potrebujemo torej le sodobno zasnovan interdisciplinarni center, ki bo deloval kontinuirano in nam bo vsem v ponos in korist. Ali kdo o tem resno razmišlja in dela? Če je odgovor da, združimo moči; če je odgovor ne, se začnimo s tem ukvarjati – čim prej, skupaj.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Srdjan Djordjević, atletski trener, vodja razvoja in raziskav pri TMG-BMC
