Tiskane izdaje
»In kakšen urnik imaš popoldne?« sem vprašala mojo takratno kolegico, švedsko ministrico za kulturo Leno Adelsohn Liljeroth, potem ko sva končali delovno kosilo v protestantsko skromnih prostorih njihovega ministrstva.
»Hitim na javno tribuno v neko osnovno šolo. Ponoči se je namreč na tekmi zgodil nasilen izpad in o tem bi rada razpravljala z mladimi,« je pojasnila Lena. Že med najinim pogovorom je poudarila etična načela in prioritetno skrb za mlade, še posebej na področju ustvarjalnosti oziroma literature; zagotovo je tudi zato na naših bruseljskih ministrskih srečanjih podprla slovensko pobudo o ničelni stopnji davka na knjigo.
Lena je tisti dan obrnila svoj urnik na glavo in pohitela na javno diskusijo, češ da je vloga ministrice – ne le na simbolični ravni – pomembnejša v podajanju pozitivnih zgledov kot pa v pisarniškem birokratskem reguliranju raznih normativov. Pisarne je prepustila tistim, ki se na specifična vprašanja umetnosti zelo dobro spoznajo. Ni nujno, da je ministrstvo lahko najboljša nepremičninska ali gradbena agencija, in ni nujno, da so od dejanskega stanja stvari nemalokrat odtujeni uradniki tudi najboljši poznavalci kreativnih procesov. Njena vlada namreč del tega védenja prepušča v upravljanje dobro strukturiranim vladnim organom.
Švedsko ministrstvo za kulturo (medije in šport) je namreč organizirano tako, da so številne naloge, ki so pri nas v pristojnosti izrazito političnega odločanja, prenesene na neodvisne organe, večinoma agencije. V njenem ministrstvu je le nekaj več kot osemdeset zaposlenih (Švedska ima devet milijonov prebivalcev); večina je nepolitičnih uslužbencev, torej takšnih, ki se z mandatom vlade ne zamenjajo. Prvenstveno skrbijo za konceptualne rešitve, za zakonodajo, proračun in za odnose z vladnimi uradi oziroma agencijami.
Na skromno ministrsko jedro pa je vezanih ogromno nevladnih institucij. Nekatere so podobne našim javnim zavodom, večina pa naši Javni agenciji za knjigo (JAK), Javnemu skladu za ljubiteljske dejavnosti (JSKD) ali pa agenciji za film (SFC).
Že sama švedska vlada ima približno 400 agencij oziroma vladnih uradov, ki so primarno zadolženi, da v življenje prenesejo tiste regulative, ki jih potrdi parlament. Mimogrede, med 24 ministri švedske vlade, ki skupaj z uradi zaposluje 4350 uradnikov (od tega je 200 političnih), je 12 ministric – med njimi je tudi temnopolta Nyamko Sabuni, ministrica za enake možnosti, medtem ko za integracijo skrbi minister.
Sobivanje, sodelovanje
Agencije, skratka, skrbijo za prevode sistema v prakso, za implementacijo zakonov in za sooblikovanje politik. Njihov ustanovitelj je vlada, ki okvirno definira njihove naloge, prioritete, proračun itd. Ne narekuje pa načina izvajanja nalog in se tudi ne vmešava v njihove odločitve – kot strokovnim telesom jim daje proste roke.
Ne bi naštevala vseh institucij, ki opravljajo naloge, s pomočjo katerih se politična moč decentralizira, razprši in strokovno okrepi, saj je tega preveč. Zato le nekaj primerov: Švedski muzej za arhitekturo, denimo, ni le muzej v nam znanem pomenu besede, temveč skrbi za učinkovito, praktično in trajnostno usmerjanje prostorskega in arhitekturnega planiranja. Švedski inštitut za jezik pokriva celotno jezikovno politiko. Njihova agencija za podporo, razvoj in mednarodno sodelovanje se ukvarja s profesionalnimi ustvarjalci (podeljuje štipendije in subvencije v polju vseh umetniških praks ter skrbi za pogoje dela). Nacionalni urad za kulturno dediščino je centralna administrativna agencija za razvoj, promocijo in ohranjanje dediščine in deluje v povezavi z lokalnimi skupnostmi.
Nacionalni švedski arhiv je (poleg regionalnih) administrativna agencija, ki hrani, promovira in nasploh skrbi za arhivsko gradivo. Švedski svet za umetnost je druga centralna administrativna agencija za celotno umetnost in pokriva tako knjižnice, vizualno umetnost, ples, raziskovalna področja... vse do kulturnih revij in galerij, hkrati pa vlado preskrbuje s podatki in analizami, na podlagi katerih ta lažje oblikuje in sprejema politične odločitve.
Skratka, tega je ogromno: od agencije za razvoj glasbe do sklada, ki skrbi zgolj za avtorske pravice. Ogromno je tudi agencij s področja medijev – od tistih, ki skrbijo za tiskane, do tistih, ki pokrivajo elektronske medije. Medijske agencije distribuirajo državne pomoči ali pa skrbijo za posamezna vprašanja kot, na primer, zaščito otrok pred škodljivimi medijskimi učinki.
Učinkovitost
V čem je glavna prednost tovrstnih vladnih organov? Se država z njimi draži ali hujša? – Predvsem z njimi krepi učinkovitost. Zagotovo sta njihova prednost neodvisnost in strokovno poznavanje posameznih področji.
V Sloveniji imamo, žal, le dve takšni popolnoma neodvisni agenciji, JAK in SFC. Njun kapital je v dejstvu, da presegajo specifične vednosti, ki jih mogočna ministrska telesa težje razvijajo. S tem je kultura bolj zaščitena pred morebitno politično kontaminacijo, kar nam iz naše dvajsetletne zgodovine nikakor ni tuje.
Zakaj bi moral minister ali ministrica določati, kateri filmi so primerni za snemanje in katere knjige za tiskanje? Ni dvoma, da se slabo vódene agencije ali skladi lahko znajdejo tudi v težavah, kar se je v točno določenem kontekstu zgodilo Slovenskemu filmskemu skladu. A pri redistribuciji in razpršitvi moči je pač potrebna dobra definicija gabaritov institucij in dobra struktura vodenja (na žalost je zastavljeni študij kulturnega menedžmenta trenutno ustavljen). Poleg tega je za tovrstno »koncesionarstvo« potrebna določena kultura, ki nedvomno domuje tudi v samoomejevanju političnih odločevalcev.
Za življenje odprtih prostorov kulture so napovedane ukinitve obeh agencij ne le nespametne, temveč dolgoročno škodljive. Ustanovitev enega preprostega filmskega centra (SFC) ni bila preprosta, saj se naš koncept razmišljanja ustavi pri tistem: ni lažjega (in lepšega), kot imeti vse pod (politično) kontrolo, torej razumeti ministrstvo kot Marijo zavetnico s plaščem.
Odpis in izbris
Ukinitev SFC ne pomeni zgolj odpis agencije kot neodvisnega telesa, temveč tudi izbris filmskega polja, ki je mnogo več kot zgolj delitev subvencij. Zakon o SFC namreč regulira krovno filmsko področje, za katero je bilo med vsemi umetnostmi ob rojstvu slovenske države najmanj posluha. Ureja nacionalni interes na področju avdiovizualne kulture, uvaja dodatna (približno dva milijona evrov) sredstva iz drugih (televizijskih) virov, uokvirja promocijo, status producentov, razvoj scenaristike, kooprodukcij, vpetost v prostor EU … Skratka, ponuja osnove za profesionalni razvoj sektorja filmske produkcije ter pogoje za učinkovitost proračunskega financiranja. Predvsem pa omogoča, da o filmu odločajo ljudje, ki se s filmom ukvarjajo.
Če bo zakon izbrisan, se bodo filmarji prisiljeni zatekati k špekulacijam (dveletno financiranje), ne bo natančnega postopka javnih razpisov, omejitev pri aneksih, definicije upravičenih stroškov, razmejitve lastništva, ne bo zapovedi obveznih revizij, ki zagotavljajo transparentnost financiranja …
Skratka, ukinjen bo mukoma zagotovljeni in s filmskimi delavci usklajeni način zagotavljanja sistemskega okolja za razmeroma zaprt in specifično zahteven trg. Možno je, da se vrnemo na začetek rojstva države, ko je bila prav filmu prisoljena najmočnejša klofuta, da ne rečem izbris, za katerega je bilo potrebnega ogromno časa, da se je vsaj za silo normaliziral. Ob napovedanih večmilijonskih posegih v proračun za kulturo se še pred letom obljubljena in tudi želena finančna konsolidacija filmskega področja, žal, ne bo zgodila.
Draga reforma
In zdaleč od tega, da bi na račun JAK in SCF karkoli privarčevali. Reforme brez računice se vedno drago plačajo. Zgolj ustvarjanje vtisa z brisanjem dobrih praks ni modro. Še posebej, če ta modrost ponikne tam, kjer bi morala res striči z ušesi: od ekonomsko in ekološko spornih energetskih megaprojektov do ohranjanja ministrstva za turizem po svetu.
In kaj bi ob takšnih napovedih izbrisa naredila moja nekdanja kolegica Lena? Nestrpna do vsakega nasilja, ne le fizičnega, bi se nemudoma javno spopadla s problemom, odpovedala vse obveznosti in poti, pozabila na tvitanje, na skrb za všečen imidž in prisluhnila pameti. Je pa seveda res, da se v takšnem položaju sploh ne bi znašla. »Superženska« si lahko le s kvaliteto, ne s kvantiteto dela, bi rekla.
Izbrisa kulture iz vladnega registra si Švedska ne bi nikdar dovolila. Pod Leninim podpisom na spletni strani namreč piše:
»Culture primarily provides food and energy for the soul – but also contributes to higher economic growth in society.«
Kultura torej skrbi tako za dušo kot telo.
Majda Širca, nekdanja ministrica za kulturo
Prispevek je mnenje avtorja
in ne izraža nujno stališča uredništva.
