Tiskane izdaje
Ondan sem se znašel na spletni strani, kjer Drama SNG Ljubljana napoveduje mesečni spored, in opazil, da je pri predstavi Disident Arnož in njegovi umanjkal avtor. Šele natančnejši pogled mi je razkril, da nekje spodaj piše »po motivih drame Draga Jančarja«, kar se mi je videlo novo in nenavadno. Saj so še nedavno, pred štirinajstimi dnevi, govorili čisto drugače, ko so naznanjali klasično delo uglednega domačega dramatika! Kaj se je zgodilo medtem, da je avtor izpuhtel oziroma se premestil v območje nekakšnega navdihovalca?
So v Drami sami spoznali, da ne igrajo besedila, kakršno so napovedali svojim obiskovalcem in zaupali režiserju, temveč njegov približek (oziroma »oddaljek«)? Jih je k temu navedla sprotna gledališka kritika, tokrat tolikanj ostro negativna, da se je recenzentka v enem od dnevnikov celó vprašala, kako si »osrednji slovenski gledališči dovolita kaj takega spustiti v javnost«? Jih je nemara opomnil avtor sam, pretresen in nejevoljen nad odrsko upodobitvijo besedila, v kateri je za svoje pripoznal le še posamezne »motive«?
Ni važno, res je predvsem, da to avtorjevo »izginotje« ponovno aktualizira vprašanje razmerja med dramskim besedilom in njegovo odrsko uresničitvijo, pa tudi, o tem sem prepričan, o statusu osrednjega slovenskega gledališča pri uprizarjanju temeljnih del svetovne in domače dramatike in o vlogi tamkajšnjega umetniškega vodstva pri tem.
Dezinformacija o klasiki
Nekaj več kot tri leta bo od tega, kar me je šolarka iz Izole vprašala, ali naj gre gledat Shakespearovega Hamleta, ki so ga tisti čas igrali v ljubljanski Drami in sem ga že videl. Rekel sem ji, da le kar, seveda, a da naj igro prej prebere ali pa se po predstavi oglasi pri meni, da ji povem, kako in kaj piše v izvirniku. Sicer tvega, da bo dobila pri slovenščini zelo slabo oceno, ko bo povedala, da v igri hkrati nastopata dva Hamleta in da se veselo žogajo z lobanjami. Takšen je bil namreč osrednji vtis, ki mi ga je zapustila uprizoritev, a sam sem bil dotlej videl že dosti Hamletov in me ta ni več mogel bistveno dezinformirati.
Pred poldrugim letom sem na programu Ars poslušal pogovor z zelo priznanim slovenskim gledališkim režiserjem. Sukal se je tudi okrog njegove najnovejše režije, kjer so izvirno besedilo, nastalo pod konec 19. stoletja in od takrat močno razvpito, popolnoma opustili, ga torej kar najradikalneje »sčrtali«, in po njegovih »motivih« napravili predstavo z lastnim besediščem in izrazjem, ohranili pa, rahlo zavajáje, izvirni naslov. V nekem trenutku ustvarjanja predstave, je pojasnjeval režiser, sem izgubil stik z avtorjem in besedilom, nič mi nista imela več povedati, morali smo iti čisto po svoje. Obzirni voditelj oddaje ga ni povprašal, ali misli, da je za to »izgubo stika« res kriv le avtor, že dolgo pokojni Jarry, in ali ne bi bilo prav zazreti se tudi vase, premisliti kaj navznoter. Ostalo pa je dejstvo, da je Drama SNG Ljubljana tudi v tem primeru ponudila obiskovalcem nekaj popolnoma drugega, kot je bila napovedala in obljubila, pa naj je to potem njen ravnatelj v pogovoru za osrednji dnevnik v imenu »nezaprašenosti gledališča« še tako zagnano (in rahlo kontroverzno) zagovarjal.
Domislek ali nova razsežnost?
Kaj nergaš, starina? mi oponese moj notranji glas, raje se sam zazri vase, kaj nisi, pred več kot štiridesetimi leti, na moč zagovarjal takšnega početja, ko je Dušan Jovanović izčrtal skoraj ves Spomenik G Bojana Štiha in ga je Jožica Avbelj odigrala skoraj »samó« z briljantno gibalno izraznostjo? Mar se nisi še na sarajevskem Messu zavzemal za predstavo in javno (so)ugovarjal, ker je selektor ni uvrstil v tekmovalni program? O da, mu odvračam, a tisto je bilo Eksperimentalno gledališče Glej in od takšnega se to pričakuje ali celó zahteva, in tisti protesti so imeli, kar spomni se, še kak drug kontekst.
Pa tudi na poklicnih odrih so bile predstave, ki so zaradi režijskih intervencij zbujale pri starejši in »uradni« publiki nejevoljo in netile odpor, ti pa si jim, mladec, pritrjeval, celó pohvalno pisal o njih, me spet izziva moj notranji pravičnik. Da, mu ponovno pritrdim, in navedel ti bom dva primera. V Korunovi režiji Cankarjeve Lepe Vide (SLG Celje 1979) je prišla naslovna oseba drugikrat na oder vidno noseča, z zaobljenim trebuščkom, v Jovanovićevi režiji Hlapcev (MGL 1980) se je Jerman na koncu s pištolo ustrelil v trebuh, se samoumoril. V obeh primerih je bil režiserjev poseg silovit, (namenoma?) provokativen in škandalozen, a v skladu z njegovim tedanjim »branjem« besedila, izvirniku na neki način inherenten, ne domislek, ampak poskus dognati novo razsežnost umetnine. (Hlapci so tedaj priklicali jezo s kar dveh strani: Cankarju »v bran« so stopili na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in obenem v Socialistični zvezi delovnega ljudstva, mlajša kritika pa je kajpak zagovarjala avtonomijo gledališča in pravico do novega videnja klasike.)
A ne kakršnega koli, in zato to pišem. Ko z današnje perspektive zrem na nekatere »problematične« predstave tedanjih časov, ugotavljam, da so se, kljub mnogim dopolnjevanjem, odvzemanjem, premikom in spodmikom, intenzivno ukvarjale z besedilom, iskale notranje, dotlej nemara prezrte povezave, skrite sopomene, latentne konotacije, in ko so to uzirale in prevajale v gledališko govorico, so besedilo, vsaj najbolj iznajdljive in dosledne med njimi, na neki način bogatile, nadgrajevale, dodatno osmišljale in s tem tudi utemeljevale njegovo uvrstitev v repertoar. Kar se je nejevoljnim duhovom tedaj zdelo zgražanja vredno ali vsaj neprimerno nekonvencionalno, je bilo ravno to novo ugledovanje resnice besedila, kakršna se je izkazala ob drugače postavljenih odrskih lučeh, ki so besedilo osvetlile z nepričakovane strani, a se mu ne odrekle. Če se prav spominjam, se ni tistihmal v repertoarnih gledališčih nobena, še tako drzna uprizoritev izmaknila pod oznako »po motivih«, vse so, s samoumevnim pogumom in dostojanstvom, prenesle »težo« besedila od prve bralne vaje tja na premierski oder.
Manj »motivov«, več besedil!
V času, ki se ga spominjam, se je pri nas uveljavljal izraz »režijsko« oziroma »režiserjevo« gledališče; tolikšna je postajala režiserjeva ustvarjalna vloga pri nastajanju predstav, tolikanj se je gledališče osvobajalo peze, da bi le mehanično obnavljalo dramsko predlogo. Gotovo je bil to čas, ko je s slovenskih odrov zavel svež kisik, ki ga je mogoče marsikdaj vdihniti še danes in ki še dolgo ne bo razhlapel. Res pa ga kdaj, ko bi ga najbolj pričakovali, presenetljivo zmanjka.
Nekatere teorije trdijo, da dramsko besedilo zares zaživi šele v uprizoritvi, prej da ostaja mrtva črka na papirju. Če je to vsaj približno res, je odgovornost ustvarjalcev predstave (in vodij gledališč) tolikanj večja: kadar besedilo do nespoznavnosti zmrcvarijo, izženejo z odra ali nadomestijo s svojimi nebulozami, mu ne dopustijo do življenja, ga torej pokončajo, še preden se je začelo. Ali se to zgodi zaradi režiserjeve (in še kogaršnje?) samozagledanosti in s tem občutka vsemogočnosti ali iz njegovih stisk in ustvarjalnih blokad (ali iz obojega, saj so si zadeve močno blizu), pravzaprav ni pomembno, važno se mi zdi, da bi se to dogajalo čim manjkrat in čim manj načrtno. Manj »motivov«, več besedil! Kar pomeni: več zavezujočega in manj poljubnega.
In to je vse, kar ima ta hip s sklopnega sedeža pripomniti godrnjavi veteran.
Aleš Berger,
urednik, prevajalec in pisatelj
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
