Tiskane izdaje
Končno je slovenska komisarska saga končana. Sestavljanje ekipe novega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je bilo resda umeščeno v za Slovenijo neugoden čas predčasnih volitev in sestavljanja nove vlade, vendar je kljub temu verjetno le malokdo pričakoval, da bo iskanje naslednika Janezu Potočniku tako kruto razkrilo stanje duha v državi. A vrlina inteligentnih družb je, da tudi v slabem poiščejo dobro. Zato je nujno, da iz tokratne komisarske avanture izluščimo bistvene nauke, ki nam bodo pomagali bolje razumeti Evropsko unijo in našo vlogo v njej.
Mistifikacija evropskega
Začnimo z najpomembnejšim: EU ni Indija Koromandija. Kljub desetim letom članstva in občasni (nekoliko pavšalni) kritični drži do Bruslja, še vedno kažemo znake pretiranega idealiziranja. Tako pogosto ostajamo povsem naivno prepričani, da EU ni politizirana ter da je ideološko neobremenjena. Verjamemo tudi, da v EU vse poteka skladno s pravili ter da se znotraj njenih institucij ne bijejo politične igre surovih interesov in moči. Tovrstno idealiziranje na jezikovni ravni najbolje ponazori zloraba pridevnika »evropski«, ki ga predvsem domači politiki pogosto uporabljajo za oris domnevno višjih moralnih in etičnih standardov v EU. Še bolje nam bo poznana oznaka »neevropski«, ki se praviloma uporablja za diskreditacijo nasprotnika. Taka mistifikacija evropskega, ki se utrjuje z javno razpravo, je ovira na poti normalizacije našega odnosa do EU, kjer naj bi zadnjih deset let uresničevali svoje interese.
Tokratna komisarska prigoda – čeprav na trenutke boleča – je zato tako pomembna za kolektivno odraščanje. Pomagala nam je dojeti razsežnosti EU, pred katerimi smo si do zdaj večinoma zatiskali oči. Tako zdaj že vemo, da se tudi EU vede »neevropsko«. Marsikdo tako verjame, da je Juncker ravnal »neevropsko«, ko je Alenko Bratušek predlagal za komisarsko kandidatko, čeprav je nad njenim imenovanjem visela senca dvoma o konfliktu interesov. Marsikdo verjame tudi, da je bila sklenitev tako imenovanega »pakta o nenapadanju« med evropskimi konservativci in socialisti »neevropska«, saj je omogočila, da so kandidati dvomljivih kvalitet – a prave politične barve – prestali parlamentarna zaslišanja brez večjih zapletov. Verjetno je med nami kar nekaj posameznikov, ki se jim je »neevropsko« zdelo izsiljevanje Slovenije, da na mesto v komisiji nujno kandidira žensko, medtem ko so jih ustanovne članice v skoraj šestdesetletni zgodovini EU predlagale zgolj peščico. Ne nazadnje, gotovo se marsikomu celoten postopek imenovanja komisije po tokratnih zapletih zdi »neevropski«, torej spolitiziran in nelegitimen.
Prav je, da politične procese v EU prepoznamo za takšne, kakršni v resnici so. Nič bistveno bolj nedolžni niso kot tisti v Sloveniji, mogoče zgolj za odtenek manj osebni in težje razumljivi, ker sledijo drugačnim nenapisanim pravilom ter vključujejo več igralcev, ki jih ne poznamo. Napačno bi bilo zato zakonodajne postopke in kadrovanje v EU razumeti kot vljudnostne pogovore in prevlado meritokracije, ker so v resnici veliko bliže neusmiljenim ideološkim pogajanjem z nepredvidljivimi proceduralnimi potezami, zvijanjem rok in vezano trgovino. Seveda, nekaj prostora za idealizem ostaja, a zmagovalci ga praviloma hranijo za nastope na tiskovnih konferencah.
Strateško razumevanje
Zakaj si to zasluži pozornost? Zato, ker moramo za normalizacijo našega odnosa do EU ter učinkovito uveljavljanje svojih interesov – bodisi za doseganje neposrednih koristi ali za zagovarjanje potrebnih sistemskih sprememb – razumeti izhodiščno stanje in biti realni. Če si bomo še naprej zatiskali oči in verjeli, da se v EU cedita med in mleko, bomo dosegli bore malo.
Iz te točke izhaja drugi nauk sedanje komisarske sage: zrela jabolka nam ne bodo kar popadala v naročje, nabrati jih bomo morali sami. Ali povedano drugače: pripraviti moramo strateško razumevanje primerjalnih prednosti Slovenije ter z njim povezane interese dosledno zagovarjati znotraj EU.
Začnimo z osnovami. Ali deset let po vstopu vemo, kaj so interesi Slovenije v EU? Ali vemo, kakšna je evropska identiteta Slovenije? Želimo v EU biti prepoznavni kot vneti zaščitniki naravnega bogastva, kot zagovorniki javnih dobrin? Želimo podobno kot Estonija postati prepoznavni po digitalizaciji (ni naključje, da je prav nekdanji estonski predsednik vlade Andrus Ansip postal podpredsednik Junckerjeve komisije s pristojnostjo za notranji digitalni trg) ali kot Finska po inovativnosti? Zakaj ne bi postali zgled odprtega upravljanja javnih zadev, informatizacije javnega šolstva in zdravstva, zaščite okolja? Šele potem lahko začnemo znotraj EU kredibilno predstavljati našo »zgodbo« ter temu primerno prilagajati zakonodajo in postavke v evropskem proračunu. O teh vprašanjih nihče ne bo razmišljal namesto nas. Prav nasprotno, dokler bomo brez lastne vizije, nas nihče ne bo pripravljen poslušati.
Slovenska tranzicija
Pomembno je tudi razumeti, kdo zastopa interese Slovenije v EU in kako poskrbeti, da so ti usklajeni z interesi prebivalcev. Iz več tednov trajajoče komisarske sage bi namreč lahko zmotno razbrali, da je prav komisar tista vsemogočna oseba, ki z enim samim zamahom lahko poskrbi, da so želje Slovenije v Bruslju uslišane. Nikakor. Da ne bo pomote: seveda sta komisar in njegova pisarna za našo državo zelo pomembni stični točki z najvišjo ravnijo odločanja v EU, vendar je veliko bolj pomembno to, kar v EU zastopajo predstavniki slovenske vlade, predvsem zato, ker imamo za njihovo usmerjanje in nadzor (vsaj na papirju) vzpostavljene demokratične mehanizme.
Zato se zamislite nad naslednjim. Kdaj ste nazadnje prebrali kaj o stališču Slovenije do, recimo, pogajanj o čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu? Ali veste, kakšno je v tem primeru stališče pristojnega odbora v državnem zboru, posameznih poslancev; kako bo sporazum vplival na slovenska podjetja? Ali mogoče veste, kakšna stališča bo slovenski predsednik vlade zagovarjal na vrhunskem srečanju voditeljev EU, ki bo te dni v Bruslju? To so precej pomembnejša vprašanja od imenovanja komisarja ali komisarke, vendar dvomim, da dovolj resno razmišljamo o njih.
Še huje, tokratno prepiranje o (ne)primernosti komisarskih kandidatov in kandidatk je bilo bolj podobno izbruhu kolektivne slabe vesti, ker v Bruselj ne bomo poslali »najboljšega« (karkoli že to pomeni), kot pa pristne zaskrbljenosti nad tem, da naslednja komisija ne bo razumela nacionalnih interesov Slovenije. Zakaj bi sicer toliko časa namenili razpravi o eni sami osebi v Junckerjevi ekipi, namesto da bi doma poskrbeli za temeljito zaslišanje ministrskih kandidatov nove vlade. Če bi to storili, Jožef Petrovič verjetno ne bi postal minister za gospodarstvo, podpredsednico vlade Violeto Bulc pa bi na ulici prepoznalo več ljudi že pred njenim imenovanjem za komisarko.
Po skoraj četrt stoletja neodvisnosti se v Sloveniji na trenutke zdi, da se še vedno ukvarjamo z najstniškimi težavami. Svet se nam zdi črno-bel, nikakor si ne znamo določiti prednostnih nalog, raje razbijamo, kot gradimo. A nikakor ne smemo obupati, to je normalen del demokratične tranzicije, ki je Slovenija še nikakor ni končala. Nedvomno smo z zavrnitvijo Alenke Bratušek izgubili evropsko nedolžnost in pomembno je, da se iz tega nekaj naučimo. Predvsem si moramo vzeti čas za to, da oblikujemo slovensko evropsko identiteto, da na njeni podlagi določimo ključne interese in potem uporabimo vse demokratične mehanizme zato, da svojo voljo tudi uveljavimo. To domačo nalogo moramo opraviti sami, sicer se bomo čez pet let znova znašli v nemilosti tujih interesov in v vrtincu neproduktivne razprave o primernosti posameznikov, ki nam samo zaradi svojega obstoja in potnega lista ne morejo zagotoviti tako rekoč ničesar.
––––––
Marko Bucik, svetovalec Svetovne banke, nekdanji sodelavec vlade, evropske komisije in vodja pisarne Iva Vajgla v evropskem parlamentu; magistriral je iz mednarodne ekonomije na Univerzi Georgea Washingtona
