Izgubljeni boj pravosodnega bojevnika

Naj premislek o nedavni razsodbi začnemo z nepopularnim izhodiščem: zavrniti je treba pavšalno obsojanje dela sodišča in tožilstva. Govorjenje o slabem delu, o posledicah za ugled Slovenije v svetu, o namigovanju na podkupljivost sodnikov, vse to je povsem nezdružljivo s najnižjimi standardi spoštovanja sodne veje oblasti. Še več, zelo verjetno je, da za tako razsodbo ni nihče »odgovoren« in da je sodišče razsodilo prav. Toda to nikakor ne izključuje konstruktivne kritike kazenskega sistema pri nas. Vprašali se bomo po sistemskih razlogih za tak potek sojenja, zlasti za preobrat v zadnjem trenutku, ki ga je prinesla izločitev dokazov. Le če razumemo pomanjkljivosti institucionalnega in teoretskega okvira, ki je pripeljal do take razsodbe, lahko v prihodnosti kaj spremenimo. Zunanji pritisk, ki naj usmerja ali celo nadomesti delo sodišča, ni rešitev.

»Oaza človekovih pravic«

Na dan, ko so bili izločeni iz sodnega spisa ključni dokazi, je tožilka Mateja Gončin za medije razočarano izjavila: »Zdi se, da je Slovenija nekakšna oaza človekovih pravic.« Zdi se, da moramo začeti raziskovati pri (napačnem?) razumevanju zaščite posameznika v odnosu do države. Zakaj ob zelo podobni zakonodaji, kot jo imajo drugje po Evropi, pri nas nastajajo drugačne razsodbe? V teoriji je odgovor že dolgo dobro znan. Instituti, zapisani v zakonih, določajo le del življenja neke skupnosti in njenih vej oblasti. Poleg te – jasne, zapisane in vsem dostopne – sestavine ne smemo spregledati še druge, ki jo je težko opredeliti: lahko ji rečemo demokratična kultura, prevladujoča teorija, duh časa, običaji, dojemanje družbe ali kako drugače. Zaradi te dvojnosti je v (pravnem) besedilu, metaforično rečeno, vselej zapisana le polovica njegovega pomena. Drugo polovico prispeva ta, drugi element, ki sodoloča, kako ključne pojme razumemo.

To okoliščino pojasnjuje na primer pravnik Ronald Dworkin z dvojico koncept-koncepcija, filozof Hegel pa z dialektiko abstraktnega in konkretnega. Četudi se teorije slišijo zapleteno, v končni fazi pojasnjujejo vsakomur dobro razumljivo okoliščino. Če se bralec vpraša, kaj pomeni na primer pravičnost, bo ugotovil, da je na vprašanje nemogoče odgovoriti, če pojma pravičnosti ne preiskujemo v kontekstu konkretnega okolja – na primer v družini, med prijatelji itd. Pravičnost na sploh ne pomeni nič. Če je posameznik v ta okolja vključen intuitivno, državni organi delujejo bolj zapleteno. Funkcije opravljajo visoko izobraženi ljudje, ki so med šolanjem privzeli določen teoretski okvir in so nasploh senzibilni za razpoloženje v družbi. Tukaj se v resnici začne naše iskanje vzrokov za nedavno razsodbo.

Prva teorija, ki ovira delovanje institucij in je povsem nezdružljiva z idejo demokracije, uči radikalni razkol med državo in posameznikom. Če kazensko pravo razumemo izključno (!) kot rezultat boja »nosilcev družbene moči in oblasti na eni strani in družbenih skupin, ki so se jim tako ali drugače upirale, na drugi strani«, kot je zapisal Ljubo Bavcon v članku Civilizacijske prvine kazenskega prava (2007) , smo že v izhodišču na napačni poti. Tak pogled državo reducira na brezobzirni projekt parcialnih interesov, zato mora imeti posameznik vsaj minimalno zaščito kot »nasprotovanje in upor proti neomejenemu nasilju, samovolji in nečloveškosti nosilcev družbene moči in oblasti«.

Ta teorija ne uspe videti človekovih pravic kot bistvenega določila človečnosti človeka, kot medij njegove eksistencialne izpolnitve, pač pa zgolj kot pomožni instrument za preživetje v morju moralnega zla. Taka vizija odnosa med posameznikom in državo je že na prvi pogled nezdružljiva z idejo demokracije, ki ima gotovo težave s t. i. demokratičnimi deficiti. Toda opisovati današnji svet s shemo absolutizma, ki so mu dodane minimalne pravice posameznikov, je teoretsko deplasirano. In kar je za nas ključno: taka teorija ne more pojasniti okoliščine, da lahko človekove pravice zaščiti edinole – država. Zasebna zaščita ima lahko le način bega ali maščevanja.

Druga teorija, ki je vzrok nedelovanju institucij, je nadaljevanje prve. Občutljiva točka srečanja posameznika in države, kazenski postopek, naj bi bil predvsem spopadanje nemočnega posameznika z vsemogočno represivno strukturo. To na banalni ravni sicer drži, vendar je za stvar samo nebistveno: procesne zaščite so potrebne, ker to zahteva spoštovanje človekovega dostojanstva. Nepooblaščeno vstopanje v stanovanje, odpiranje pisem, sledenje, fizično nasilje pri zasliševanju itd. je nedopustno, ker pomeni kršitev integritete človeka. In ne, ker je ena stran močnejša kot druga (dejstvo, da morajo nekateri sodniki v Italiji živeti v zastraženih utrdbah, postavlja vprašanje, kdo zdaj v resnici razpolaga z večjo močjo). Past te teorije je, da nima merila sama v sebi. Če procesna zaščita pomeni le eno, brzdanje oblasti, takrat zaščite posameznika pred represivnimi apetiti države ni nikoli preveč! Ta teorija ne more povedati »koliko«, pač pa lahko zgolj poziva po »več«.

Na podlagi teh teorij se zaščita posameznika lahko sprevrže v ideološki fanatizem. Dokler je pravičnost prazen pojem, ki je določen le negativno, kot obramba-pred, nastaja nestabilno stanje. V zreli demokratični kulturi skupnost ve, da je utemeljena na pravičnosti, na spoštovanju človekovih pravic in uporabi zaščito, kot je to potrebno. Nasprotno pa je nezrela demokratična kultura pregnana na nikoli končano krčevito pot dokazovanja: da ni nepravična, da za nobeno ceno ne krši človekovih pravic. Ker so te razumljene nesamostojno, le kot obramba-pred, to vodi v prakso žrtvovanja: »Bolje tisoč krivih izpustiti kot enega po nedolžnem zapreti!« V našem primeru, v žrtvovanje dokazov. Več ko smo pripravljeni žrtvovati, večjo predanost »pravičnosti« izkazujemo. To je miselni okvir, ki je značilen prej za religijo kot za pravosodje.

Žrtvovanje dela pravičnosti

Le ob premiku v dojemanju demokracije, odnosa posameznik-država in, posledično, funkcije sodne veje oblasti, bomo lahko prišli do naslednjega uvida: kazenski pregon in procesna zaščita obdolženca sta dve plati ene in iste reči – in ne trčenje dveh sovražnih polov. Spoštovanje človekovih pravic zahteva, da se jih dosledno izvršuje (tj. sankcionira), vendar da se pri tem ne krši – zopet – človekovih pravic. Med vsebino (tj. pregonom kriminala) in formo (spoštovanjem človekovih pravic pri tem pregonu) je sicer napetost, ne pa absolutni razkol. Zato je izločitev dokazov vselej žrtvovanje nekega dela pravičnosti! Preganjanje deliktov ni blaznenje represivnega aparata, pač pa edini način zaščite prav – človekovih pravic. Zagovarjanje sopripadnosti obeh plati ni zagovarjanje zmanjševanja procesnih standardov, je edini vir za njihovo pravilno interpretacijo.

Iz tega sledi dvoje. Tako razumljen odnos posameznika in države bo lahko revidiral »nerazumno visoke procesne standarde«, o čemer govori stroka v zadnjih dneh. In drugič, razmisli se lahko o uvedbi t. i. »teorije tehtanja«, o kateri je govoril Janko Marinko z Vrhovnega sodišča RS (TV Klub, 24.11. na POP TV). V ekstremnem primeru, ko na eni strani stojijo dokazi o izjemno hudem kaznivem dejanje in na drugi strani relativno majhna kršitev procesnih pravic, lahko sodišče izjemoma dovoli dokaze in doseže ravnotežje obeh ravni življenja pravičnosti, formalne in materialne. Aristoteles pozna posebno vrsto vrline, epikie, ki pomeni sposobnost, v mejnih primerih pravično odločiti, četudi onstran neposrednega branja zakona. S tem zakon ni kršen, nasprotno, je bolj natančno upoštevan.

Naj ponovimo izhodišče tega prispevka: čeprav je ogorčenje med ljudmi razumljivo, je pavšalna obsodba dela sodišča in tožilstva nesprejemljiva. Glede na nosilno teorijo materialnega in procesnega kazenskega prava, kot ta prevladuje pri nas, je sodišče, prima facie, odločilo prav. Zadrege v delovanju kazenskega pregona ni mogoče odstraniti od zunaj, z obsojanjem in stereotipi. Če se bo kaj premaknilo, se bo od znotraj, v boju s pomanjkljivo pravno teorijo in alternativnimi dognanji s tega področja. Preizpraševanje interpretacije procesnih standardov ni lahko opravilo. Čas, ki ga zaznamuje sramota Guantanama, temu gotovo ni naklonjen.


Dr. Rok Svetlič, izredni profesor Fakultete za humanistične študije, Koper
––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.