Izziv strukturne preobrazbe Afrike

Podsaharska Afrika je dolgo veljala za gospodarsko brezupen primer, zdaj pa smo priče največji rasti po letih, ki so sledila njihovi samostojnosti. K temu so pripomogla naravna bogastva, dobre novice pa prihajajo tudi iz držav, ki nimajo naravnih bogastev. Med drugimi od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja iz Etiopije, Ruande in Ugande. In afriški gospodarski in politični voditelji zelo optimistično gledajo na prihodnost celine.

Od kod bo prišla rast produktivnosti?

Vprašanje je, ali je ta uspeh lahko trajen. Doslej je bilo gibalo rasti kombinacija sredstev, ki so prihajala od zunaj (pomoč, odpis dolgov ali naravna bogastva) in odstranitev nekaterih najhujših izkrivljenosti gospodarske politike iz preteklosti. Domačo produktivnost je spodbudilo povečano povpraševanje po domačih izdelkih in storitvah (predvsem zadnjih) in učinkovitejša raba virov. Težava je, da ni jasno, od kod bo prišla rast produktivnosti v prihodnosti.

Osnovni problem je šibkost strukturne preobrazbe teh gospodarstev.

Vzhodnoazijske države so hitro rasle tako, da so v precej krajšem času posnemale tisto, kar so razvite države počele po industrijski revoluciji.

Svoje kmete so spremenile v proizvodne delavce, diverzificirale svoja gospodarstva in izvažale veliko tehnološko vse bolj zapletenih izdelkov.

Afrika ima načelno veliko možnosti za delovno intenzivno industrializacijo.

Kitajski izdelovalec čevljev, na primer, svojim etiopskim delavcem plačuje desetino tistega, kar plačuje svojim delavcem doma. Z internim usposabljanjem lahko poveča produktivnost etiopskih delavcev na polovično ali še nekoliko večjo produktivnost kitajskih delavcev. Prihranki pri stroških dela več kot izravnajo druge dodatne stroške poslovanja v afriškem okolju, na primer stroške slabe infrastrukture in birokracije.

Skupna številka pa je skrb vzbujajoča. Manj kot deset odstotkov afriških delavcev najde delo v proizvodnji in med njimi je le majhen del – samo desetina – zaposlenih v sodobnih, formalno ustanovljenih podjetjih z ustrezno tehnologijo. Skrb vzbujajoče je, da je bilo kljub visokim stopnjam rasti v tem pogledu malo izboljšanja. Podsaharska Afrika je danes pravzaprav manj industrializirana, kot je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Zasebne naložbe v sodobne industrijske panoge, zlasti v tiste panoge menjalnega sektorja, ki ne izkoriščajo naravnih bogastev, se niso povečale in ostajajo premajhne, da bi spodbujale strukturno preobrazbo.

Kot v vseh državah v razvoju se tudi v Afriki kmetje v trumah selijo v mesta.

Kot kažejo podatki Centra za rast in razvoj iz Groningena, se sezonski delavci iz podeželja kljub temu ne zaposlujejo v sodobnih proizvodnih panogah, kot so se v vzhodni Aziji, temveč v storitvenem sektorju, na primer trgovini in distribuciji. Čeprav so takšne storitve veliko bolj produktivne kot večina kmetijstva, v Afriki niso tehnološko dinamična in zaostajajo za svetom.

Poglejmo na primer Ruando, kjer se BDP od leta 1995 povečuje po dih jemajoči povprečni 9,6-odstotni stopnji na leto (dohodki na prebivalca pa po 5,2-odstotni stopnji na leto). Xinshen Diao z Mednarodnega inštituta za raziskovanje prehranske politike je pokazal, da so to rast pospeševale storitve nemenjalnega sektorja, predvsem gradbeništvo, promet, hoteli in restavracije. Na področju investicij prevladuje javni sektor, večino teh pa financirajo tuje subvencije. Tuja pomoč je povzročila, da se je realni menjalni tečaj dvignil in še povečal težave, s katerimi se spopadajo proizvodnja in drugi menjalni sektorji.

Seveda nas nič od tega ne bi smelo navesti k temu, da ne bi upoštevali napredek Ruande pri zmanjševanju revščine, kar se kaže v reformah na področju zdravstva, šolstva in v splošnem političnem okolju. Te izboljšave so gotovo povečale možnosti za zviševanje dohodka. Ni pa nujno, da boljše upravljanje in človeški kapital lahko pospešita gospodarsko dinamiko.

Ruandi in drugim afriškim državam primanjkuje sodobnih panog menjalnega sektorja, ki kot gibalo rasti produktivnosti potenciale lahko spremenijo v realnost.

Socialna varnostna mreža

Prevladujoča lastnost afriškega gospodarstva, neformalni sektor, ki obsega mikropodjetja, proizvodnjo na domu in neformalne dejavnosti, zaposluje vse večjo delovno silo v mestih in deluje kot nekakšna socialna varnostna mreža. Dokazi pa pričajo o tem, da ne more prispevati manjkajoče produktivne dinamike. Raziskave dokazujejo to in tudi to, da se večina uspešnih uveljavljenih podjetij ne začne kot majhna, neformalna podjetja.

Optimisti pravijo, da dobre novice o afriški strukturni preobrazbi še niso opazne v makroekonomskih podatkih. Morda imajo prav. A če se motijo, Afriko v prihodnjih desetletjih morda čakajo resne težave.

Polovica prebivalstva podsaharske Afrike je mlajša od 25 let, po podatkih Svetove banke »na prehodu iz otroštva v odraslost«. Glede na počasnost strukturne preobrazbe Svetovna banka predvideva, da bo v naslednjem desetletju samo vsak četrti Afričan našel redno zaposlitev z redno plačo in da bo samo majhen delež teh zaposlen v formalnem sektorju, v sodobnih podjetjih.

V dveh desetletjih gospodarske ekspanzije v podsaharski Afriki so se pričakovanja mladih prebivalcev povečala in upajo na dobre službe, ne da bi se povečala možnost, da jih bodo zares dobili. V takšnih razmerah je z veliko verjetnostjo mogoče pričakovati socialne proteste in politično nestabilnost. Gospodarsko načrtovanje, temelječe na preprostih ekstrapolacijah sedanje rasti, bo neskladja stopnjevalo. Namesto tega bodo morali politični voditelji pričakovanja usmeriti navzdol in si prizadevati, da bodo pospešili hitrost strukturnih preobrazb in povečali socialno vključenost.

***

Dani Rodrik, profesor mednarodne politične ekonomije na Harvardu in avtor dela The Globalisation Paradox: Democracy and the Future of the World Economy (Paradoks globalizacije: demokacija in prihodnost svetovnega gospodarstva)

Project Syndicate, 2013