Izzivi po desetih letih članstva v Uniji

Globalno smo priča vse večji zaskrbljenosti zaradi povečevanja neenakosti in izključenosti, še posebno mladih.

Objavljeno
11. junij 2014 23.31
Vasja Rant
Vasja Rant

Slovenija je pred dobrim mesecem dni praznovala desetletnico vstopa v EU. Ker bi morala biti predvsem prihodnost naša skupna skrb in ker se bomo o njej že spet lahko kmalu izrekali tudi državljani, se bom v nadaljevanju osredotočil na oceno prihodnjih izzivov, tako na ravni Evropske unije, kot tudi na ravni Slovenije.

Kakšna prihodnost nas čaka v Evropi in doma? Temeljna značilnost prihodnosti je, da je negotova. A sporočila zadnjih dveh tednov so jasna in hkrati tudi precej kritična. Šest let po začetku globalne in štiri leta po izbruhu evropske finančne krize so evropske volitve z vzponom evroskepticizma in nacionalizma pokazale veliko razočaranje volivcev nad Evropo, še posebno v državah, ki se spopadajo s težavami. Največje spremembe nastajajo prav v ustanovnih in velikih članicah EU. Po drugi strani se kaže velika apatičnost volivcev do institucij in demokratičnega procesa, ki je še posebno izrazita v novih in manjših državah članicah.

Zmanjšana legitimnost sistema

Globalno smo priča vse večji zaskrbljenosti zaradi povečevanja neenakosti in izključenosti, še posebno mladih, nad včasih pretiranim tržnim fundamentalizmom in pomanjkanjem samorefleksije finančnega sistema, ki kljub izkušnjam krize pogosto še vedno deluje po starih ustaljenih praksah. Vse to načenja osnovno predpostavko družbene pogodbe kapitalizma, ki pravi, da se vsi rodimo z enakimi možnostmi. Če so začetne možnosti neenake, tudi končni rezultati ne morejo biti pravični. Posledica je zmanjšana legitimnost sistema, ki v skrajnosti lahko celo ogrozi njegove temelje, demokracijo na eni strani in meritokracijo na drugi strani. V Evropi imamo s tem krvave izkušnje iz preteklosti. Pri vsem tem je pomenljiv signal, da take razprave ne potekajo več le v akademskih krogih, ampak o tem odkrito govorijo najvišji predstavniki najvplivnejših mednarodnih finančnih institucij, v zadnjih dneh na primer Christine Lagarde in Mark Carney.

Kakšne implikacije imajo opisane spremembe za razvoj Evropske unije v prihodnosti? Očitno je, da je Evropska unija na razpotju. V preteklih letih si je na podlagi ugotovljenih pomanjkljivosti gospodarskega upravljanja iz časa pred krizo postavila cilj, da zgradi bolj »učinkovito«, polno delujočo ekonomsko in monetarno unijo in je za ta namen začela obsežno reformo pravil obnašanja držav članic, ki vključuje fiskalne in druge ekonomske politike ter bančni sistem. Skupna cilja te reforme sta večja finančna (tudi fiskalna) stabilnost in konkurenčnost držav članic, kar je v skladu s tremi teoretičnimi pogoji, ki so potrebni, a ne zadostni za uspešno delovanje denarne unije. Ti pogoji določajo:

• Države morajo zagotavljati prostor za fiskalno ukrepanje na nacionalni ravni ob nepričakovanih gospodarskih šokih, kar zahteva preudarno vodenje fiskalne politike, da bi lahko blažili padce v slabših časih.

• Bančni sistem denarne unije mora biti dovolj enoten, varen in odporen na pretrese, da je omogočen enakomeren prenos impulzov denarne politike (obrestnih mer) centralne banke v vse države članice in da se minimizira možnost prelivanja zasebnih tveganj iz finančnih institucij v javne finance.

• V pogojih, ko nacionalni instrumenti deviznega tečaja in obrestnih mer niso več razpoložljivi, mora biti nacionalna gospodarska politika usmerjena v zagotavljanje konkurenčnosti, da v denarni uniji ne nastajajo makroekonomska neravnotežja. Pri tem je za zvišanje blaginje pomembno, da večja konkurenčnost izvira predvsem iz zviševanja dodane vrednosti, ne le iz nižanja cene dela.

A samo usmeritev v »učinkovito«, polno delujočo ekonomsko in monetarno unijo ni dovolj, saj trg sam po sebi ne zagotavlja široko porazdeljene družbene blaginje, tako po družbenih skupinah kot tudi po državah članicah. Prav to je največja težava Evrope, saj kljub izboljšanim indikatorjem konkurenčnosti v nekaterih perifernih državah in znamenjih, ki kažejo postopen izhod iz krize, tega izhoda večina ljudi ne občuti.

• Četrti teoretični pogoj za uspešno delovanje denarne unije so zato fiskalni transferji, ki izenačujejo pogoje in možnosti za uspeh med različnimi družbenimi skupinami in državami denarne unije. Če se bo hotela izogniti pasti ekstremizma, bo zato v prihodnosti Evropska unija morala najti pot k dovolj »pravični« ekonomski in monetarni uniji, v kateri so možnosti za doseganje blaginje, vključno z gospodarsko aktivnostjo, dovolj široko in enakomerno porazdeljene. Žal je prav ta komponenta denarne unije najtežje dosegljiva, saj zahteva visoko stopnjo političnega soglasja in solidarnosti. Zahteva tudi načrt za povečanje gospodarske aktivnosti in zaposlenosti, predvsem v tistih državah članicah, ki jih je kriza najbolj prizadela in za katere obstaja nevarnost, da bodo postale, tudi zaradi odliva visoko izobražene delovne sile, trajno razvojno prikrajšane.

Rešitev v denarni politiki?

Vse to je v uniji nacionalnih držav, ki si jo očitno vse bolj želijo volivci, in ne evropski federaciji, kot bi si jo želela evropska komisija, težje doseči. Prav pomanjkanje solidarnosti bi se sčasoma lahko izkazalo za ahilovo peto evroobmočja in Evropske unije. Vendar obstaja tudi možnost, da se bodo problemi neenakih možnosti vsaj v delu, ki se tiče gospodarske aktivnosti, posredno reševali skozi denarno, ne pa fiskalno politiko. Zadnje odločitve ECB (5. 6.), ki merijo na sproščanje kreditnega krča v realnem gospodarstvu in izenačevanje denarnih pogojev v vsej monetarni uniji, kot tudi javno izražena pripravljenost njenih predstavnikov na dodatno ukrepanje v prihodnosti dajejo slutiti, da te možnosti ne gre povsem izključiti.

Kje je v širšem razvoju dogodkov po desetih letih od vstopa v EU Slovenija? Slovenija kot članica EU se trenutno spopada z dvema ključnima izzivoma. Po eni strani mora poskusiti nadomestiti, kar je bilo v preteklih desetih letih zamujeno. Ob vstopu v EU in še bolj ob prevzemu evra smo se obnašali, kot da smo na tekmi dosegli cilj. Namesto da bi se ob vstopu osredotočili na to, kako z znanjem in inovacijami izboljšati produkte in storitve gospodarstva, ter da bi to vizijo ponotranjili v upravljanju podjetij, politiki in finančnem sistemu, smo se ujeli v krog slabega upravljanja, trgovanja z lastniškimi deleži, spodbujanja potrošnje in dragih gradbenih projektov. Še bolj problematično je, da smo takšno obnašanje prek domačega bančnega sistema v letih pregrevanja pred krizo financirali s tujim, ne z lastnim denarjem. Težava je, da se v vsem tem vmesnem času tekma ni končala. Konkurenčna tekma je stalna in je globalna. Je tudi neizprosna. Dodatna težava pa je, da so se okoliščine za Slovenijo ob vstopu v monetarno unijo objektivno spremenile, saj padca konkurenčnosti nismo mogli več korigirati z lastno denarno politiko in deviznim tečajem. Danes se spopadamo s posledicami preteklih slabih odločitev.

Znanje, ideje, sposobnost in družbena odgovornost

Prvi izziv za Slovenijo je zato, da si mednarodno konkurenčnost in izvozno usmerjenost z višanjem dodane vrednosti gospodarstva spet jasno postavimo kot glavni cilj in v smislu tega cilja uredimo vse druge pomanjkljivosti – od ustreznih prioritet v posameznih ekonomskih politikah in institucionalnem okolju, do upravljanja podjetij, finančnega sistema in motivacije posameznika, kjer bi morali v ospredje jasno postaviti znanje, ideje, sposobnost in družbeno odgovornost, ne pa pripadnost, poznanstvo ali zgolj iznajdljivost. Le večja konkurenčnost z višjo dodano vrednostjo lahko predstavlja realno podlago za višjo in širše porazdeljeno družbeno blaginjo v prihodnosti. Nespametno bi bilo razmišljati, da lahko v majhni državi, kot je Slovenija, na dolgi rok živimo čez svoje zmožnosti in to, kar ustvarimo. A prav tako bi bilo nespametno razmišljati, da bomo vse svoje probleme rešili le z zniževanjem stroškov, brez dodajanja vrednosti. Zmotno je tudi (včasih skoraj sveto) prepričanje, da privatizacija sama po sebi zagotavlja rešitev vseh težav, saj problem ni v lastnini, ampak v upravljanju. Je pa seveda res, da je dosedanji model upravljanja Slovenijo pripeljal v položaj, v kakršnem je, in je zato vprašanje lastnine relevantno. Problemi niso abstraktni, ampak so problemi v ljudeh, njihovi vesti, preteklih odločitvah, pomanjkanju prave vizije in v naši sposobnosti, da iz vseh različnih simptomov prepoznavamo vzroke težav in sproti iščemo rešitve.

Drugi izziv Slovenije je, da mora po svojih najboljših močeh skozi svoje predstavnike v ključnih evropskih institucijah in zavezništva z drugimi državami članicami aktivno prispevati k gradnji takšne Evropske unije, ki bo zagotavljala enake pogoje in priložnosti za doseganje blaginje velikim in majhnim, ki ne bo sama sebi namen, ampak bo namenjena blaginji vseh njenih državljanov, družbenih skupin in držav članic, in ki bo dovolj preprosta, da bo razumljiva povprečnemu državljanu. Pri tem pazljivost ni odveč, saj v Evropi pravila večinoma določajo veliki. Zato je ob vseh spremembah v EU in uveljavljanju že obstoječih pravil nujna nenehna pozornost, da je poskrbljeno tudi za interese majhnih držav in da ne nastajajo dvojna merila.

Če povzamem: Evropska unija in Slovenija sta deset let po slovenskem vstopu v EU pred velikimi izzivi. Evropski izzivi izvirajo iz temeljnega razkola med vse večjo odtujenostjo državljanov od Evrope na eni strani in poglabljanjem integracije zaradi zagotavljanja zadostnih pogojev delovanja monetarne unije na drugi strani. Slovenski izzivi izvirajo iz zamujenih priložnosti po vstopu v EU in iskanja ravnotežja v hitro spreminjajoči se povezavi, ki pogosto favorizira velike in bolj uspešne. Pri iskanju rešitev kljub vsej kompleksnosti izzivov in kritik Evropske unije ne bi smeli pozabiti, da je prav projekt evropske integracije zagotovil Evropi do zdaj najdaljše obdobje miru in blaginje. Tako Evropa kot Slovenija zato potrebujeta več Evrope, a Evrope v humanističnem, ne le tehnokratskem smislu.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.


Doc. dr. Vasja Rant, Ekonomska fakulteta UL